18. decembra bo v hramu kulture gostovalo Zagrebško gledališče mladih (ZKM) z eno najboljših uprizoritev hrvaške gledališke produkcije zadnjih sezon, Eichmann v Jeruzalemu. Gre za še eno mojstrovino režiserja Jerneja Lorencija. Igralska ekipa, na odru povsem spredaj, tik pred prvimi vrstami parterja, nas najprej pouči o literarnih in filmskih virih študija (knjiga Eichmann v Jeruzalemu – poročilo o banalnosti zla Hannah Arendt, Lanzmannova deveturna filmska mojstrovina Shoah), nam razloži svoje videnje holokavsta in oriše, kako je deloval dobro naoljeni nacistični stroj smrti.
Širši okvir zgodbe zoži sojenje enemu izmed ključnih hrvaških likov v stroju iztrebljanja Judov, Andriji Artukoviću, nekdanjemu policijskemu ministru NDH, ki so ga ZDA v visoki starosti izročile Jugoslaviji. Igralci občinstvo nagovarjajo neposredno, kot del nekakšne razprave. Njihovo dosledno vztrajanje pri dokumentarcu spremeni igro v grozljiv opomin na grozote, ki jih človek lahko naredi drugemu, in to povsem brez obžalovanja, zato pa s polno pomanjkanja moralne presoje in etične odgovornosti, dveh ključnih nevarnosti skrajnega nacionalizma, pošasti, ki nikoli povsem ne izgine iz družbenega tkiva.
Eichmann v Jeruzalemu je prvovrsten gledališki in družbeni dogodek. To počne na videz skrajno preprosto, če že ne banalno, hkrati pa prav s svojo uprizoritveno asketskostjo vstopa naravnost v bolečo uprizoritveno tematiko. V problem zločina, zla in posledic, ki jih prinaša.
