Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od koncerta, poimenovanega Dar srca?
Program je sestavljen iz treh delov. Najprej bodo slišali stvaritev Einojuhanija Rautavaare Tisti, ki ljubijo, ki ga bo v solo vlogi odpel Jože Vidic. Sledilo bo delo Felixa Mendelssohna Magnificat, ki ga je skladatelj napisal, ko je bil star 13 let in je bil še čisto pod vtisom petja v Bachovih zborih. Meni se zdi fenomenalno za tako mladega fanta.
Tu smo solisti Polona Plaznik, Tomaž Štular, Rok Ferenčak in jaz. Nato pa se bomo predstavili še s skladbo Hvalnica Fanny Mendelssohn, Felixove sestre, ki jo je napisala, ko je bil njen sin star eno leto, solistki pa bosta Polona Plaznik in Katarina Lenarčič.
Se vedno tako poglobite v ozadje nastanka skladb?
Da. Mene se te stvari zelo dotaknejo, poleg tega pa mi je v tem primeru v note veliko lažje vplesti čustva.
Kako to, da ste se odločili za zborovsko pevko? Vas nikoli ni mikala solistična kariera?
Pred leti me najbrž del tega je, potem pa sem postala iskrena sama s sabo in ugotovila, da se v velikem delu tega blišča in vsega, kar spada zraven, ne vidim in da poklic solistke morda ni moja edina poklicanost.
Ste od nekdaj radi peli, ste tudi doma v družini veliko peli?
Moja mama je vzgojiteljica, torej so bile otroške pesmice kar pogosto na sporedu. In spomnim se očetovih pripovednih ljudskih pesmi – npr.: Prišla je miška iz mišnice in En hud pesjan je živel. Prav spomnim se, kako se je v meni v hipu vzbudila tista nabrita in včasih preglasna Urška. Predvsem pa me je kot deklico zaznamoval otroški pevski zbor.
Sestrina prijateljica je bila zborovodkinja, in čeprav sem bila še premajhna, sem vseeno smela biti del te zgodbe in prepevati s preostalimi otroki. In to mi je bilo kot majhni deklici ves svet. Vedno, ko pomislim na to, se mi zdi, da je bil to res dar, da sem lahko to sploh doživela.
Kdaj ste spoznali, da bi radi tudi živeli od svojega glasu?
Ni šlo za načrtno odločitev. Mene skozi življenje peljejo srečna nenaključja. Tudi nisem človek, ki bi si na dnevni ravni zadajal cilje. Všeč mi je pot. Mogoče je pa to lenoba.
Če morate kdaj tudi doma vaditi, kako na to gledajo partner in otroci? Jim gre na živce ali vam z zanimanjem prisluhnejo?
Mlajša hčerka, ki ima sedem let, si ob mojem petju sama sestavi besedilo, in poje zraven. Mož je pa najbolj iskreno kritičen do mene, kar je super. No, ne vedno na kratek rok. Skupaj sva pela v amaterskem zboru. Sicer glasba ni njegov poklic, a njegovo mnenje vedno iskreno spoštujem in si ga vzamem k srcu.
Pojete tudi izven službe in službenega repertoarja?
Da, zdi se mi, da veliko pojem. Včasih, ko se od doma na Gorenjskem peljem v službo, mi glasba z radia, ki je takrat v etru, kar ves dan odzvanja v ušesu. Danes mi na primer Mlade oči – sem jih tudi že podelila vsem v službi. (smeh)
Ste pa tudi zelo ustvarjalni: radi šivate, ustvarjate (tudi z otroki) in fotografirate, svoje izdelke pa objavljate na svojem blogu Kavica z mano. Kdaj ob službi, treh otrocih in partnerju najdete čas za to?
Zdaj sem se naučila postaviti mejo, kje tudi jaz pridem na vrsto, a to zahteva precej samodiscipline. Običajno se ti namreč prav takrat, ko si se z vsemi vnaprej zmenil za varstvo, nič ne da. A stisnem zobe oziroma res delam tisto, kar sem se namenila.
Razlog za moje početje je v tem, da mi je včasih pri petju težko, saj ogromno vadiš, potem pa prideš na oder za 17 minut – in to je to. Včasih se mi to zdi tako neoprijemljivo in mi zelo dobro dene, če lahko naredim kaj materialnega, da primem reč in vem, da sem jo naredila in da se ne bo spremenila ne glede na prometno konico, ki me čaka na poti, ali na teden neprespanih noči zaradi bolezni otrok. Glasba je živa in stvari niso odvisne samo od tebe, še posebno v zboru ne, ker je v njem toliko individualistov; vsak mora potem svoj ego spraviti na neko kulturno raven, da potem lahko skupaj kaj izvedemo.
Tako kot pri skupinskih športih se tudi tukaj vsi trudimo za skupni cilj. To se mi zdi res zelo pomembno. Včasih bi kakšno stvar naredila zelo drugače, ker drugače čutim, a se zavedam, da se moj prstni odtis, ki ga bom odtisnila v skladbi, skriva drugje – v mojem petju. In seveda spoštujem dirigentove napotke.
Koliko pa se vaši otroci uklanjajo vašim zamislim pri ustvarjanju z njimi?
Zdi se mi zelo pomembno, da ne pozabimo, da to ne bodo izdelki na ravni akademskih slikarjev, ampak da jih imamo radi in jih pustimo približno takšne, kot so. Bolj gre za preživljanje skupnega posvečenega časa kot za izdelek. Je pa seveda tudi zelo odvisno od otrokove starosti. Devetletniku in sedemletnici poveš iskreno mnenje, kritiko, pohvalo, s triletnikom se pač ne boš »bockal«, zakaj je za krtka izbral zeleno oziroma modro barvo. Tudi na splošno se mi zdi, da smo zdaj vsi tako naravnani na to, da bodo otroci zelo storilnostni in super uspešni.
Res upam, da svojih travm ne bom prenašala nanje niti da ne bi zašli v drugo skrajnost, da jim nič ne bi pustila. Želim si samo, da bi bili ljudje z držo in srcem in da bodo sposobni videti sočloveka. Pa da ne bi bili omejeni s predsodki in da jih ne bi bilo strah življenja. Trenutno hodijo na ogromno aktivnosti, midva z možem pa se ob tem trudiva ohraniti njihov in najin razum ter srce.
