Polis (mestna država) + kratein (oblast, moč, vladati) = politika (usmerjanje družbe, način vodenja, usmerjanja kakšne človeške skupnosti). Ta aksiom, ki ga vsebuje beseda politika, nas navadne, vsakdanje in majhne ljudi spremlja praktično vso dolgost našega življenja, in politiki, tisti ljudje torej, ki se poklicno ukvarjajo z njo, so vse bolj arogantni in podizobraženi ter vse manj takšni, da bi jim šlo mirno in s polno mero zaupati. Se moramo politike, namesto da bi se k njej zatekali po nasvete in pomoč, torej bati? Nas politika trenutno res bolj ogroža, kot nam pomaga živeti dostojno, dostojanstveno in v miru?
Preselimo se malo iz državne na občinsko raven. Tam, na državni ravni, smo na preddverju supervolilnega leta sicer že priča dogajanju, ki s stabilno in odgovorno držo politika nima prav nobene povezave: izstopi, prestopi in vstopi v nove in nove politične grupacije so posledica kalkulacij, ki z občo blaginjo nimajo niti najmanjše zveze. Služijo zgolj preživetju nekega politika, ki po sebi in iz sebe ne zmore in ne vé več potegniti ničesar drugega kot le špekulativni izračun za še nekaj niti ne tako zelo slabih plač. In to je vse. Izstop poslanke Mateje Udovč iz stranke največjih političnih prevarantov v neko drugo stranko denimo, katere vodja se dere, da ne mara medu, a med dretjem ves čas srka sladki med, je tipičen prikaz tega, kako nizko je padla slovenska državna politika!
Ko se je pred leti način političnega vodenja, prek katerega je politika vse bolj tonila v antipolitiko, preselil na vas, smo zastrigli z ušesi in si rekli, da bo že minilo. Zdaj, po nekaj letih lahko ugotovimo, da ni minilo in da se je dogodilo ravno nasprotno: egoistično, nemarno in nedobronamerno obnašanje lokalnih politikov, ki so, tisti najbolj pokvarjeni, postali lokalni šerifi, se je le še okrepilo. Napuh prvih na vasi je dobil velikanska krila, plehkost njihovih misli pa nepojmljive razsežnosti.
Ljutomer. Taborsko mesto. Mesto prvega slovenskega filmskega zapisa in mesto prvih organiziranih konjskih dirk v Sloveniji, ki so drobne prleške kasače ekonomsko izstrelile v vrhunska prevozna sredstva vse do Benečije in nazaj. Po enajstih letih županovanja prvakinje neodvisne liste, po lastnih besedah odete v srčnost, srečnost in neizmerljivo skrbnost za slehernega občana in občanko prleške skupnosti, je situacija po Prleškem vse bolj shizofrena, psihično nezdrava in fizično takšna, da so občinski proračuni iz leta v leto manjši. Slabotnejši in takšni, da so napaberkovani brez omembe vrednih evropskih sredstev.
Kriva je kakopak država kot takšna, pravi županja, in na zadnji seji občinskega sveta, predvčerajšnjim, je odeta v rdečo prazničnost, podčrtano s črno obrobo okrog oči, naznanila, da ima dovolj države, ki ne le da je ne razume, temveč je celo poudarila, da si nekdo, pa čeprav je to pravna služba ministrstva za javno upravo, napačno predstavlja zakonodajo in da ona, županja in pravnica brez pravosodnega izpita, že debelih enajst let zmaguje vizavi države, katere pravna mnenja in razlage so pravi pravni ništrc v primerjavi z mnenji in razlagami nje, šefice lokalne neodvisne liste.
Ministrstvo za javno upravo (MJU) je kot skrbnik zakonitosti zakona o lokalni samoupravi sredi letošnjega junija vsem dvesto dvanajstim slovenskim občinam poslalo dopis, v katerem jim je glede na to, da je vlada derazglasila epidemijo, predlagala oziroma odredila sklicevanje sej mestnih oziroma občinskih svetov v živo, in ne več prek informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ker Občina Ljutomer oziroma njena županja napotila ministrstva ni upoštevala in je z vidika zaščite zdravja navzočih na sejah, kar naj bi bilo po njeno zapisano v četrtem odstavku 35. člena ZLS, nadaljevala s sejami prek Zooma, ji je MJU poslalo urgenco oziroma še en dopis, v katerem županji očita ravnanje v nasprotju z zakonom in protiustavnost ter jo kot prvo skrbnico zakonitosti v občini svari, da njena ravnanja zmanjšujejo pravno varnost.
Trmasta županja seveda tudi tokrat ni upoštevala napotil, navodil in opozoril iz pravne službe ministrstva, in po tem, ko je večina svetnikov občinskega sveta obstruirala sejo (ter se odklopila z Zooma), ker jim drugega ni preostalo, se je odeta v tišino in izbuljene oči svojih svetnikov morala (na svoj način) sprijazniti s tem, da seja pač zaradi nje in njene trme ni več sklepčna: »Očitno je politika prevladala nad razumom in napredkom v naši Sloveniji. V prazničnih časih vam želim …, da izstopite iz cone strahu in čim manj spremljate medije, kjer je sprovociranega preveč negativizma.« Pa bi namesto tega, da skupnost egoistično posiljuje s svojim pogledom na stvar, o kateri ima država diametralno nasprotno mnenje, lahko samo mignila s prstom in sejo zdravo in skladno z navodili države organizirala v primerno velikem prostoru, ki jih po ljutomerski občini ni malo…
Slovenija je – tudi zaradi takšnih samovoljnih in vase zaljubljenih lokalnih vodij, ki jim je s praznim, a všečnim žvrgolenjem uspelo si podrediti dovolj močno volilno telo, s katerim jih družita interes, pa kapital – v največji družbeni krizi po osamosvojitvi. In ne, nismo tam zaradi majhnih, vsakdanjih ljudi. Tam smo zgolj zaradi politikov, ki so pozabili na to, kaj v resnici bi morala biti politika, in tega nas mora biti zelo, zelo strah.
dejan.karba@svet24.si
