Pesem Moja dolina ste posneli z Erosi. Kako ste se ujeli?
Super smo se ujeli. Dobro smo se razumeli in delali. Fantje so res pozitivni. Po dolgem času sem srečal nekoga s takšno energijo, zaradi katere smo lahko zelo uspešno sodelovali. So zelo dobri glasbeniki, obvladajo tudi inštrumente in petje, in če združiš to dvoje, mora biti rezultat dober, tako da sem ponosen na to, da sem bil del te ekipe. Mislim, da smo naredili vrhunski izdelek, na katerega sem zelo ponosen, oni pa verjetno tudi.
Koliko pa je (še) erosa v vas?
Dandanes na življenje gledam zelo drugače kot takrat, kot sem bil mlad, še vedno pa je tu eros. Vedno so neke iskrice, ker mi to konec koncev narekuje tudi moj poklic.
Vas v življenju bolj vodi srce ali razum?
Mislim, da sem precej čustven človek, da razmišljam s srcem. Seveda pa mora biti v nekaterih stvareh razum glavna stvar.
Kako pa je pri glasbi? Kako veste, da je neka pesem prava za vas? Jo morate takoj začutiti ali ji daste več možnosti, da vam zleze pod kožo?
Že dolgo časa nimam več občutka, kaj je dobra pesem. Zato se v zvezi s tem osredotočam na odziv mojih najbližjih. Oni mi odkrito povedo, katera pesem jim je všeč, kaj se jim zgodi, če zapojem, ali jim pride do srca, se jim dvignejo dlake … Oni so moji največji in zelo ostri kritiki. In seveda moji prijatelji, ki predčasno dobijo posnetek, da mi malo povedo, kako in kaj.
Glasbo in besedilo za skladbo Moja dolina je napisal Rok Lunaček. Bi rekli, da vas dobro pozna?
Z Rokom imava poseben odnos. Ko sva se spoznala, se mi je zdel še en butelj, tako kot jaz, ki veliko govori, kaj bo iz tega, se pa ne ve. Pa še glasbenik je bil in takrat je bilo rivalstvo med nami, zato mu, priznam, nisem takoj zaupal. Toda ko sva se spoznala, sem ugotovil, da sva si zelo podobna, da sva sorodni duši. Imela sva podobno otroštvo, zato se zna vživeti v moj odnos do življenja in do ljudi, in tukaj sva v prednosti. In ko mi reče: »Vili, imam pesem samo zate,« točno vem, da je narejena samo zame in da je ne more zapeti noben drug, ker mu ne bi pristajalo, ker to ni to. Vili Resnik je samo eden in Rok me zelo dobro pozna in ve, kaj lahko napiše zame, tako da sem vesel in počaščen, da me tako dobro spremlja, da se čutiva in spoštujeva, kar je pa najpomembnejše.
Ste si sicer (bili) glasbeniki v oporo tudi zdaj med korono?
Seveda, glasbeniki se veliko pogovarjamo. Hudo je! Strašno! Mi smo prvi, ki končamo, in zadnji, ki začnemo. Žal. Najhujše je za tiste, ki živimo samo od tega. Trenutno je položaj res slab, ker ne smemo nastopati, meni pa to daje kruh. Ljudje bodo rekli: »Pa saj si je kaj prihranil!« In priznam, ja, sem, zato ker sem moral, ker sem se res bal, da bi se zgodilo kaj takega. Zdaj pa spremljam razmere in računam na boljše čase, računam na december ...
Če bi imeli vi v rokah vse državne vajeti, kaj bi storili?
Jaz sem že zdavnaj rekel, da bi morali vse skupaj odpreti, da bi se vsi okužili in prekužili in bi bilo v 14 dneh, treh tednih vse rešeno. Seveda bi imeli žrtve, a imamo jih tudi zdaj, s tem da zdaj ne vemo, kako dolgo bo to še trajalo, kar je pa še slabše, ker je to pravzaprav počasno umiranje. Tako bi naredil v zvezi s korono. Na splošno pa bi najprej Slovence postavil pred dejstvo, da je čas, da se nehamo prepirati med sabo. Brez tega ne bi dal nobenemu nobenega denarja in kruha, pa da vidimo, koliko časa bi zdržali.
Rad bi, da bi se lahko spet družili, da bi bili lahko spet skupaj, tako kot smo bili. In da bi že nehali gledati, kdo je začel, da bi bili pametnejši od drugega, se malo pomaknili nazaj in si rekli: »Mogoče imajo prav, mogoče tudi ne, ampak življenje gre naprej.« Če bomo gledali samo na to, kako bomo drug proti drugemu, potem se nam zelo slabo piše. Upam, da se bo kaj spremenilo, da bodo ljudje odprli oči. Le v tem primeru bomo namreč lahko lepše živeli. Pa še to bi rad rekel: Slovenci so bili in so premalo ponosni na svojo kulturo in na svoj jezik, in tudi to me zelo boli. Cankar in Prešeren se obračata v grobu.
V nasprotju z marsikom, ki je med korono pridobil nekaj odvečnih kilogramov, ste vi še vedno zelo postavni. Ste tako zelo disciplinirani ali se lahko za to zahvalite predvsem genski zasnovi?
Predvsem si želim biti čim bolj aktiven, ker vem, da sem v letih, ko gre, kar koli poješ, takoj v kilograme, v trebuh. Pa tudi moram skrbeti zase, ker sem javna oseba, saj so ljudje lahko tudi zoprni ali neprijetni in te hitro lahko dotolčejo. Pa saj ne skrbim toliko za to, da bi ugajal drugim, ampak zaradi sebe, sem le že v takih letih.
Ne delam nič kaj posebnega, veliko kolesarim, tudi tečem kdaj, predvsem pa pozitivno gledam na življenje in sam sebi rečem, da je življenje lepo in da ga je lepo živeti. A to je mogoče zato, ker sem zdaj v najlepših letih, ko sem nekaj dosegel, ker živim to življenje in konec koncev, ker živim od glasbe, od tistega, za kar sem najbolj sposoben. Šele zadnja leta sem opazil, da imam prirojeno to, kot ji pravim, butasto genialnost, ki sem je zelo vesel.
Vaš stas vidimo tudi v videospotu za pesem Moja dolina. Posneli ste ga na Goriškem. Zakaj ste izbrali to lokacijo?
Nisem je izbral jaz, sem pa zelo vesel, da je snemalec in režiser Rok Breznik rekel, da ga bomo posneli na tem mojem koncu. Meni je bilo strašno fino, ker sem prišel ob petih zjutraj domov z nastopa, ob osmih pa sem moral biti že fit in pripravljen na snemanje. Vesel sem bil, da so fantje iz skupine Erosi prišli sem, da se meni ni bilo treba kam voziti – drugače kot pri snemanju prejšnjih spotov, ko sem se moral voziti daleč stran od doma, a sem seveda tudi to izpeljal.
Ob šestih popoldne, ko smo čakali na nočno snemanje, sem lahko celo šel domov za pol ure spat. Poleg tega imamo v Vipavski dolini veliko lepih stvari in notranjih prostorov. Ne bi rad povzdigoval ničesar na tem mojem koncu, ker vem, da je povsod lepo, sem bil pa vesel, ker mislim, da imamo kaj pokazati in smo v tem videospotu tudi pokazali.
Zaradi nastopov ste našo domovino prekrižarili po dolgem in počez, pa vendarle – vas še kdaj kaj pusti odprtih ust?
Ne glede na to, da že več kot 30 let nastopam po širni Sloveniji, še vedno najdem kotičke, prostore in dolince, ko si rečem: »A res obstaja kaj takšnega? To je pa res na koncu sveta.« Tako moram vklopiti navigacijo, da me pripelje do večjega mesta, ker, priznam, ne vem, kje sem, vem samo, del katere pokrajine je. Tako da je vedno nekaj neodkritega in vedno bo. In takšni neraziskani kotički so vedno najlepši, saj niso splošno znani, ti si bil pa tam, in to jih dela nekaj posebnega.
