Ko si je za silo opomogel, je ugotovil, da ima ohromljeno polovico telesa in zmedo v glavi. Negibno in nemočno je ležal v postelji in tudi govoriti ni mogel. Zdravniki so ženi in trem otrokom predlagali, naj začno zanj iskati prostor v domu starejših. Pa se njegova družina, predvsem žena Barbara, nekoč maskerka v gledališču, ni hotela vdati. Tudi režiser Miroslav Mandić je bil prepričan, da se bo Sandi Pavlin pozdravil, in je snemanje prestavil na poznejši čas.
In res se je zgodilo, kar so si vsi želeli. Sandi se je znova naučil hoditi, uporabljati omrtvičeno roko in govoriti. Njegovi možgani so začeli spet delovati. Tako je imenitno odigral glavno vlogo malce zmedenega in pozabljivega Bruna.
S snemanjem so nadaljevali septembra lani. V filmu Sanremo se iz dneva v dan srečuje s sostanovalko Dušo, ki živi v istem domu starejših. Zelo sta si všeč. Toda ob vsakem ponovnem srečanju ne vesta, da sta se pred tem že videla, da sta si ugajala in se imela lepo.
Metoda feldenkrais je sistem vaj, s katerimi lahko prevzgojimo slabe vzorce obnašanja in gibanja. Razvil jo je dr. Mosche Feldenkrais, fizik, inženir, znanstvenik in inštruktor juda. Bil je prepričan, da potrebujejo naša telesa korenito psihično preobrazbo, s katero bomo izboljšali držo, gibčnost, koordinacijo, ravnovesje, zmanjšali bolečine v mišicah in našemu telesu omogočili nov način gibanja, mišljenja in samozavedanja. Metoda je primerna za vse starostne skupine, za povsem zdrave in tiste z motnjami v gibanju. Zelo priporočljiva je tudi za nosečnice.
»Pa vendar to ni film samo o demenci, temveč predvsem o nežnih čustvih, naklonjenosti, pravzaprav o ljubezni, ki je nesmrtna in ne pozna let. Ljubiš lahko tudi v visoki starosti,« je povedal Sandi Pavlin, ko smo ga obiskali doma. Videti je bil povsem enako kot pred boleznijo.
Film so zaključili januarja letos. »Sprva sem si zelo težko zapomnil besedilo, ki sem se ga moral na novo naučiti. A dlje ko smo bili s snemanjem, bolje mi je šlo.« Zadovoljen je, da so film prikazali že na številnih festivalih v tujini in ga sedaj vrtijo po slovenskih kinematografih. Vsa filmska ekipa pa je naravnost navdušena, da je Sanremo kandidat za tujejezičnega oskarja.
Od zamašenih srčnih žil do kapi
Sandi Pavlin, ki je bil kar 42 let zvest Mladinskemu gledališču v Ljubljani, je vse življenje živel zdravo. »Srečen sem bil, ker sem tudi po upokojitvi veliko igral.«
Skoraj 45 let je strogi vegetarijanec. Ne uživa mesa, rib, ne jajc, mleka in mlečnih izdelkov. Joga je bila in je še vedno sestavni del vsakega njegovega jutra, pa tudi vsakodnevni dolgi sprehodi v naravi. Zato je seveda nenavadno, da so se mu zamašile srčne žile. »Mislim, da se je to zgodilo zaradi stresa. Vanj smo hočeš ali nočeš potisnjeni domala vsi igralci.«
Sicer pa je večkrat začutil hudo bolečino v srcu, ko je tekel z ženo na Rožnik in nazaj. Ker so bile težave z dihanjem čedalje hujše, so ga konec leta 2019 operirali v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. »Štiri dni po operaciji treh srčnih žil, ko sem bil še v bolnišnici, me je zadela možganska kap. Na srečo je bila tedaj pri meni hčerka in takoj poklicala zdravnike, da so ukrepali.« Po težji kapi bolnik začasno ali celo trajno izgubi nadzor nad gibanjem, zaznavanjem, govorom, lahko izgubi celo zavest. Če ne dobi pravočasno zdravniške pomoči, lahko tudi umre.
Sandi Pavlin se danes zaveda, da se brez svoje energične in iznajdljive žene ne bi tako hitro postavil na noge. Sploh pa ne bi mogel biti več igralec. »Na oddelku, kjer sem ležal, namreč nimajo fizioterapevta. Ker je žena vedela, da bi me zgolj ležanje in buljenje v prazne stene ter strop res lahko pripeljala v trajno nepokretnost in demenco, je prosila šefa oddelka, ali lahko k meni pripelje koga, ki bi mi razgibaval telo.« Niso nasprotovali.
Gospa Nuša in feldenkrais
»Gospa Nuša me je z metodo feldenkrais spravila na noge in mi zbistrila tudi možgane.« Ni znal natanko povedati, kakšna metoda je to, ve pa, da je uspešna. On je živi dokaz! Razložil nam jo je po svoje. »Lahko povem, da se me je terapevtka nežno dotikala in mi tudi rahlo premikala okostje. Začela je pri nogah in končala pri glavi, vedno najprej na zdravi strani telesa. Nato, kot je rekla, je moje zdravje z desne 'prenašala' v levi, bolni del telesa. Najdlje mi je masirala glavo ...«
Metoda je zasnovana tako, da izboljšuje vse naše sposobnosti: da nemogoče spremenijo v mogoče, težko v lahko in lahko v prijetno. Naš sogovornik se je že po prvi terapiji počutil veliko bolje. »Po četrti ali peti sem že dvignil bolno nogo visoko v zrak, sedel na posteljo, seveda s pomočjo žene in terapevtke, ter se z njuno podporo postavil tudi na noge in začel na kratko odgovarjati na zastavljena vprašanja.«
Sprva so sestre v bolnišnici zelo nezaupljivo gledale »na to čarovništvo«. Ko pa so videle, kako bliskovito je napredoval, so nekatere menile, da bi se morale tudi one naučiti metode feldenkrais. »Zdravniki pa se zanjo niso zanimali, čeprav nesporno izboljša fizične in psihofizične sposobnosti ljudi po kapi.«
Ko se znova naučiš hoditi, jesti, govoriti ...
Za zdravje se je trudil tudi sam. »Žena je bila ves čas moj angel varuh. Veliko mi je pomenilo, da je verjela vame.« Tako se je z njeno pomočjo učil samostojno jesti, piti, govoriti, se umivati, odvajati, obleči in sleči ter hoditi. »Kar dobro mi je šlo od rok. Le angleško sem pozabil govoriti. No, nisem obupal. Morda se jezika še spomnim ali pa se ga bom znova naučil.«
Potem so ga poslali v zdravilišče. Čeprav je doma že samostojno hodil, so ga v zdravilišču znova posadili v invalidski voziček. Ni imel moči, da bi protestiral, je pa to storila njegova žena, ko ga je obiskala. Zahtevala je, da hodi sam. S hojco, če se bojijo, da bi padel. »Vem, da so se bali, da bi padel, se polomil in bi bili oni krivi,« je rekel razumevajoče in spravljivo.
Enako je bilo tudi v Soči, kjer je tudi bil na rehabilitaciji. »Hvaležen sem vsem, ki so mi pomagali do samostojnosti.« Iz previdnosti pa so ga znova posadili v invalidski voziček …
Po vseh ustanovah, tudi v bolnišnici, pa so mu dajali antidepresive in uspavala, ki jih ni bil vajen in je bil po njih kot zadet. »Tudi pred nepotrebno kemijo me je rešila žena,« je poudaril, saj nikoli ni slabo spal in ni bil človek, nagnjen k črnogledosti.
»V bolnišnicah in zdraviliščih pa hočejo imeti mir pred bolniki in jih zato ,nafilajo’ s pomirjevali in uspavali. Žal ne razmišljajo o tem, da je vsak človek svet zase. Kar nekomu koristi, lahko drugemu škodi,« je zaključil, srečen, da je skoraj takšen, kot je bil pred boleznijo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
