Čeprav naj bi šov predvsem zabaval gledalce, ljubezenske niti med udeleženci plete spoštljivo, z veliko občutljivostjo za vse odtenke in posebnosti človekovega značaja. Drži se pregovora, da tistega, česar nočeš, da ti storijo drugi, sam ne počni. To je njena stalnica tako pri delu kot sicer. Njeno vodilo je brezmejna ljubezen, ki jo namenja svojemu možu Matiji in sinovoma, ki jim je korona prinesla še eno veliko spremembo – selitev iz Ljubljane na podeželje v Kranjsko Goro, kjer se po obilici dela pred kamerami in v podjetju sprošča na vrtu in v čebelnjaku.
»Zelo uživam v ustvarjanju oddaje. Ko ugotoviš recept, ti potem uspe vsaka jed. Sprva sem se formata oddaje Ljubezen na deželi kar malo bala. Tudi zato, ker sem prej delala na TV Slovenija, kjer smo se v oddaji Dobro jutro ukvarjali z razvedrilom, a je bilo tudi veliko informativnih vsebin. Priti v komercialni medij, kjer delamo slovensko inačico po svetu zelo priljubljene oddaje tako, da bo zabavala gledalce, pa je zelo zahtevno. Želiš si namreč postaviti kriterije, da ne bo obsojanja ljudi, niti z moje strani ničesar takega, kar bi posegalo v tiste, ki se izpostavijo in so s tem ranljivi. Spoštujem vse ljudi, in to se tudi čuti. Bala sem se, da ne bi šla čez mejo. Meja pa je po mojem tam, kjer stvari niso več prijazne in dobronamerne, temveč so za ljudi pred kamero neprijetne. Voditelj lahko stori veliko, da naredi gledljivo in toplo oddajo, lahko pa hitro stopi v čevlje komentatorjev na družbenih omrežjih, ki se norčujejo in posmehujejo. Nastopajoči v vsaki sezoni so krasni ljudje, pa tudi gledalcem popestrimo večer, ko sedijo doma in komentirajo. Kandidati, ki nastopajo pred kamero, nimajo tako trde kože kot mi, ki smo 'zrasli na bojišču'. Mi znamo kanalizirati neprijetne opazke in komentarje, oni pa nimajo takih izkušenj, zato vedno stopim v bran vsem, ki nastopijo v šovu. Vsak ima svojo zgodbo, velikokrat ni najlažja, in so zanimivi ravno zaradi nje. Res pa je tudi, da je oddaja prilagojena slovenskim kmetijam. V Avstraliji, denimo, kjer je vse ogromno in bogatejše, so tudi kmetje drugačni. Tam je čisto običajno, da imajo helikopterje in na deset tisoče glav živali. Pa je potem tudi šov čisto drugačen. Najlaže, a zelo nepošteno je komentirati s kavča. Veliko več poguma je potrebnega, da se izpostaviš in postaviš pred kamero,« je odločna Tanja, ki je od nekdaj zaveznica šibkejših. Od malega jo bolijo krivice in se dnevno preizprašuje, kaj je prav in kaj ne. Vedno se zavestno trudi, da ne dela krivic.
»To lahko počnem pri sebi, drugih ne morem spreminjati. V okviru družine sem kot mama lahko vzor svojima otrokoma, da se postavita na svetlo in ne na temno stran. Na slednjo se je tako lahko postaviti. Tista svetlejša pa od nas zahteva veliko dela in truda, a je vredno,« je prepričana voditeljica, ki televizijo doživlja kot resen medij, obrt, ki ima kljub priljubljenosti družbenih omrežij še vedno velik vpliv na javno mnenje. Zato se trudi vse početi po visokih profesionalnih standardih, pa naj gre za vodenje oddaje, snemanje reklame ali delo v domačem podjetju.
Krhka dama z velikim srcem
»Nočem si domišljati, da sem posebej dobra ali zanimiva. Vse, kar počnem, delam s srcem. Težko rečem, da ne bi bila dobra tudi na kakšnem drugem področju. Za dobro opravljanje nečesa, pa naj bo to karkoli, potrebuješ ogromno ponovitev. Prakse in še socialnih veščin. Biti dober v nečem ni povezano le s tvojim značajem in delavnostjo, temveč tudi z empatijo. Od nekdaj so me zanimali ljudje, njihove zgodbe, kdo so, kako živijo. Saj veste, eni kosovirji so radovedni, drugi pa ne. Eni so zadovoljni na svojem vrtu, drugi pa si želijo dlje. Sama sem nepopravljivo radovedna. Rada segam dlje, nikoli mi ni dovolj. Življenje me navdušuje, vedno znova rada rečem ja stvarem in se lotevam novih,« pravi. Če ne bi bila voditeljica, bi se verjetno brez težav prijavila v šov.
»Ljudje se želijo izpostaviti, kamera je za mnoge spovednica, soočenje s samim seboj ... Jaz pa televizijo jemljem s poklicnega stališča in imam visoke profesionalne cilje, zahtevna pa sem tudi kot gledalka. Če ne bi bila takšna in če bi želela kaj povedati svetu ali kam priti, bi se morda tudi prijavila v šov. Verjamem tudi v iskanje ljubezni na tak način. Zdi se mi veliko bolje kot pa na družbenih omrežjih, kjer človeka ne vidiš, si zaslepljen z lažnimi podobami in fotografijami. Tu gre za kontrolirane zmenkarije v živo. Naša oddaja je samo pomagalo, da se ljudje spoznajo in si razširijo socialno mrežo. Vesela sem, da se ujamejo in družijo še po koncu šova. Sama nisem preveč družabna, zato ne hodim na njihove piknike. Bi pa z veseljem prišla, če bi me povabili na kakšno poroko. Bile so že ideje in obljube, a poroke za zdaj še ne,« se muza Tanja, ki je svojo ljubezen srečala tako, da je najprej spoznala sebe.
Začne se z ljubeznijo do sebe
»Ko sem začela ljubiti sebe, sem spoznala tudi ljubezen. V mojem življenju je bilo veliko ljubezni, saj sem predana ljudem, ne samo moškim. Ko imam človeka rada, je to brezpogojno. Seveda pa se skozi leta te podobe menjajo. Vendar zaljubljenost nima nobene zveze s pravo ljubeznijo. To je bolezensko stanje, kjer gre za kemijo in šibkost v možganih. Prava ljubezen je delo, resna odgovornost in predanost. Nikoli nisem imela kratkih zvez. Sem pa v ljubezni popolnoma predana, veliko dajem, ljubezen me lahko napolni, če tudi veliko dobivam in sprejmem. Ne v smislu, da bi človeka okupirala in bila čustveno odvisna od njega, temveč da prispevam svoje pozornosti, ideje, čas ... Vendar se je potem z leti zgodilo, da to ni bilo vzajemno, in sem se morala od teh ljubezni posloviti,« je iskrena Tanja, ki poudari, da je treba biti zrel tudi za razhod in imeti pogum. Mnogi se ne razidejo, ker je to zanje logistično in tudi drugače prezahtevno.
Vztrajajo v odnosih, ki to niso. Tanji se zdi razhod logična posledica tvoje rasti. Da greš in potem živiš naprej. Posledice se čutijo šele pozneje. »Ko si v trenutkih (od)ločitve, te vodi čisti adrenalin, daje ti moč, da greš in preživiš. Kasneje pa je treba vse to energijsko rešiti in uskladiti, če želiš imeti urejene odnose in ravnotežje v življenju,« pravi. Svojih osebnih zgodb sicer ne mara razlagati. Drži se pregovora – kadar si nesrečen, ne razlagaj svetu, ker je privoščljiv, kadar si srečen in na vrhu, pa tudi ne, ker je nevoščljiv. Zaveda pa se, da v vsaki zgodbi o ločitvi nista samo dva, temveč so tu še otroci, bližnji in daljni ... Ponosna je, da so se kljub težkim trenutkom stvari v njenem življenju rešile prijazno. A za to je bilo treba pošteno garati. »Zame je velik uspeh, če nimaš z nikomer težav s komunikacijo, ne glede na to, kako zahtevno je bilo to doseči,« pove voditeljica, ki ni nikoli nehala verjeti v ljubezen.
Nikoli pri miru
Mož Matija jo je navdušil s svojo karizmo. V nekem trenutku se je preprosto zavedela, da je to človek, ki jo je mogoče pripravljen sprejeti in podpreti. Obenem pa se zaveda, da ni nič gotovo, da smo ljudje dinamična bitja. V nekem trenutku smo kompatibilni drug z drugim, potem pa je tu še kopica drugih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati, da skupnost deluje. »Ves čas pa se je treba truditi stvari držati skupaj, saj je življenje zelo zahtevno. Veliko je tudi vplivov zunanjega sveta, ki nas nehote brusijo. Toliko sem že videla in doživela, da ne bom rekla nič drugega kot to, da je ljubezen delo. Pridejo trenutki, ko kljub zunanjemu svetu, preizkušnjam, vzgoji, logistiki, staranju, čutiš lepilo in si rečeš, je še pravi. Naj bo še ob meni ta moj sopotnik. Rada ga imam, ljubim ga. Mojega Korena imam neskončno rada, vendar pa mora imeti tudi on mene. Z vso mojo norostjo in prtljago,« je realna Tanja, ki je z družino dolgo živela v Ljubljani. Zaradi posla in lažjega obvladovanja dinamičnega družinskega življenja pa so se pred enim letom preselili na podeželje. »Tako imam malo manj dela zaradi treningov sinov, otrokoma pa želim dati tudi malo bolj varno in mirno otroštvo. Še bo čas, da bosta šla v mesto, tako kot smo šli vsi. Selitev na vas mi ni predstavljala problema, saj imam tako kot skoraj vsi korenine na vasi. Otrokoma želim dati varnost, svobodo, manj omejitev, gozd, travnike, hribe ... Obenem pa smo le 50 minut proč od dogajanja – gledališča, Filharmonije, razstav, vsega, zaradi česar se mi zdi mesto lepo in zanimivo in v Ljubljano rada prihajam,« pravi 44-letnica, ki je ne boste pogosto videli pri miru. Je srčna in predana mama, otrokoma želi dati popotnico, ki jo bosta s ponosom nosila – biti samo in zgolj dober človek.
Zahtevna je pri petih stvareh: spoštljivosti (če se nekaj dogovorijo, morajo to vsi spoštovati), notranjem in zunanjem redu, pravih prijateljstvih, ki spodbujajo in navdihujejo, zavedanju, kako je biti majhen in kako zrasti. »Otrokoma skušam dajati varno okolje, kjer se vse našteto prepleta in povezuje, in si želim, da se, ko bosta odrasla, na to spomnita in dajeta naprej. Tako je krog sklenjen in se vrti naprej,« pravi. Hvaležna je, da je rodila zdrava otroka, ki ju lahko spremlja na njuni poti v odraščanje. Njeni dnevi so vedno polni, a si jih naredi tako, da v svojem delu uživa. Ni izgubila čiste otroške radovednosti, zadnja leta pa se veliko ukvarja z rastlinami. »Ljudje se vračamo k zemlji in naravi. Obožujem svoje rože, vrt in čebele. Rada preberem tudi dobro knjigo, grem v gledališče in hribe. Samo sem in čutim, predvsem skozi otroke, da je krasno, če sem prisotna in aktivna, zvesta svoji radovednosti. Vsak dan na polno užijem, seveda pa jaz izbiram, kaj bom počela. Ne maram, da me vnaprej označijo, da imam otroke in sem v obdobju, ko nič ne moreš. Seveda lahko vse, vendar pa sam izbiraš, kaj želiš in česa ne. Zakaj bi šla hodit na Camino in pustila sinova? Prišel bo čas, ko bom šla tudi to. Ali pa v Keralo v Indijo, ko pa si lahko doma naredim svojo Keralo. Vsak trenutek želim biti prisotna in uživati,« sklene.
