Kaj reči? Rade Šerbedžija pač ne more razočarati. Čeprav je bil njegov koncert v Cankarjevem domu predstavitev novega, je bil to tudi večer "nostalgije" za nekimi drugimi časi, poln glasbe, v kateri je zajeta vsa širina panonske ravnice, odkoder je Rade doma, ki spomni na šum morja in zvokov, ki so prinesli vonj zakajene "kafane".
In bil je tudi "večer poezije, vina in prijateljstva". Pesmi, ki jih je predstavil, so bile tako njegove, kot stvaritve njegovih prijateljev - Arsena Dedića, Draga Mlinarca, Darka Rundeka, Damira Urbana in Miroslava Tadića. In z nekaterimi se je spomnil tudi prijateljev, ki jih je izgubil - novinarki Barbaro, Đorđa Balaševića, Tomaža Pandurja in Arsena Dedića.
Pesmi je pospremil tudi z anekdotami iz svojega življenja, veselimi in grenkimi, takšnimi kot so njegove pesmi na novem albumu, ki nosi ime po hrvaški vojni drami, ki jo je leta 1956 režiral Branko Bauer in v kateri je zaigral slovenski igralec Bert Sotlar.
Svoj čar celotnemu nastopu so dali tudi gostje, Radetov prijatelj in igralski kolega Jure Ivanušič, še posebej pa posebna gosta, duo Silence, ki je znan po elektronski glasbi in sythpopu, kar je na prvi pogled povsem v nasprotju z glasbo, s katero je Radeta spremljal izvrstni kvintet Zapadni kolodvor, pa vendar se je prav to nasprotje čudovito ujelo v celoten večer.
In seveda ... Ines ... kot vedno, se je vseh nežno dotaknila, kot bežen dotik s kolenom pod mizo ... in spet smo bili mladi skupaj z Radetom Šerbedžijo in on je ostal mlad z nami. Moč njegove interpretacije ni popustila niti za hip in po skoraj natančno dveh letih ponovno očarala vse v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
