Kako preživljate zadnji dve leti, čas epidemije, kako vpliva na vas?
Name sploh nič ne vpliva. Te zapore, ki so bile na začetku epidemije, so mi kar ustrezale, saj mi ni bilo treba nikamor oditi.
Cenite svojo samoto, kajne?
Zelo. (smeh) Kljub temu, da moram reči, da se mi je uspelo dobro poročiti in se zelo razumem s svojim možem, se vseeno nekajkrat na leto umaknem na samo za nekaj dni, da sem popolnoma sama, to res potrebujem.
Umaknete se zaradi ustvarjalnega občutka ali česa drugega?
Tudi zaradi ustvarjalnosti. Predvsem pa izvajam notranje čiščenje. Težko se je zares zjokati, če človek ni popolnoma sam. Če te slišijo, vsi hočejo pomagati.
Poznamo vas kot pisateljico, igralko. S čim se trenutno ukvarjate?
Moram kar malo razmisliti, toliko stvari trenutno počnem. No, nastopam v predstavi Ženska v Špas teatru. Ta mesec tudi snemam neke epizodne vloge.
Ste se vrnili kot igralka? Vmes vas nekaj časa nismo videli na odru.
Ne, le trenutno je malce več tega dela, sicer pa ne. Ko pride kakšna vloga, jo vzamem, saj je tega bolj malo.
Vam ustreza, da ste tako zaposleni – stalno pišete, ponovno ste na odrih in pred kamero. Je težko preskakovati med pisateljico in igralko?
Rada menjam oboje, čeprav mi je zdaj, ko sem že malo v letih, igranje bolj naporno, tudi zaradi stresa. Če je igranja malo, mi ustreza. No, kaj še delam? Snemam tudi avdio knjige, svoje knjige. Sem ambasadorka akcije Če nisi okej, povej naprej – gre za duševno zdravje mladih. Pa seveda pišem knjige, nekatere popravljam za nazaj in pišem nove. Stalno nekaj počnem.
Je naporno pisati za mladino? Bolj kot za odrasle?
V tem obdobju najraje pišem za otroke, ob tem se najbolj zabavam. Druge vsebine, na primer roman za odrasle ali za mladostnike, imajo daljše tekste in ti vzamejo veliko energije in časa, jaz pa sem se začela malo »šparati«.
Ste najbolj priljubljena mladinska pisateljica; je to lepo slišati? Je to zaradi tega, ker se zabavate ob pisanju?
Ne, sploh se ne zabavam, ravno nasprotno. Pisanje je bilo zame vedno naporno. To ni nobeno zabavno delo, to je velik miselni in tudi telesni napor. Mogoče se komu tako ne zdi, a to so ure sedenja pri računalniku in izrabljanje dolgih noči. Ampak za otroke mi je zdaj zabavno pisati. Ne zato, ker so krajši teksti, ampak ker se ob tem počutim bolj svobodno in se ne obremenjujem več toliko s tem, kaj si bo kdo mislil in kaj bodo rekli pedagogi. Pomembno je le, da je meni in otrokom všeč.
Pa menite, da imate vpliv na najstnike prek svojih knjig? Ima pisatelj takšno odgovornost?
Seveda imam vpliv. To vidim, ko hodim po šolah – no, tudi to počnem – vidim, da sem najstnikom »kul«. Radi pristopijo k meni, nekateri mi poskusijo položiti v roke tudi svoje težave, da bi jim pomagala. Nekako mi zaupajo.
Je vedno tudi nekaj vas v knjigi? Črpate iz lastnih izkušenj?
Vedno je nekaj mene v knjigi. Ljudje sicer zmotno mislijo, da so se te stvari, ki so v knjigi, dogajale meni. To ni tako, to je izmišljeno, razen kakšnih malenkosti, ki jih potrebujem za opis atmosfer. Če ne drugega, so v knjigah moja sporočila.
Imate sami knjigo, h kateri se stalno vračate, jo vedno znova prebirate?
Ne. Takih knjig bi bilo preveč in nimam časa, da bi kakšno večkrat prebrala. (smeh) So pa knjige, ki jih načrtujem znova prebrati. Zelo redko se mi je sicer zgodilo, da sem kakšno knjigo znova prebrala, in zanimivo je, da mi večina teh knjig drugič ni več tako segla v srce kot prvič, nekatere pa. Zagotovo pa bom še enkrat prebrala knjige, ki so me prevzele v otroštvu. Rada bi raziskala, zakaj.
Ste se kdaj poistovetili s katerim svojim likom?
Niti ne. V seriji Blazno resno sicer nastopam kot jaz. Pišem v prvi osebi in sem Desa, a še vedno to nisem čisto jaz. To je ironična podoba mene. Ali mislite, da se bom kar dala na krožnik, saj se o meni že tako preveč ve. V vsaki moji knjigi in intervjuju so priložena navodila za uporabo. (smeh)
Mislim, da ste bolj kompleksni.
Upam! (smeh)
V kolumnah pa pišete o drugih stvareh, tudi o težavah pisateljskega poklica. Se je stanje v zadnjih letih kaj izboljšalo?
Nič se ni izboljšalo. Kar zadeva založništvo, se ni nič spremenilo. Pri nas žal pisateljstvo ne šteje kot poklic, ampak kot hobi, in v tem je problem. Dokler se ne bo ta miselnost spremenila tako v založništvu kot v pisateljih samih, da si bodo upali živeti od svojega dela, niti ne more biti bolje.
Znani ste, da vedno poveste tisto, kar mislite. Ste še vedno takšni?
Nočem biti. Večkrat si rečem: bodi tiho, nič ne reci, delaj se, kot da ne veš. Saj v glavnem je tako, da v resnici vsi bolj malo vemo. Potem pa če me kdo kaj vpraša, kar povem, kaj mislim. Slabo se kontroliram tako v izražanju čustev kot v izražanju mnenja. To je moja sistemska napaka.
V eni izmed kolumn ste pred časom napisali, da je depresija epidemija 21. stoletja. Zdaj se nam je res zgodila epidemija. Kako druga vpliva na prvo?
Že zdavnaj sem to napisala in res je, da zdajšnja epidemija koronavirusa spodbuja epidemijo depresije. A treba je vedeti, da gre za nagnjenost k depresiji. Sama kemija telesa mora ustrezati temu. Vemo, da je veliko ljudi preživelo vojne strahote brez tega, da bi padli v depresijo. Torej moraš imeti neko pogojenost, saj depresija ni le stanje duha, ampak tudi stanje telesa. Premalo se ve, da je to resna bolezen. Ni le stanje duha, ki nastopi, ko se ti kaj hudega zgodi ali pa se ti nekaj ne ljubi. Ljudje radi rečejo: pojdi kopat jarke, pa bo depresija minila. Ne razumejo, kakšne posledica pušča na telesu. O tem se je začelo govoriti šele zdaj.
Imate kakšen nasvet, kako se spoprijeti za depresijo?
Če gre za bolezensko stanje depresije, moraš poiskati strokovno pomoč. Jaz svetujem tudi zdravila. To so zelo dolgotrajni notranji procesi. Saj veste, da se človek ne more spremeniti čez noč. Teh notranjih procesov dozorevanja – vedeti moramo, da celo življenje dozorevamo – ne moreš predelovati, ko si v depresiji. Zato depresivci vedno tacamo na eni točki in se vrtimo okoli enega problema.
