Spomnimo se vas iz serije Mame – zelo velik preskok v vlogi Anje, kajne?
V letih ne, v zrelosti oziroma samostojnosti lika pa bolj. Anja živi še doma, Maša v Mamah pa ima stanovanje in podjetje. Vsekakor to prinese drugačen način življenja. Zanimivo se mi zdi, da se prvi epizodi obeh serij začneta s praznovanjem tridesetega rojstnega dne – Maše oziroma Anje. V nobenem primeru nisem igrala toliko stare junakinje, kot sem bila v resnici: pri Mamah sem bila stara dvaindvajset, ko smo začeli snemati Sekirco v med, pa petindvajset let. Čeprav sta vrstnici, je po mojem mnenju Anja za malenkost bolj »otročja«, ampak sta obe drugačni od okolice, v kateri sta se znašli. Malo sta narobe svet, pa vendar sta mi zato obe zelo pri srcu.
Vam je bila vloga Anje takoj všeč ali ste imeli pomisleke, da morda ni prava za vas?
Zdela se mi je zanimiva, vendar verjamem, da ti je dodeljena točno taka vloga, kakršno osebno potrebuješ za rast. Zato pomislekov ni bilo. Če črpaš iz svojih izkušenj in domišljije ter iz nekaterih dejstev, ki jih uokviri scenarist, in postaviš poligon s pomočjo režiserja, lahko nastane veliko iskrenih igralskih momentov in sporočil, ki ozaveščajo tiste, ki gledajo fiktivni svet na ekranih.
Anja v seriji je precej »zapeta«, nekakšna siva miška, a hkrati udarniška, pravičniška, želi izboljšati svet. Se tudi sami najdete v njenih stališčih?
Poskusila sem razbiti stereotip, da si, če nisi »zafnan« (kot je Špela), pač siva miš. »Zafnan« v smislu tega, da ogromno časa porabiš za zunanji videz in vtis; medtem ko je veliko pametneje staviti na izobrazbo, rast in iskanje svojega prostora pod soncem. Vsi nosimo v sebi nekatere vzorce, ki jih živijo starši in se jih kot otroci naučimo. Na primer Majdina podvrženost anksioznosti, impulzivnosti; v nekaterih primerih tudi Anja reagira anksiozno ali impulzivno – odvisno od stopnje čustvene napetosti. Morda ste tukaj Anjo zaznali kot »zapeto«, v nekakšnem krču, čeprav jo čutim kot bolj odprtega duha. (smeh)
Že občutite moč televizije? Vas že prepoznavajo na ulici, kakšni so odzivi?
Joj, ja, nekateri trenutki se ti prav uležejo v srce. Prejšnji teden sem v centru Ljubljane srečala skupino osnovnošolcev iz Štajerske in me je ena od deklic prepoznala, potem pa se je cela horda otrok zgrnila name. Fotografirali smo se in klepetali … Polepšali smo si dan, zagotovo.
Rdeča nit serije so odnosi v družini. Kaj se lahko gledalci naučijo iz odnosov med Hribarjevimi? In kakšen odnos imate vi s svojo družino?
Mislim, da se ti izplača biti iskren. Vedi, katere stvari moraš urediti sam, in ne porabljaj časa za iskanje krivca. Pogovor, v katerem so člani družine prisotni in iskreni, krepi vezi. Tako tudi jaz poskušam živeti svoje družinsko življenje. Včasih več uspeha, včasih manj. Vendar je pomembno, da vsakega sprejmeš takšnega, kakršen je.
Kako pa se ujamete s soigralci?
Oh, zelo me veseli, da sem spoznala toliko različnih ljudi! Mila je postala moja dobra prijateljica in z njo res rada igram, saj čutim kemijo zelo intenzivno. Spomnim se, kako smo z Mojco Funkl in Milo Peršin med pavzo pri snemanju kričale: »Hribarce smo zakon!« In hvaležna sem, da smo skupaj tvorile močen trikotnik ženskih predstavnic Hribarjev. Vendar sem se vedno ogromno družila s fanti, zato je bilo snemanje z Luko Bokšanom in Jožefom Ropošo prijetno, bilo je smeha in nagajivih trenutkov. Z Matevžem Müllerjem (Matthias) in Jožico Avbelj (Rozika) sem se lahko razigrala in ustvarjala ritem igre skupaj z njima. To mi veliko pomeni.
Kako naporno je snemanje? Kako se je zaradi tega spremenilo vaše življenje?
Je naporno, ker veliko posnameš v zelo kratkem času. Zato je tudi tehnika pomnjenja teksta drugačna od dramskih. Prav tako moraš biti iznajdljiv, saj ni vedno vse tako, kot misliš, da bi moralo biti. Lahko se privadiš fleksibilnosti in vzdržljivosti. Besedila sem se učila en teden vnaprej. Malo sem ga prebirala, stvari postavila v zaporedje (saj zelo malo snemaš kronološko) in ocenila okoliščine, v katerih se Anja nahaja, da sem predvidela čustveno napetost prizora za njo. Dan pred snemanjem sem ponavljala na glas. Večino časa sem posvečala temu in gledališču, zato sem bila velikokrat v pomanjkanju pozornosti zase. Kar mi je prineslo zelo močno spoznanje.
Kakšno spoznanje?
Spoznanje, da ni nič bolj pomembnega kot to, da ostajaš pozoren nase, v vsakem trenutku in ne samo parcialno, ampak v celoti.
Zakaj ste se pravzaprav odločili za igralstvo?
Igralstvo je izbralo mene. To je edina stvar, o kateri nisem razmišljala, pa se je vendar zgodila. Spodbujali so me, vendar sama nisem kaj veliko naredila na tem področju, dokler nisem bila sprejeta na AGRFT. (Seveda sem se pripravljala za sprejemne izpite, pa še kako. In to zato, da bi se sama bolje počutila, in ne samo zato, da bi očarala komisijo.) Potem sem se šele odločila za študij igralstva. Zdaj pa se odločam znova in znova, ker mi poklanja celostno izkušnjo ustvarjanja, vzpostavljanja odnosov in časovne organizacije ter psihofizično pripravljenost in ohranjanje odprtega uma.
Menda ste imeli nekoč težave s samozavestjo. Nenavadno za bodočo igralko, ki se bo morala ves čas izpostavljati. Kako to, da ste vseeno izbrali ta študij, kako ste rešili to težavo in kaj svetujete dekletom, ki se tudi same ne počutijo dovolj dobre in lepe?
Ravno izpostavljenost je tista, ki mi je dala misliti glede odnosa do sebe, in ali je to sploh moje … Nesamozavest je zelo razširjen simptom nesprejemanja odgovornosti, zlasti tistih, ki igrajo vlogo žrtve, čeprav je morda v tistem trenutku vse v redu, pa vendar se tej osebi zdi vse težko, utrujena je do amena. Lepota je posledica lahkotnosti bivanja. Samozavest je zmožnost prilagajanja situacijam in iskanja tistega, kar te veseli. Takrat nimaš časa razmišljati o tem, ali sem dovolj dobra ali lepa … Takrat živiš in to je najlepše.
Vaši hobiji oziroma kako si »napolnite baterije«, kadar imate čas zase?
Joga, meditacija, sprehodi, poslušanje glasbe, petje, branje … Nikoli mi ni dolgčas, vendar ga včasih umestim v svoj urnik. Takrat ne smem početi nič. To je preventiva, saj se lahko začneš prazniti, če počneš nekaj samo zato, ker misliš, da moraš, čeprav imaš to rad. Ko se to pojavi, si privoščim kratek oddih, ko je le možno. Ravnokar sem se, na primer, vrnila z jadranja.
Kakšna je Lea zasebno, kako bi se opisali?
Zasebna, a hkrati odprta. Igriva, a hkrati resna. Zorganizirana, a spontana. Tako se doživljam. Vsega po malo, vendar kvalitetno.
Ukvarjate se z jogo. Zakaj je to prava dejavnost za vas?
Ker je to celostna praksa, in ne samo telovadba. Je učenje življenja s seboj in z drugimi. Všeč mi je tudi filozofija in religija kot taka, zato se podajam v globlje raziskave joge kot sistema.
Še najdete čas za petje?
Še. Morda ne ravno vsak dan, enkrat več, drugič nič, pa vendar je glasba z mano na vsakem koraku.
Imate poleg serije v delu še kakšne projekte?
Zaključujem projekt kratkega filma, za katerega sem napisala scenarij, v njem igrala, poskrbela za organizacijo ljudi in priskrbela sredstva. Zdaj me čakajo vskoki v različnih teatrih, zlasti obalnih, kar me zelo veseli, saj sem res velika ljubiteljica morja. (smeh)
