Sta ali nista?
Je Sandi kaj v sorodu z igralko Sašo Pavlin Stošić? "Ne, sva pa prijatelja, sva že delala skupaj. Ona je iz Dolenjske. Pavlini smo sicer iz Primorske, a smo šli vsepovsod. Morda bi našla kakšnega skupnega sorodnika kje daleč nazaj."
Vidim, da imate spet brke, v filmu jih nimate, včasih pa so bili košati, privihani brki vaš prepoznavni znak.
Ja, moji veliki zavihani brki! (smeh) Takih ne bom več imel, to je bilo neko obdobje, zdaj pa je tega konec. Zdaj bo po navdihu. (smeh)
Film Sanremo je precej žalosten, saj govori o demenci.
Je žalosten, a ne preveč. Demenca je pri nas zelo prisotna, a se o njej sploh ne govori. To je velik problem. Ta naš film je kar preroški. Ničesar ne olepšuje, demenco kaže tako, kot je. Čeprav ne daje nobenih natančnih pogledov ali odgovorov, ampak vse prepušča gledalcu.
Kako ste se pripravili na to vlogo?
Režiser je za vlogo izbral mene, takrat sem bil še zelo živahen, to je bilo pred mojo operacijo.
Pred nekaj leti ste imeli hude težave z zdravjem, kajne?
Začutil sem bolečino v prsih, odkrili so, da imam tri zamašene žile, ne vem, od česa, ker že 45 let ne jem ne mesa ne mlečnih izdelkov. Svetovali so mi operacijo, a nisem šel, sem še pol leta čakal, ker sem bil prepričan, da lahko sam odstranim to umazanijo, pa ni šlo. Bilo je vedno slabše, zato sem moral na operacijo, a nekaj dni po njej se je to premaknilo navzgor v glavo, v možgane, vso desno stran telesa sem imel ohromljeno, popolnoma negibno. A sem se spravil k sebi. Osem mesecev po operaciji sem bil spet pripravljen delati in smo začeli snemati Sanremo (leta 2019, op. p.)
Kako ste se po možganski kapi kar sami spravili k sebi?
Z jogo, to prakticiram že dolgo časa. Z vsemi močmi sem se poskušal pozdraviti – in mi je uspelo. Zdaj sem čisto v redu, le govorim bolj počasi, prej pa sem govoril zelo hitro. (smeh) No, morda se danes malo pozna tudi zato, ker je slabše vreme. Ampak nič hudega.
Vi menda verjamete, da se vse zgodi z namenom, da človek dobi, kar mu je namenjeno?
Seveda! Natančno je določeno, kaj se bo človeku zgodilo, in to se tudi zgodi. Zato se vsako jutro, ko se zbudim, zahvalim bogu oziroma komur hočete, da sem živ, zdrav, da hočem še.
Kljub vsemu, kar se vam je zgodilo, ste še naprej optimist?
Optimističen sem, izredno! Sedem mesecev po operaciji sem že začel hoditi na daljše proge v Tivoliju, zdaj spet hodim do vrha, na Rožnik. Včasih sem gor tekel, zdaj pa ne več, morda le po bregu navzdol. Zdaj hodim, hoja je osnova za človekovo zdravje.
Ste optimist že od nekdaj?
Od nekdaj! Rodil sem se na Jesenicah in sem si srčno želel v Ljubljano, na slikarsko šolo, čeprav sem ves čas igral, pisal igre, animiral lutke … Ko sem res prišel v Ljubljano, sem takoj začel igrati na obrtniškem odru, tam smo se zbirali takšni, ki smo potem šli na akademijo. Najprej sem, kot rečeno, želel študirati slikarstvo, ker sem zelo dobro risal – še zdaj, ko sem se po dolgih letih spet lotil tega, mi gre zelo dobro, a potem kar nisem vedel, kaj bi, pa sem šel na igralsko akademijo. Življenje me je usmerilo.
Kdaj razmišljate, kako bi bilo, če bi šli na likovno akademijo?
Ne, ne vem, kako urejajo stvari nad mano, a očitno je bilo igralstvo pravilna smer.
Če bi danes izbirali, bi se še enkrat odločili za igralstvo?
Da, čeprav so čisto drugačni časi. Pred petnajstimi leti sem se upokojil, a sem še potem delal vsepovsod, do danes še nisem nehal igrati.
Kakšna je danes situacija za mlade igralce?
Jebela, danes je pa žalostno! Za mlade je obupna situacija, zelo jim je težko, čeprav – imajo pa novo akademijo! (smeh) Koliko let prepozno! Mi smo bili še v stari, v tistih majhnih prostorih. Smo pa imeli odlične profesorje, kot so Pino Mlakar, Vladimir Kralj, Mile Korun, Slavko Jan … Res perfektna zasedba.
Vaši trije otroci, Lucijan, Kristjan in Janža, pa niso šli po vaših stopinjah?
Ne, noben, niti vnuki. (Preneha, saj gre mimo igralka Ajda Smrekar, s katero se prisrčno pozdravita in objameta.) No, vidite, takole kakšnega srečam, ne pa da si zaprt doma.
Ste si kdaj mislili, da boste doživeli kaj takšnega, kot je epidemija?
Joj, ne, to je nekaj neverjetnega! Čeprav moram zase reči, da občutim svobodo. Grem na Rožnik, berem, delam jogijske in dihalne vaje – zato se me ta nervoza ne prime. A saj bo, veste, zdaj bo kmalu spet vse v redu. Kdor je hotel, je lahko tudi iz tega potegnil kaj dobrega – ob takšnih situacijah lahko v sebi najdeš neko moč in se ti pokažejo nove poti. Lahko pa te seveda to pokoplje, odvisno od človeka. Veste, koliko je depresije? Pa drog, raka …
Ampak vi se ne pustite niti koroni?
Ne! Sem prepričan, da je ne bom dobil – in je ne bom!
Morali bi voditi tečaj za optimizem!
Da, to bi pa res lahko. (smeh) Vodil sem sicer jogo, ko sem bil še v Mladinskem gledališču. Iz vseh koncev so hodili nanjo.
Vi ste bili začetnik joge v Sloveniji?
Da, leta 1980 smo ustanovili prvo društvo, jaz pa sem se z njo začel ukvarjati že prej. Dobil sem knjigo o jogi, ki jo je napisala beograjska primabalerina Jasmina Puljo, me je kar potegnila. Takrat sem imel težave, bal sem se ljudi, tako hudo je bilo, da sem mislil, da se bom prenehal ukvarjati z igralstvom. A mi je joga pomagala.
Danes pa je joga moderna, vsi se ukvarjajo z njo.
Da, a to ni to. Najprej moraš biti dober človek, v glavi moraš imeti vse stvari »pošlihtane«. In pri jogi moraš biti strikten. Jaz še vedno vsako jutro delam jogijske vaje, le med boleznijo, ko jih nisem mogel, sem jih delal v mislih. Tudi to pomaga.
Ljudje se ne zavedamo potenciala našega uma.
Ne, ne zavedamo se, kaj lahko naš um doseže. Če ga seveda treniramo.
Se tudi vaša žena Barbara ukvarja z jogo?
Ne, ona prakticira pilates. In je zelo dobra. Moja žena je tako čudovita, jebela!
Koliko časa sta že skupaj?
Precej, že več kot štirideset let. In vse bolj je čudovita. Brez nje … ne vem, kaj bi bilo z mano. (Se mu orosijo oči in zatrese glas.)
Kakšen je recept za uspešen zakon?
Moraš se imeti rad. Veste, jaz ljudi razlikujem le po srcu, čisto vseeno mi je, ali je levi ali desni, važno je le, da je po srcu dober. To je merilo: kam seže njegovo čustvovanje. Meni so v bistvu všeč vsi ljudje. Če kdo ni tak, je pač na nižji stopnji in se počasi vzpenja. Vsi prihajamo na višjo zavest, če ne v tej, v naslednji reinkarnaciji. Ko grem na Rožnik, pozdravljam vse ljudi in živali. Jaz imam res vse rad.
Če verjamete v reinkarnacijo, poznate svoja prejšnja življenja?
Ne, pravijo, da ni dobro brskati po preteklosti, zato nisem. Preteklost je preteklosti, treba se je osredotočiti na sedanjost, da boš boljši za naprej.
Je lažje živeti, če ima človek vse rad?
Seveda! Sovraštvo in jezo je treba odstraniti, to so same nizkotne stvari. Vse moraš imeti rad. Čeprav je čustva težko nadzorovati, se tega lahko naučiš. Tudi to je joga. A je to …? (Zagleda Mileno Zupančič, ki v zelenem dežnem plašču in z modrim kovčkom na kolescih hiti po ulici, in steče k njej, da jo pozdravi.)
Kako se je danes spremenilo gledališče?
Ne vem, ker zdaj ne morem hoditi, ker ne izpolnjujem pogoja PCT. Ne morem se kar naprej testirati. Maja sem igral v predstavi Zberi svoje ptice z Jadranko Tomažič, zdaj pa ne vem, kako bo, če bomo še kaj igrali. Jaz bi, sem še vedno pri močeh, čeprav … pozabljam tekst, to je posledica bolezni. Ne spomnim se priimkov. Pa angleščino sem pozabil.
Je še kakšna vloga, ki bi si jo želeli zaigrati?
Uf, še veliko jih je.
Več kot štirideset let ste bili zvesti Mladinskemu gledališču. Kako to?
Od začetka do konca sem bil tam. Sem že hotel oditi, pa je prišel novi direktor in je bilo spet tako »fajn«, da ni bilo za nikamor iti. Všeč mi je bilo tam.
Ste ob upokojitvi naredili pregled kariere?
Da bi napisal knjigo?
Tudi lahko. Vaša bi bila zagotovo zanimiva.
Razmišljal sem o tem, a se nisem odločil, ker je to zdaj taka modna muha. Radko Polič, ki je bil moj sošolec, ima dobro knjigo, napisala jo je Petra Pogorevc. In Jovanović, Cavazza, Milena Zupančič … Sicer pa imam še čas.
Kaj je tisto, kar vas žene naprej?
Življenje! Življenje je lepo. Sem še tako vitalen, da hočem še kaj narediti in doživeti. Majhne stvari mi zdaj veliko pomenijo.
