Iskala se je do leta 2019, ko je izdala albumski prvenec Ko najdeš sebe. »Zdaj sem prišla do točke, ko lahko rečem, da vem, kaj počnem oziroma v kakšno smer grem,« pravi samozavestna Korošica, ki se lahko pohvali z zmago na Popevki 2016 in v šovu Znan obraz ima svoj glas. Manjka ji le še zmaga na Melodijah morja in sonca, kjer je bila že dvakrat, tudi letos, druga.
MMS je za vami. Ste olajšani, razočarani …?
Ne vem, če lahko rečem, da sem razočarana, je pa neko olajšanje, saj smo se vsi res dolgo časa pripravljali na festival, priprave so bile kar obširne. Kolikor sem bila nervozna zaradi pričakovanja, je potem olajšanje, ko je vse za tabo. Ko sem šla na MMS, sem si rekla, da je najbolj pomembno, da naredim tako, kot sem si zastavila. Z ekipo smo res nastopili fenomenalno in na to sem najbolj ponosna. To je moja kljukica.
Niste razočarani zaradi drugega mesta?
Mislim, da so bili vsi drugi bolj razočarani. Jaz MMS nisem jemala kot tekmovanja, je pa bilo nekaj pritiskov s strani drugih, da mi manjka samo še ta zmaga. Sem bila kar malo jezna: nehajte pritiskati name, jaz grem uživat, se imet fajn! Tudi med nami tekmovalci ni bilo čutiti tekmovalnosti, cel teden smo bili v Portorožu in smo se imeli super, veliko smo se družili. Se mi zdi, da nam je vsem prijalo, ker ko je bila korona, se nismo mogli družiti in srečevati na koncertih.
Pravite, da ste šli na MMS uživat, po drugi strani pa pravite, da glasbeniki za tak nastop zelo garate?
V tem je ravno »finta«. Sama lahko rečem, da za tak nastop res garam, veliko je priprav, da stvar naredim res dobro, a da na zunaj izpade tako zelo lahkotno. To je zame na neki način dosežek. Da ko te ljudje vidijo tiste tri minute na odru, opazijo, da uživaš, ne vidijo pa dela v ozadju. Ravno zato izpade tako lahkotno, ker prej toliko delaš, da potem na odru izpade, kot mora: lahkotno, prijetno in fino za poslušalce.
Ste se morali zaradi glasbene kariere odreči veliko stvarem?
Celo življenje se odrekaš različnim stvarem v različnih situacijah. Jaz sem šla pri šestnajstih letih na Evrovizijo, že takrat sem se kot srednješolka odrekala na primer zabavam s prijatelji – kar je bilo najstnikom samoumevno, meni ni bilo. V življenju pridejo momenti, ko se pač moraš nečemu odreči. Če imam bolj natrpan urnik, vem, da se ne bom posvetila toliko družini. Se pa zavedam, da moram skrbeti tudi zase in za potešitev svoje duše. Zato si vzamem tudi čas za družino, prijateljice … Znam balansirati in kasneje nadoknaditi, kar je treba.
Vaše otroštvo verjetno ni bilo čisto tipično?
Seveda ni bilo navadno, niti najmanj, a ga ne bi spremenila za nič na svetu! Bilo je zabavno in garaško. Lepšega otroštva ne bi mogla imeti. Vedno sem si želela na Evrovizijo, in da se mi je to uresničilo pri šestnajstih letih – komu se to zgodi? Zato sem morda tudi malo prej odrasla kot vrstniki. A ne čutim, da bi karkoli zamudila.
Pravite, da se vam je že pri šestnajstih uresničila ena največjih želja v življenju?
Spomnim se, da sva leto prej, pri petnajstih, z mamo gledali finale Eurosonga, ko je nastopala Maja Keuc, in sem se šalila: »Ah, mama, jaz bom pa naslednje leto stala na tem odru.« Mama mi je odvrnila: »Kaj hočeš, da me kap?« (smeh) Mimogrede: mama je preživela. (smeh) Je bilo kar zabavno. Res že odkar pomnim, spremljam Evrovizijo in želja, da bi stala na tistem odru, je bila res ogromna. Kdo bi si mislil, da se bo tako hitro uresničila ... Ko zdaj gledam nazaj, si mislim: kako mi je to uspelo? Ker ne vem, če bi zdaj zmogla biti tako sproščena in neobremenjena kot takrat, ko sem šla tja kot otrok.
Po navadi je treba najprej pridobiti nekaj izkušenj, preden stopiš na tak oder, vi pa ste šli po obratni poti.
Morda je ravno to bilo dobro. Kot otroci smo zelo neobremenjeni, zato je lažje. Ko odrasteš, pa zahtevaš več od sebe. Včasih si prav želim, da bi še imela to otroško miselnost, ki nam je vsem odraslim malo manjka, ker bi lahko marsikaj dosegla hitreje in bolje, če se ne bi toliko obremenjevala z nekaterim stvarmi. Odrasli vsi tuhtamo, kaj in kako bo, smo predvidljivi in si manj upamo kot otroci – ti pač ne razmišljajo toliko.
Kako vas je oblikovala ta »otroška« izkušnja Evrovizije?
Po nastopu na Evroviziji, moram priznati, sem se kar malo izgubila v glasbenem svetu, ker sem začela res mlada, brez izkušenj, tako rekoč z danes na jutri. Nimaš ljudi okoli sebe, ne veš, kakšno pot izbrati naprej, kako delati, s kom ustvarjati … Začneš se iskati. Meni ni bilo kar vse jasno, ampak sem skozi ta leta nabirala izkušnje, snemala z razmičnimi producenti različne komade, nekaj je šlo skozi, nekaj ne. Zdaj vidim, da sem se največ naučila iz tega. Zdaj, pri petindvajsetih so mi stvari že bolj jasne in veliko bolj jasna je moja vizija, kaj si želim.
In kaj si želite?
Saj se vidi! Nikoli prej nisem sama ustvarjala pesmi, zadnji dve leti pa jih, skupaj z Žanom Serčičem. Toliko sem zrasla, da lahko zdaj tisto, kar čutim, dam ven in delim z ljudmi. To je največ, kar lahko kot glasbenik daš. Da sem prišla do tega, sem potrebovala sedem, osem let, toliko časa je nastajal album Ko najdeš sebe. Na tej poti sem iskala samo sebe. V vseh teh letih sem se spraševala, kaj je tisto, kar mi manjka – lasten izraz. Ko to ugotoviš, je veliko lažje delati.
Je drugače peti svoje pesmi?
Je drugače, a ne morem reči, da so mi tiste, ki jih nisem sama ustvarila, kaj manj všeč. Če pesmi nisem začutila, je nisem ne pela ne posnela. Pomembno je, da pesem sam začutiš, ker le tako znaš njeno sporočilo predati ljudem.
Pravite, da ste začeli iz nič in se na poti učili. Ste naredili veliko napak?
Jaz jih ne štejem kot napake. Za vsemi svojimi odločitvami sem vedno stala, če se je izkazalo, da poteza morda ni bila prava, je naslednjič nisem ponovila, ampak sem poskusila drugače. Napake delamo vse življenje, vsi smo le ljudje. Pomembno je, ali se znaš iz njih kaj naučiti. Glede na to, da še vedno vztrajam in delam, kljub »napakam«, se mi ni treba ničesar bati. (smeh)
Zaradi epidemije ste bili glasbeniki prikrajšani za koncerte in stik s publiko, kaj ste se v tem času naučili o sebi in svojem poklicu?
Prvič, ko sem po koroni stopila na oder, sem ugotovila, koliko mi glasba res pomeni. Saj sem to vedela tudi že prej, ampak po tako dolgem obdobju brez odra začneš toliko bolj ceniti ta moment na odru in stik s publiko. V začetku epidemije, moram kar priznati, mi je ustrezalo malo počitka in miru, ko pa se to kar nadaljuje in se potem znajdeš na točki negotovosti, ko ne veš, kaj bo jutri, to je najhujše. Vso svojo energijo in čas vlagaš v nekaj, potem pa ti rečejo, da tega ne smeš več početi. To je bilo res težko, sploh ker nismo vedeli, koliko časa bo trajalo. Takrat sem se morala naučiti umiriti. V tem obdobju sem se več posvetila sebi, svoji psihi, fizični pripravljenosti, ustvarjalnosti – konec koncev smo v tem času naredili ogromno komadov. Marsikdo pa je obupal in odnehal. Težko je v takšni krizi najti notranji mir in se pomiriti.
Zdaj imate spet koncerte, je kaj drugače?
Me je skrbelo, da se bodo ljudje bolj bali iti nazaj v normalo, ker je korona postala naša normala, vsakdanjik, način življenja, in nam je zdaj kar malo neobičajno, da gremo ven, se družimo s prijatelji, sedimo na pijači … A smo vsi to preveč pogrešali, zato se svet ni ustavil. Energija publike je zdaj še večja in bolj intenzivna, pa pri nas tudi. Ko sem prvič prišla po koroni na oder, sem imela kurjo kožo po vsem telesu, ker sem čutila tako močno energijo. Je drugače, še boljše.
Ste sicer adrenalinka?
Zelo! Že stati na odru je adrenalin, rada pa imam tudi adrenalinske športe. Slaba stran tega pa je, da sem včasih po kakšnem koncertu tako pod adrenalinom, da komaj zaspim. To zna biti kar problem.
In kaj če se to ponavlja nekaj dni zapored?
Glasbeniki znamo zdržati in to nadoknaditi, pač kasneje več spimo.
Kako pa zakrijete podočnjake?
Ženske to znamo prikriti. Z ličili gre vse.
So privlačnost nastopanja tudi ličila in lepe obleke?
Seveda. Zanimivo je, da v meni obstajata dve Evi: ena uživa cel dan v trenirki, nenaličena, brez frizure, druga pa se rada uredi, naliči, je samozavestna. Rada sem ena in druga Eva, v obojem uživam. Precej vseeno mi je, če grem neurejena v trgovino. Mama mi velikokrat reče, naj se našminkam, ker sem znana osebnost in moram malo paziti. A jaz nimam težav s tem, tudi če se kdo takrat želi fotografirati z mano.
A malo morate res paziti, saj ste vzornica mnogim mladim dekletom.
Jaz mislim, da sem najboljši vzor, če sem naravna. Vse več najstnic stremi k perfekciji in idealom z družbenih omrežij, kjer so vse s polnimi ustnicami, vitko postavo, perfektno naličene … Jaz stremim k realnosti, sem takšna, kot sem, samozavestno se počutim tudi brez ličil. Ker pomembno je, da imaš rad sebe. A pri mlajših je to vedno večji problem, gledajo znane osebnosti in stremijo k perfekciji, ki pa je umetna. Saj je super, ko se namažeš in urediš, a rada bi vsem dekletom dela vedeti, da sem enaka kot one, človek in nič več. S svojo prepoznavnostjo imam neki vpliv, ki ga moram izkoristiti za dobro.
Torej ne boste šli pod nož?
Nimam razloga. Pa tudi če bi hotela, moram priznati, da me je tega strah.
To pravite zdaj pri petindvajsetih …
Masker, ki me je postaral za videospot pesmi Ti, mi je dejal, da se bom pozno postarala. (smeh) Na neki točki se moraš sprijazniti, da se staraš, spreminjaš, in sprejeti samega sebe. Dobro, tako na to gledam zdaj, ne vem pa, kako bo čez deset, dvajset let. Zdaj v bistvu še nimam potrebe, da bi o tem razmišljala.
Zakaj ste se potem odločili, da se v videospotu postarate?
To se mi zdi tako drzno: ženske želijo biti v videospotih vedno popolne, lepe, čarobne, jaz pa se odločim, da bom grda, stara, nagubana, brez ličil. (smeh) Vidite ta stereotip? Ravno zato. Meni se to ne zdi nič takšnega, bilo mi je zabavno, malo pa sem si tudi želela videti, kako bom videti kot starka.
In kaj se vam zdi?
Bilo mi je strašno zabavno, nič nisem bila šokirana, bolj so bili ostali. In super je bilo, ker me nihče ni prepoznal, ko sem šla po ulici.
