Zelo redko se zgodi, pa vendarle ... Na Melodijah morja in sonca 2021 je Tatjana Mihelj pobrala skorajda vse nagrade. Čeprav je bil to za skromno in izjemno prijazno Primorko večer kot v najlepši pravljici, njena življenjska pot še zdaleč ni bila taka pravljična. Ravno obratno, vse skupaj je bilo prepleteno s premnogimi preizkušnjami, tako da bi lahko njeno zmagoslavje opisali z znanim rekom »prek trnja do zvezd«.
Če se za začetek vrneva v leto 1993, takrat ste postali prvi glas Primorske ...
Hm, to je pa že res dolgo nazaj. Kljub temu imam na ta glasbeni dogodek fantastične spomine, sploh ker sem takrat prejela nagradi strokovne komisije in občinstva. To je bila hkrati potrditev, da sem na pravi poti, čeprav sem bila stara komaj dvajset let.
Skoraj trideset let kasneje pa še ena primorska zmaga, kajne?
Ja, res je. Najlepše je nastopati doma, na Primorskem, saj se človek nekako počuti doma. Nenazadnje je MMS še kako privlačen, saj smo v času poletja, tu je sproščenost, energije dihajo precej drugače kot sicer. Naključij ni, Primorska je pač Primorska.
Vmes vas je zaneslo tudi v narodnozabavne vode, če se ne motim?
Tudi to drži. Kaj kmalu po prvem glasu Primorske me je zaneslo še v narodnozabavne vode, kjer sem tri leta prepevala v ansamblu Vrtnica. Z ansamblom sem ob gostovanjih videla marsikateri košček sveta, poleg tega sem si nabrala kar nekaj glasbene kilometrine. Čeprav je tu drug način petja, je bila to dobra izkušnja, s katero sem, kot sem že dejala, pridobila kilometrino, namreč že na začetku sem vedela, da v tej zvrsti ne bom dolgo ostala. Vedno mi je bil bližji jazz, že zaradi improvizacije ter harmonij.
Omenili ste jazz …
Najprej sem se učila pri Darji Švajger, kjer sem bila, ne boste verjeli, njena prva učenka, nato pa sem se izšolala za jazz pevko. Sicer danes ne prepevam le jazza, ampak imam precej širok repertoar, od popa do tistih najlepših slovenskih popevk. Poleg tega pa veliko prepevam tudi v sosednji Italiji.
Kako zelo se razlikuje italijanski trg od slovenskega?
V Italiji je vse bolj sproščeno. Kot glasbenika te sprejemajo precej drugače kot pri nas. Nikoli ni čutiti neke ljubosumnosti ali pa da ti kdo ne bi privoščil uspeha. Je pa res, da imajo Italijani povsem drugačno kulturo kot mi. Že če pogledamo recimo Sanremo, lahko vmes govorijo ure in ure, pa to nikogar ne zmoti. Gre resnično za drugačen temperament, namreč kjer se uživa, se uživa do konca. In ob vsem tem se znajo še kako sprostiti, pri nas pa nekako ne. Sicer pa sama veliko sodelujem z goriškim kulturnim domom, poleg tega sem pela s Simfoničnim orkestrom Furlanije - Julijske krajine, kjer sem prepevala pesmi v čast Frenka Sinatre. Na festivalu v Čedadu pa sem recimo prepevala pesmi Kreslina in Arsena Dedića.
»Moje sanje so se uresničile. Sanjam že 22 let. Kot sem rekla že na odru: vedno zaupajte in sanje se bodo uresničile!«
Zgodila sta se dva šova, Slovenija ima talent in Nova zvezda Slovenije.
Nastopila sem v prvi sezoni. Naprej sicer nisem prišla, saj me je žirija izločila. Vtaknili so se v moj videz oziroma mojo kravato … Ok, vsak ima svoje mnenje, svoj pogled … Bilo je malo grenko, ampak vse se zgodi z namenom. Je pa zanimivo, da se ljudje še danes spomnijo mojega nastopa, sploh ker sem v Drami doživela stoječe ovacije. Ljudje nekako niso pozabili moje Poletne noči. V šovu Nova zvezda Slovenije pa sem prišla do finala, tudi z grenkim priokusom, sploh ker smo peli duete, kjer se je še kako slišala razlika … Kot sem že dejala, vse se zgodi z namenom. Kadar je čas zate, se zgodi tako, kot je prav.
Bila je tudi Ema …
Bila je Ema leta 1999. Tiste se zelo nerada spominjam, sploh ker sem bila še čisti »zelenec«, brez podpore, brez vsega. Po nastopu sem se odločila za pavzo. Razmišljala sem celo, da bi vse skupaj pustila, ampak saj veste, notranji glas mi vendarle ni dal miru, saj je glasba kot droga.
Ste se morda tudi zaradi vseh že omenjenih peripetij odmaknili od vsega skupaj?
Zagotovo! Vedno je bila vmes neka prepreka. Skozi leta sem ugotovila, da ko sem jo prerasla v sebi, se mi je vse odprlo. To, kar žariš navzven, to se ti tudi dogaja v življenju. Veste, za vsako stvar moraš biti zrel. Jaz takrat zagotovo nisem bila in ta zunanji pokazatelj je bil meni ogledalo.
Ste se kdaj sama pri sebi spraševali, zakaj se ravno vam to dogaja?
Dolgo sem se spraševala, zakaj. Zagotovo je tu moj drugačni videz, moj način življenja, slog oblačenja in še kaj bi se našlo. Ampak danes je vse skupaj precej drugače, saj imam na svoji strani res veliko poslušalcev, ki me imajo radi ravno zaradi tega, kar sem. Ker pojem na način, kot pojem. In ker oddajam glasbo dobesedno skozi srce in na koncu vso to iskrenost ljudje še kako začutijo. To je moja identiteta. To sem jaz.
Pod nagrajeno besedilo pesmi Ples v dežju, ki jo je odpela Tatjana Mihelj, se je podpisal Žiga Pirnat, pod glasbo pa poleg njega še Andraž Gliha in Željko Mladenović.
Ko se takole sprehajava skozi vaše življenje, ugotoviva, da je bilo kar nekaj preprek oziroma bi temu raje rekla življenjske preizkušnje.
Jaz bi temu dejala življenjske preizkušnje. V bistvu moram priznati, da sem dolgo časa iskala sama sebe. Ko je bila Ema 1999, nisem recimo vedela, kaj je moja lastna identiteta. In dokler človek sam pri sebi ne ve, so tu ovire. Predvsem pa dolgo časa nisem sprejela sama sebe.
Kaj vam danes napolni dušo?
V bistvu jutranji tek, mojih deset kilometrov zjutraj. Narava. Psička. Sprehodi. Nenazadnje pa uživanje v skupnih trenutkih s partnerko Majo, s katero sva skupaj že 15 let in se imava resnično radi, saj sva sorodni duši. Ko je recimo Maja prišla v moje življenje, takrat sem vedela, da je to to. Ona je v bistvu moj steber, ki me vzpodbuja, mi stoji ob strani, poleg tega pa me zna v pravem trenutku dvigniti. In za konec je tu še meditacija, ko si sam s sabo in ko se notranje umiriš.
Kmalu bo vaš rojstni dan, kako ga boste praznovali?
Zmaga na MMS je zagotovo najlepše darilo, predvsem za nazaj. Kar se je zgodilo v soboto zvečer, tega še vedno ne dojemam. Doma nisem vedela, ali bi jokala od sreče ali bi se smejala. Resnično mešani, a na koncu prijetni občutki, ki so me spremljali že od torkovega predstavitvenega večera dalje, sploh ker smo bili glasbeniki eden drugemu v podporo. Res nepozabni občutki.
»Glasba je moje poslanstvo. Tukaj sem doma. Resnično uživam, ko prepevam.«
