NE REVOLUCIJA, POTREBNA JE EVOLUCIJA

Marko Mandić: »Želim si biti junaku podoben«

Marjana Vovk
27. 3. 2021, 16.38
Deli članek:

Da je zgodba lahko po stotih letih tako boleče podobna in aktualna, je fascinantno, razmišlja Marko Mandić. Govori o novi predstavi Cement, ki se dogaja po oktobrski revoluciji, v trenutku preloma, rezu med obstoječim in radikalno novim. V vzdušju, ki je strašansko podobno današnjemu: upanje in hkrati vdanost v usodo, volja po revoluciji in hkrati občutek nemoči.

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
»Če citiram Gleba iz Cementa: odločevalci gojijo propad, stanje na mestu,« Marko Mandić komentira dogajanje na kulturnem področju.

Veliko vzporednic z današnjim časom je mogoče najti v besedilu Heinerja Müllerja, ki ga bodo odigrali v ljubljanski Drami, a stavek, ki skriva bistvo teh prispodob, je za Mandića naslednji: »Zunaj lakota, revolucija lovi sapo, mi pa stojimo in hrepenimo po tem, da bi svoje meso podrgnili ob drugo, a zrak med nami je kot beton.«

Zakaj je zgodba Cementa aktualna še danes?

Zgodba odpira vprašanja spreminjanja sveta na vseh frontah, političnih, družbenih, intimnih, statusnih, etičnih, emancipatornih. Odpira prostor za učenje človečnosti. In podpira iniciativo, zahteva delovanje zoper močvirje korupcij, nefunkcionalnosti, sovraštva in strahu. Ne more biti bolj aktualno.

Ste tudi vi revolucionar?

Če bi rekel ja, bi me morali pravi revolucionarji na gobec. Jaz se grem kvečjemu gledališče »u fris« (v obraz). In se potem na vso moč trudim, da bi ustrezno upodobil kakšnega revolucionarja. S pomočjo vseh mogočih trikov naše obrti pretvarjanja. In želim si biti, če citiram Jermana v Hlapcih, junaku podoben, ki je, kakor pravijo pismouki, daroval kri in življenje za svoje prepričanje.

Bi rekli, da je v Sloveniji potrebna revolucija?

Evolucija. Na vseh področjih.

V gledališča se počasi vrača življenje, čeprav z drugačnim formatom. Bo pokoronsko gledališče kaj drugačno, kako zaskrbljeni ste za njegovo in svojo prihodnost?

Vsake toliko listam Dramin Almanah 1867–2017, ki ga je uredila naša dramaturginja Mojca Kranjc. Obsežno fotografsko gradivo in izčrpni, izredno zanimivi podatki o zgodovini gledališča, gledališke umetnosti, ves čas ob spremljavi dogodkov iz sočasnega političnega, vsakdanjega in kulturnega življenja, od ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva do leta 2017, pričajo o tem, da se je gledališče konstantno spreminjalo ter z novimi in novimi permutacijami odzivalo na dogodke in spremembe v družbi. Vrata niso nikoli zaprta. Včasih samo ne najdemo ključa. Več kot 800-stranski almanah z modrimi platnicami mi vliva upanje.

Teater nastavlja ogledalo družbi – smo sploh pripravljeni pogledati vanj?

Vedno se sprašujemo, kako pridobiti občinstvo, kako ga nagovoriti, kako vzpostaviti stik s tistimi, ki niso naši somišljeniki, kako prepričati neprepričane. Zdaj v času koronavirusa je to še težje, a so ta vprašanja in iskanje odgovorov, rešitev nanje vedno pereča. Kako razširiti področje našega delovanja, razpreti krog tistih, ki jih hočemo doseči? Kako prodreti do tistih, katerih ogledala so popolnoma drugačna od naših, pogosto vase zagledanih elitističnih, malomeščanskih krogov? Verjamem, da morajo in zmorejo najbolj zahtevne predstave nagovoriti zelo široke množice in da so prav netipični gledalci ogledala za nas.