Katarina Kresal, predsednica Evropskega centra za reševanje sporov ter odvetnica in partnerka v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, je ena izmed rednih komentatork v oddaji Zadnja beseda na TV SLO, kjer iz tedna v teden dokazuje, kako izjemno razgledana je, saj ima praktično o vsaki stvari izdelano mnenje in veliko znanja. Prav zato nas je zanimalo ne samo, kakšna so snemanja oddaje z maskami, ampak tudi njeno mnenje o koronakrizi in politični situaciji na sploh.
Kako ste, koliko se je spremenilo vaše življenje zaradi vseh ukrepov?
Hvala, dobro sem. Tile ukrepi so dober test, koliko si se sposoben prilagoditi nenadnim spremembam v življenju. Lahko obtičiš in se smiliš sam sebi, lahko pa rečeš, k vragu, če se je svet spremenil, se bom pa še jaz! Neverjetno, koliko koristnega se človek lahko nauči, ko pride do takšne drastične spremembe v načinu življenja in dela, če se ne moreš srečevati v živo, če ne moreš sesti na letalo in se odpeljati na sestanek. Danes sem mojster vodenja projektov na daljavo, število ljudi in inštitucij, s katerimi sodelujem, pa se je vsaj podvojilo.
Ljudje si obupno želijo novih politikov, ki bi jih navdihovali in bi jim lahko zaupali. Ko se pojavi nekdo, ki bi to lahko bil, vse stavijo nanj. Ob velikih stavah pa so tudi razočaranja velika, ko realnost, ki sledi volitvam, ne odseva pričakovanj.
Kako je z vašo redno službo? Ali delate od doma?
Bolj bi rekla, da delam iz Slovenije. Pred to koronakrizo so bila potovanja v druge države stalnica mojega posla, danes se srečanja, sestanki, razgovori, vodijo preko videokonferenc, kar lahko opravim kjerkoli, tudi iz domače dnevne sobe. Kolikor je le mogoče, smo delo v Odvetniški pisarni Senica in Evropskem centru za reševanje sporov, v katerih sem aktivna, reorganizirali tako, da se izvaja od doma. Zdravje sodelavcev in naših strank nam je pomembno, zato je bila to logična posledica, ko se je poslabšala zdravstvena slika Slovenije. Največji izziv pri tem predstavlja učinkovita organizacija delovnega procesa na projektih, na katerih dela večje število ljudi, ki jih je treba koordinirati in nadzirati in kjer so rezultati vezani na roke.
Kako se počutite na snemanjih z masko – to je vsekakor novost nove sezone …?
Nisem si mislila, da bo maska tako zlahka postala stalnica v mojem življenju, včasih čisto pozabim, da jo imam na sebi … Vse, ki sodelujemo v oddaji, je bilo malo strah, da bo oddaja izgubila čar, če bomo skrite za maskami, ker je pomemben del vsakega komentarja tudi govorica obraza, ampak neverjetno je, kako povedne so oči same, vso paleto čustev vidiš v njih. Gledanost nam zato, kljub maski, še naprej raste.
Kakšne so še razlike pri snemanju v tej sezoni oddaj?
Sama rutina snemanja je precej enaka ves čas, to, kar se je spremenilo, smo me, komentatorke. Oddajo smo v treh sezonah dodobra ponotranjile, se navadile tako na kamere kot ena na drugo in zdaj resnično lahko uživamo v naših razpravah, kar se tudi vidi v dinamiki oddaje.
»Vse, ki sodelujemo v oddaji, je bilo malo strah, da bo oddaja izgubila čar, če bomo skrite za maskami, ker je pomemben del vsakega komentarja tudi govorica obraza, ampak neverjetno je, kako povedne so oči same, vso paleto čustev vidiš v njih.«
Komentatorke so se v nekaj letih tudi malo zamenjale. Ste zadovoljni z aktualnim naborom?
Imamo zelo pestro gledalstvo, ki je vseh spolov in starosti in prihaja tako iz mesta kot s podeželja, to pa je zato, ker smo tudi komentatorke zelo različnih profilov in svetovnih nazorov. V tem je prednost te oddaje, omogoča raznovrstnost mnenj, ki pa so podana brez nesramnosti in sovražnosti. Gledalci si lahko ustvarijo mnenje na podlagi tehtanja več različnih pogledov na določeno vprašanje.
Ste med sabo kaj tekmovalne?
So teme, ki nas vse vržejo na obrate, takrat tekmujemo za čas, katera bo lahko povedala več, in včasih nas tako zanese, da govorimo ena čez drugo, ampak to je pa tudi edina tekmovalnost, ki je med nami. Drugače se dobro razumemo in se znamo medsebojno pohvaliti in spodbujati.
Ste se kdaj s sokomentatorkami dobile tudi v prostem času?
V času pred vsemi temi omejitvami zaradi koronavirusa smo se kdaj srečale tudi zunaj snemanj, je pa res, da ima vsaka od nas specifičen tempo življenja in je čas, ko bi se vse skupaj lahko dobile, kar težko uskladiti.
V oddaji komentirate najbolj raznolike teme. Vam je težko spremljati vse aktualno dogajanje ali ste bili vedno tako široki?
Koncept oddaje s številnimi temami in omejenim časom za podajanje komentarja zahteva precej široko splošno znanje, kakor tudi poznavanje aktualnih dogodkov. Sama sem zelo radovedna, zanima me ogromno stvari, od politike, kulture, zgodovine, znanosti pa vse do sodobnih družbenih fenomenov, sveta filma in zabave. Meni je zato ta oddaja pisana na kožo. Če bi se morala z vsako tematiko, ki jo obravnavamo, na novo seznanjati, bi težko suvereno sodelovala, ker je tem res veliko, včasih se prav čudim, kje urednika najdeta vse te ideje.
»Eno slabo leto v izobraževanem procesu mladih lahko nepopravljivo spremeni tok njihovih življenj in zapravi potencial, ki ga nosijo v sebi ter s tem potencial celotne družbe.«
Pred kratkim ste komentirali ukrepe v šoli in ste dobro opozorili na širšo sliko. Seveda strokovnjaki za viruse vedo veliko o virusih, ampak življenje ni samo boj proti virusom oz. enemu virusu, kajne?
Nekaj, kar se je začelo kot zdravstvena kriza, je hitro preraslo v vsesplošno družbeno krizo, ki je ne moremo reševati s plašnicami na očeh, ki nam onemogočajo širok pogled na problem. Država je celovit organizem z vrsto družbenih sistemov in podsistemov, katerih usklajeno delovanje omogoča naš način življenja. Če vso svojo pozornost usmeriš samo v reševanje enega, ne da bi analiziral vplive, ki jih bo zanemarjanje preostalih imelo za celoto naše družbe, se nam bo to na dolgi rok vrnilo kot bumerang. Nepremišljeno ustavljanje gospodarstva bo povzročilo plaz stečajev in nezaposlenosti, kar bo dolgoročno zmanjšalo dotok denarja v državni proračun, iz katerega se financira socialna država. Močnega javnega sektorja brez močnega gospodarstva ni, tako kot ni zdrave progresivne družbe brez izobraženih in razgledanih ljudi. Eno slabo leto v izobraževanem procesu mladih lahko nepopravljivo spremeni tok njihovih življenj in zapravi potencial, ki ga nosijo v sebi ter s tem potencial celotne družbe.
Verjetno bi vsak zdravnik rad, da bi ljudje skrbeli predvsem za tisto, kjer je on specializiran. Kot novinarka sem najbolj v skrbeh za prihodnost klasičnih medijev … Katero je področje, ki se zdi vam najbolj pomembno? Je to pravo?
Pomemben je cilj, h kateremu stremimo kot družba, kakšna naj bo država, v kateri živimo. Rada bi, da ostanemo progresivna, liberalna družba, ki spoštuje vsakega posameznika, kjer je znanje vrednota in kjer si oblast prizadeva za splošno dobro. Želim si države, kjer je kritika konstruktivna, kultura spoštovana, šport pa naša skupna strast in promocija. Da bo tako, pa je potrebno tako dobro javno zdravstvo in šolstvo kot svobodni mediji in delujoča pravna država, predvsem pa razgledani in spoštljivi politiki.
Tudi med vojnami so ljudje hlepeli po kulturi – v Sarajevu so hodili na predstave tudi, ko so nanje merili snajperisti. Zdaj pa vse kaže, da je kultura odveč, kajne?
Kultura je nepogrešljiv del sodobne družbe, je nekaj, kar nas plemenititi, nam daje samozavest, nas razveseljuje in izobražuje ter nam nastavlja ogledalo. Kultura je odsev časa, v katerem živimo, in slutnja tega, kar prihaja. Odrekanje kulturi je odrekanje naši lastni identiteti in dejstvo, da tega trenutna vladajoča garnitura ne razume, je alarmantno že samo po sebi.
Pred leti ste šli v politiko. Malo naivno, verjetno. Uspelo vam je sicer kar nekaj izjemno pomembnih stvari, ampak premagali so vas z zakulisnimi igrami. Zanima me, ali ste morda spoznali, da se da tudi na druge načine – morda s komentarji v oddaji, kot je Zadnja beseda – vplivati na družbo?
Od prvega trenutka, ko sem stopila na politični parket, sem bila kamen spotike. Res nisem ustrezala karakteristikam tipičnega slovenskega politika in tega mi na neki način niti mediji nikoli niso povsem »odpustili«. V politiko sem šla, ker sem vedela, da lahko naredim veliko pozitivnega za družbo, in tudi sem. Ko je politična kombinatorika pokazala, da takšne prilike ne bom več imela, sem se umaknila iz nje. Biti v politiki samo zato, da si zraven, me ne zanima. Tudi sodelovanje v Zadnji besedi sem sprejela predvsem zato, ker lahko izražam svoja stališča o zelo raznolikih temah, nekaj, česar niti, ko sem bila še aktivna v politiki, nisem imela možnosti. Razprave, ki jih lahko slišiš v Zadnji besedi, marsikdaj po tehtnosti in globini prekašajo razprave v kakšnih bolj družbenopolitičnih oddajah, in verjamem, da jim ljudje pozorno prisluhnejo ter se iz njih tudi kaj naučijo.
V preteklosti smo imeli že cel kup ljudi, ki so prišli na novo v politiko z veliko podporo, a so se ljudje zelo hitro obrnili v drugo smer. Zakaj se ljudje tako hitro premislijo? Po drugi strani pa ima recimo premier ves čas stalno podporo?
Ljudje si obupno želijo novih politikov, ki bi jih navdihovali in bi jim lahko zaupali. Ko se pojavi nekdo, ki bi to lahko bil, vse stavijo nanj. Ob velikih stavah pa so tudi razočaranja velika, ko realnost, ki sledi volitvam, ne odseva pričakovanj. Premier je pazljivo določil svojo ciljno skupino volivcev ter svojo pozornost in ukrepe, ne glede na posledice, usmerja vanje, zato tudi ostajajo z njim. Ostali politični voditelji so manj spretni pri tem, večinoma želijo biti všečni vsem, na koncu pa niso všeč nikomur.
