Nekoč je z Mišo Molk vsa Slovenija reševala križanke. Ob vstopu v 21. stoletje jo je zaznamovala Ema. Danes pa jo lahko spremljamo v pogovorni oddaji Z Mišo. Čeprav bi se lahko s prvo damo nacionalne televizije pogovarjala ure in ure ter se ob tem dotaknila premnogih televizijskih in osebnih zgodb, sva se se vendarle dotaknila časa, v katerem je čedalje manj stikov in dotikov.
Zadnji dve leti nas enkrat na mesec pobožate z nedeljskimi srečanji. Bi lahko dejali, da gre za nekoliko drugačne pogovore, saj sem vam v studiu pridružijo predvsem gosti, ki so izjemni na svojem področju, javnosti pa malo manj znani?
Oh, izjemnih ljudi je veliko. Malo nas je, se pa slabo poznamo. Zato je treba nameniti pozornost tudi manj izpostavljenim, a dragocenim gostom. Postali smo globalna vas, po drugi stran pa se v tej domnevni celovitosti izgubljamo kot posamezniki. Izkušnje ljudi so še vedno individualne, čeprav vpete v družbo, ker ima vsak pogled s svojo lečo.
Prek TV-sprejemnikov ste z nami dobro šolsko uro. Kako pa vse skupaj poteka v ozadju, torej od iskanja gosta do vseh drugih priprav, ne nazadnje pa tudi, kako najdete temo, ki vas pritegne?
Ni ne težko ne lahko. Nekaj dobrih scenarijev je že v predalu. Ali so gostje zboleli, se odselili … Zgodi se seveda tudi, da ravno takrat, ko imamo načrtovano snemanje, niso na voljo. Vedno imam že vnaprej pripravljen kakšen pogovor. Sicer pa si vsakič zapišem, ko kje zasledim kakšno izjavo, ki me dregne. In moj seznam gostov je precej obsežen. Je pa res, da se ne spogledujem s tem, kdo bi morda bil najbolj deležen pozornosti, kdo je, če malo grdo rečem, trenutno najbolj »prodajno« ime.
Tuje velike televizije imajo za takšne pogovorne oddaje na voljo cele raziskovalne ekipe, pri nas pa je verjetno precej drugače, saj se bolj kot ne na vse pripravite sami, ali pač ne?
Vedno poskušam prebrati vse. Zlasti knjige svojih gostov, zapise, pogledati filme, ki so jih posneli, si prebrati in ogledati dokumentacijo, in potem si delam zapiske. Le sebi v vednost. Vprašanja pa potem iz mene kar vrejo. Vedno jih je več kot časa za pogovor. Z mano sodeluje novinarka Maja Žiberna, s katero imava kar živahne pogovore. Ona sprejme pa tudi umiri moje literarne zapise, jaz sprejemam njene predloge o povsem aktualnih temah. Vsaka ima svoj pogled. In potem sledita najino soočenje in preverjaje podatkov. Potem pa vse spišem, da imam v spominu. Sem namreč ekstremno vizualna in malo tudi dislektična.
Ob predstavitvi oddaje z Mirtom Komelom ste dejali, da nas je koronavirus fizično oddaljil in nam vzel dotik. Glede na to, da ste radi med ljudmi in tudi na dogodkih, kako zelo pogrešate stike in dotike?
Ne kaj dosti. Nisem ravno »dogodkar«. Pridem, kadar me zanima vsebina prireditve. Hodim v gledališče, ki ga zdaj zelo pogrešam. Sicer je pa v to covidno zgodbo prav lepo vstopil Liffe in sem si pozno zvečer ogledala kakšen film, se o njem pogovarjala s prijatelji in smo imeli druženje na daljavo.
Koliko filmov Liffa ste si letos ogledali iz domačega naslanjača?
Kar nekaj. Enega ali dva na dan. Zdaj, ko ljudje ne visijo več za šankom, jim kar priporočam, da si ogledajo film Nažgani, če ga bodo še kje našli. Navdušila pa sta me tudi film Sadeži pozabe pa iranski Zlo ne obstaja.
Drugačen je bil tudi že 28. dobrodelni Miklavžev večer, ki ste ga vodili z dr. Markom Pokornom, kajne?
Ja, prvič sem vodila z masko, brez nastopajočih v studiu. Oddajo sva s sovoditeljem dr. Markom Pokornom posnela v lokalu Daktari in vnesla v povezovanje tudi nekaj humorja. Bil je lep večer s posnetki izjemnih nastopov iz vseh prejšnjih oddaj. Predvsem je bil pomemben namen tega večera. Vsaj nekaj otrokom malo olepšati življenje.
Pred kratkim ste na družbenih omrežjih delili kar nekaj fotografij iz svojih televizijskih oddaj. Katera je bila tista, ki je najbolj odmevala?
Zagotovo sta bili poleg vseh drugih dve, TV križanka in oddaja Res je. Vsaka ob pravem času na pravem mestu. Prva me je zaznamovala, ker je bila na sporedu dolgih 15 let, v drugi smo pa šli z vsebino in produkcijo najdlje vse do zdaj.
Je šla torej televizijska kariera vedno po vaših željah?
Nisem karieristka. Zelo rada delam, nadvse spoštujem gledalce, naš medij in večino njihovih ustvarjalcev. Če že sprašujete o karieri, nekje vmes je zabremzala. Pa ne kariera, ampak moji predlogi so se nekje kakor porazgubili. Mi je pa vseeno všeč, da jih je nekdo očitno prebral, saj so se ideje pojavile na zaslonu. Ne sicer v podobi, kot sem si jih sama zamislila. Je mnogo več veselja v delu kot v delati kariero. Ona se sama zgodi, če delaš predano in zares, če le ne odkljukaš ene obveznosti.
Kot izjemna televizijska voditeljica ste se predstavili v različnih oddajah. Je morda kje v predalu ali pa v mislih skrit še kakšen format, ki bi si ga vendarle želeli delati?
Ojej, pa koliko, formatov namreč, sem spisala in imam shranjenih. Pota televizije so šla drugam. In želje tudi. Še vedno sem prepričana, da bi lahko pripravila in vodila tisti pravi pogovorni šov, z bendom in tremi gosti. Format, ki ga nismo uresničili.
Kaj vas v teh drugačnih časih notranje umiri, vam napolni dušo in vliva novo upanje, ki ga zdaj vsi še kako potrebujemo?
Verjetje. Da bo. Da bo moralo biti drugače. Saj se bomo sicer pogrizli med sabo, z maskami vred. Nestrpnost, sovraštvo, gnev, to potrebuje pogled vase in vprašanje, zakaj smo taki. Saj veste, lahko je udrihati, ampak sami s seboj moramo biti dobro, da lahko tudi čas, ki ni ljubezniv, ki od mnogih zahteva precej odrekanja, preživimo brez fizičnega in verbalnega nasilja. Jaz hodim, veliko, v naravo, se kot ovca zatikam v veje in diham, tečem …
Na ta način pa preženeva tudi morebitni strah, ki je v času epidemije prisoten na vsakem koraku?!
Včasih je pismo potovalo s kočijami, celo z ladjami … do objema je minilo celo leto in več. Vem pa, da je odsotnost dotika za marsikoga zdaj najbolj boleča. Pogovor ti na ti. Moramo pa biti pozorni drug na drugega. Se odgovorno vesti. Kar pa ne pomeni, da nas ni. Smo, čeprav ne v stiku takoj kot poprej.
In če končava z že omenjenimi stiki in dotiki. Kakšni bodo, ko bo vsega tega enkrat konec? Bomo v hipu pozabili na vse, ali pa bomo vendarle zadržani še lep čas?
Kakor kdo; tako se tudi zdaj obnašamo. In smo se tudi že prej. En, čeravno za marsikoga usoden covid, nas verjetno ne bo bistveno spremenil. Spreminjajo nas le osebne izkušnje. Pa še te ne vedno na dobro. Vse je v človeku, v posamezniku. Koliko zmore vpogleda vase, koliko samospoštovanja premore. Takrat bo manjkrat in manj ranil druge. Ker bo v sebi čisto okej.
