Snemanje serije Najini mostovi je doletela že druga karantena – kako preživljate čas, ko ne delate, snemate, nastopate? S čim se ukvarjate, kako preživite dan?
Sredi intenzivnega snemanja druge sezone serije Najini mostovi je nenadoma udarila novica, da snemanje prekinjamo. Bilo je dva dneva pred razglašeno epidemijo v marcu. Sprememba ritma je bila šokantna. Prej vstajanje ob štirih zjutraj, snemanje, zvečer predstave ali vaje, spanja povprečno po štiri ure na noč, potem dobesedno nič. Na srečo smo profesorji akademije delali naprej s študenti na daljavo. Potem sem delal mesec dni štiri Cankarjeve igre z Gledališčem Koper po aplikaciji zoom. Štiri petke, štiri premiere! V prostem času sva z ženo ogromno hodila po Planinskem polju in gozdovih v bližnji okolici. Hoja, kolesarjenje, delo na parceli, veliko meni ljubih opravkov. In serijo smo uspeli julija posneti do konca.
Bili ste dekan AGRFT, zdaj ste redni profesor. Gledališča so zdaj spet zaprta, ne snemajo se filmi, študenti delajo od doma ... Kako vidite trenutno situacijo? Bi morala država bolj priskočiti na pomoč gledališču, filmu, skratka kulturi in umetnosti?
Po zelo neljubi spomladanski prekinitvi dela v gledališčih se je nova sezona komaj zagnala, ko se je vse skupaj spet ustavilo. Naš velik problem je, da se naša še vedno mlada država nikakor ne more zares odločiti, da je kultura z vsemi svojimi področji na dolgi rok res pomembna. Brez kulture narod ne more obstati, ne naš ne katerikoli drug. Zato bi moralo biti skrbi za kulturo več. Predvsem bi bilo treba bolj skrbeti za to, da se bo delo na področju kulture lahko spet v polni meri zagnalo, ko bo to mogoče.
Na akademiji ste profesor umetniške besede. Nam lahko zaupate, kaj je skrivnost lepega govora? Je pomembno tudi, kaj govoriš, in ne le kako?
Študentom govorim, naj predvsem govorijo jasne misli. Pri vsakem besedilu, naj gre za prozo ali poezijo. Tako nastane govor, ki je jasen in privlačen. Ne bi rekel lep govor, ampak jasen in razumljiv. Seveda pa je predpogoj za tak govor odlična tehnika na področju dikcije in diha. In vedeti moraš, kaj govoriš, saj smo igralci v resnici ljudje, ki ponovno oživljamo zapisano. Naredimo, da zapis zaživi za občinstvo.
Nazadnje smo vas na odru videli skupaj s sinom, sama sta napisala in uprizorila igro Virus od ženske. Kakšen je ta virus? Se razlikuje od moškega virusa?
»Virus od ženske« moški poznamo zelo dobro oziroma vemo, da se pred tem virusom ne moremo ubraniti. Če ga razumemo? Dvomim. Če se razlikuje od moškega virusa, verjetno lahko odgovorijo ženske. Z Maticem sva skupaj napisala tekst na temo virusa od ženske in ga na Primorskem poletnem festivalu letos avgusta premierno odigrala. Kot vse druge predstave v tem trenutku ima tudi najina težave s ponovitvami, saj je zelo primerna za gostovanja po vsej državi. Upam, da se bodo gledališke predstave lahko kmalu spet igrale, ker je izpod najinih rok nastala simpatična predstava, ki jo bodo ljudje najbrž radi gledali.
Kako je stati s sinom na odru? Med družinskimi člani je sodelovanje običajno težje, saj so odnosi zapleteni in se je težje distancirati.
Igrati s svojim sinom je nekaj posebnega. Predvsem je za nama zelo zanimiv proces ustvarjanja predstave, ki sva jo sama režirala. Večkrat je šlo za živahno kresanje mnenj in za nenehno prilagajanje drug drugemu. Ves čas sem imel v malih možganih misel, da morava razviti obe vlogi enakovredno in »virusu od ženske« v prid. Kolegi, ki so si predstavo uspeli ogledati pravijo, da nama je uspelo.
