"Znamenitni" je nova knjiga izpod peresa mladinskega pisatelja Žige X Gombača in ilustratorja Jake Vukotiča.
V duhoviti in iskrivi stripovski govorici predstavlja 30 znamenitih osebnosti z območja današnje Slovenije, ki so s pogumom, drznostjo in jasnimi cilji spreminjali svet v boljši prostor tudi za druge ljudi.
V knjigi spoznamo 19 moških in 11 žensk, ki so živeli na območju naše zdajšnje države od 17. do 20. stoletja. Delovali so na zelo različnih področjih. Tako lahko beremo o raziskovalcih in popotnikih, pisateljih in pesnikih, inovatorjih in izumiteljih, o pionirjih vseh vrst ter o arhitektih, seizmologih, botaničarkah, popotnicah, zdravnicah, podjetnicah, pilotkah, filmskih zvezdah …
Kljub stripovski igrivosti in šaljivosti so pri vseh osebnostih poskrbeli za točnost in verodostojnost biografskih podatkov. Knjigo je namreč strokovno pregledalo kar 27 recenzentov. Še več podrobnosti o njej nam je razkril njen avtor Žiga X Gombač.
Od kod ideja za knjigo Znamenitni: imenitne zgodbe znamenitih osebnosti v stripu?
Ideja je v meni zorela že nekaj časa. Po izidu stripa Zgodovina Slovenije v stripu sem se spraševal, česa se lahko lotim kot naslednji projekt. Mikalo me je narediti nekaj podobnega. Zgodovinskega. Po pogovoru z urednico Ireno Cerar sem ugotovil, da se podobnega projekta, takole stripovsko, ni lotil še nihče. Bi bilo pa dobro, če bi se ga. In smo se ga. Zdaj, ko je strip zunaj, že razmišljam, kam naprej. Kot kaže, gremo v prvo svetovno vojno.
V stripu je predstavljenih 30 zgodb naših prednic in prednikov, ki so z drznostjo in izvirnostjo premikali meje ter pustili močan pečat v domači in svetovni zgodovini. Je okrogla številka namenoma izbrana ali gre za naključje?
Ni naključje. Sprva jih je bilo 26. Ker Založba Rokus Klett, kjer je strip izšel, letos praznuje 30. obletnico, Znamenitni pa so ena od izdaj, ki obeležuje ta jubilej, smo zaokrožili na 30 zgodb. Meni je to povsem ustrezalo. Ustvarjalni proces je bil res super in ljudje zdaj lahko spoznajo še štiri nove obraze. Tudi Branislavo Sušnik.
Po kakšnem ključu ste izbirali znamenitne?
To je bil kar dolgotrajen proces. Slovenci imamo veliko zanimivih in uspešnih posameznikov. Naš prvi kriterij je bil, da so zraven tudi znamenitne. Brez prisotnosti punc nismo hoteli nadaljevati. Potem pa smo gledali, da so izbranci zanimivi, prebojni, nevsakdanji … Morda celo nekdo, za katere do zdaj nismo vedeli, pa bi morali. Aha, in vsi znamenitni so danes pokojni.
S kom vse ste se še (naknadno) posvetovali?
Ožje jedro sva tvorila urednica Irena in jaz. Skupaj sodelujeva že skoraj deset let in sam ji popolnoma zaupam. Je razgledana, stroga in tudi sama avtorica. Ona je nato po potrebi vključevala osebe, za katere je mislila, da je potrebno. In teh je bilo na koncu veliko. Več kot trideset.
Ste kljub vsemu po zaključenem delu ugotovili, da ste koga pozabili umestiti v strip?
Ne toliko pozabili kot shranili za morebitni drugi del.
Ste za koga od njih prvič slišali ali pa ne poznali kakšne stvari o njem oziroma njej?
O, kar nekaj jih je bilo. Presenetili so me Hallerstein, Baraga, Josipina Turnograjska, Pavla Jesih, Lovrenc Košir, Janez Puh, Branislava … Veste kaj, v resnici sem o vsakem izvedel kaj novega oziroma dodatnega. Življenja znamenitnih so bila res bogata.
Tudi vsebinsko je stvar prestala zelo tesno sito. Zakaj vam je (bilo) to tako pomembno?
Pri vsebini se z ilustratorjem Jako nisva dala zlahka prepričati, da bi kaj spremenila, popravila. Bila sva kar odločna in trmasta. Soustvarjalcem sva povzročila kar nekaj sivih las in še danes malce trepetava, da naju bo kdo počakal v mračni ulici.
Kako je potekalo samo delo? Kaj je bilo prej: besedilo ali slika – ali je nastajalo istočasno?
Vedno, za vsako epizodo, sem najprej jaz naredil natančen scenarij. Nato je sledila Jakova skica, Irenina potrditev in nato končen izgled.
Strip je napisan zelo duhovito, v njem pa poleg knjižnega jezika najdemo tudi pogovornega, popačenke in tuje jezike. Zakaj ste se odločili za takšno obliko? Ste kaj oklevali v zvezi s tem glede na to, da je knjižni jezik že tako zapostavljen?
Joj, to je vprašanje za našo lektorico Matejo in urednico Ireno. Z njima smo se na to temo kar veliko pogovarjali. Oziroma govorili sta oni, jaz pa sem bolj poslušal in kimal. Seveda sta bili na strani knjižnega jezika, meni pa se je zdelo, da moramo biti razgibani. Nekajkrat se je pošteno iskrilo.
Kakšni so odzivi bralcev (in njihovih staršev) na strip?
Dobri. Ne mine dan, da do nas ne bi prišel kakšen navdušen odziv. Kar je najlepša nagrada za dvoletno predano delo. Veliko je takšnih, ki za nekatere med znamenitnimi sliši prvič in jih njihovi dosežki navdušujejo. In da bi to nujno moralo biti učno gradivo v šoli.
Se vam sicer zdi, da mladina dovolj bere oziroma da jih šole – predvsem pa starši – k temu dovolj spodbujajo?
Mladi berejo, to je dejstvo. A z leti jih bere vse manj in tukaj je treba nekaj narediti. In delamo. Ustvarjamo in pišemo. Sam tudi sodelujem pri projektu Javne agencije za knjigo, v okviru katerega iz leta v leto načrtno delamo, da bi mladim približali knjige in branje. Tu so številni nastopi po šolah, intervjuji, kot je ta, delavnice … Šole in mentorji, ki sodelujejo pri Bralni znački, storijo ogromno. Tu so knjižnice, ki imajo močan vpliv. Svoje morajo seveda dodati tudi starši. Raziskave pravijo, da ogromno pomeni soustvarjanje domače knjižnice. Morda ideja za starše, kako v vsakdan uvesti več branja.
Kakšen bralec ste bili vi kot otrok in kasneje v mladosti?
Zelo priden in predan. Doma smo imeli ogromno knjig. In branje me je vedno sproščalo in držalo na pravi proti. Tudi danes veliko berem. Tudi več knjig naenkrat. Ta hip berem Mi smo medvedi in pa poezijo Whitmana. In nekaj stripov.
Ste si želeli kaj podobnega, kot so Znamenitni, ko ste bili mladi?
Hm, ja, želel sem si biti pisatelj, čigar knjige bodo ljudje brali. In to se zdaj dogaja. In to se mi zdi res, res … znamenitno.
Kdo so bili za vas takrat znamenitni?
Predvsem športniki, ki so premikali meje. In raziskovalci. Ljudje, ki so si upali in bili korak pred ostalimi.
Kdo pa so danes?
Danes so to zame vsi, ki so našli svojo pot in vztrajajo na njej. Tudi če je težko in tudi če se zdi nemogoče. In takšnih ni malo.
