Alenkina se imenuje Druga žena in govori o tem, da sta dala skozi tudi zelo hude stvari, da sta danes tako srečna in povezana. On pa opisuje njun odnos in zabavne prigode v več knjigah, Žena ima vedno prav, Če bi moški vedeli in Mene ne bo noben jebo. Kljub vsemu naštetemu smo želeli od njiju izvedeti, kako jima uspeva. Vsak dan in že toliko let. Zasliševali smo ju ločeno, zato so včasih odgovori malce neusklajeni. Hm.
Kdo nosi hlače pri vaju?
Alenka: Ne glede na to, kako samozavestna sem, si še vedno želim, da je moj moški »moški«. Sicer se mi zdi, da odnos deluje najbolje, kadar noben od naju ne nosi hlač.
Kamenko: Če je Alenka rekla, da jih nosi samo ona, to ni čisto res. Recimo, danes sem jaz sam odločal o tem, kaj bom malical in koliko časa bom gledal kolesarstvo.
Kako se je pri vaju zgodila zaljubljenost in kako ljubezen?
Alenka: Nama se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Ta prenos energije je bil tolikšen, da sem kar klecnila, ko sem ga zagledala. Zaljubila sva se hitro, noro in pošteno. Ljubezen se je prilepila na najino zaljubljenost in nama sledila od prvih dni. Vse, kar se nama je zgodilo, je bilo tako naravno, logično in prijazno do srca, da sva samo sledila poti.
Kamenko: Zagledanost se je zgodila zelo hitro. Zaljubljenost verjetno takoj zatem, ljubezen pa kakšnih deset minut po prvem seksu. Se mi zdi. Kaj je pa Alenka rekla?
Je bilo težko, vsaj na začetku, združiti otroke iz vajinih prejšnjih družin? In urediti odnose s prejšnjima partnerjema?
Alenka: Odnose z bivšima sva imela urejene od začetka. Kar se tiče razširjene družine, se je ta rojevala skozi dneve in mesece, s Kamenkom sva vedela samo, da si želiva biti skupaj, in tako smo postajali družina. Imava neznansko srečo, da se imajo vsi štirje otroci radi in da imajo radi naju. So pa seveda izzivi, ki sem jih podrobno opisala v knjigi Druga žena in za katere mi bralke pišejo, da sem zapisala tisto, kar čutijo tudi druge mačehe.
Kamenko: Otrok ni bilo težko združiti, bolj je bil izziv uskladiti Alenkin in moj pogled na vzgojo in prioritete. Na srečo imava iste vrednote, kar je olajšalo skupno življenje. Sicer je pa urejanje odnosov z otroki in prejšnjimi partnerji nikoli dokončano delo.
Se znata pogovarjati, kadar pride do težav?
Alenka: Seveda. Jaz ne zdržim, če stvari takoj ne razrešiva. Kamenko potrebuje nekaj časa, da razmisli, in se potem lažje pogovarja, a jaz streljam z vsemi naboji. (smeh) Zelo burno se odzovem, razjezim, a se zelo hitro pomirim in se želim lepo pogovarjati. A takrat je jezen Kamenko. (smeh) Tako da potrebujeva nekaj časa, da zares sedeva k pogovoru. A govoriva o vsem. Od začetka najinega razmerja. Drugače ne gre. Če si ne poveš stvari, nastajajo zamere, te se prelevijo v rane in rane se nikoli ne zacelijo. Samo poglabljajo se.
Kamenko: O ja, predvsem Alenka se v takšnih situacijah zna veliko pogovarjati z mano.
Kdo začne pogovor?
Alenka: Kakor kdaj. Čeprav se mi zdi, da jaz večkrat, ker bi sicer ves čas nekaj premlevala. (smeh) Zelo rada govorim s Kamenkom, zanimiv sogovornik je, vedno mi ponudi kakšno različico odgovora, o kateri nisem razmišljala.
Kamenko: Oba, a vsak po svoje. Alenka začne pogovor, preden nastane težava, jaz začnem pogovor šele, ko sem jezen kot ris.
Sta iskrena drug do drugega ali mislita, da včasih iskrenost ni dobra, ne za vsako ceno?
Alenka: Definitivno sva iskrena sama s seboj in posledično drug z drugim. Ko si enkrat tako daleč v življenju, nimaš več česa izgubiti. Poveš, kako se počutiš, poveš, kaj te boli. Kaj pa se ti lahko zgodi? Boš izvedel kaj, česar o sebi ne veš? Ne verjamem. Meni Kamenkova iskrenost godi. Ubesedi tisto, kar že vem, le ljubeč pridih daje zraven.
Kamenko: Iskrena sva zmeraj, poveva si pa ne vsega. Z leti sva ugotovila, da je tako pametneje. Če ni kaj res pomembnega oziroma bi lahko drug drugega preveč prizadela, zadrživa zase in iščeva vsak svoj način, kako postaviti stvari na svoje mesto.
Ali se Kamenko trudi ustreči vsaki Alenkini želji?
Alenka: Nedvomno. Na srečo kot punca iz Krškega nimam visokoletečih želja. Še vedno zmaga to, da imam najraje, da smo vsi skupaj doma, kaj dobrega jemo in se popoldne stisnemo na kavču. Čeprav, če dobro pomislim, je v zadnjih letih največje darilo čas.
Kamenko: Se, zmeraj. Častna pionirska.
In nasprotno?
Alenka: Nedvomno. (smeh) Crkljam ga kot enega mačka. (smeh) A ni res, Kamenko? No, povej, zdaj imaš možnost povedati, kako lepo ti je!
Kamenko: O ja, včasih tudi pretirava. Najprej ima željo zame, nato mi jo pa še izpolni.
Kdo ponavadi »zmaga« pri prepirih?
Alenka: Kamenko me »potolče« z racionalnimi argumenti, ki jih podpre s kakšnim grafom, jaz ga »pobijem« s čustvenimi razlogi. Ko oboje združiva, je to ena sama ljubezen. (smeh)
Kamenko: Mislim, da durex.
Se še vedno privlačita? Kako? Se privlačnost z leti spreminja?
Alenka: Med nama je kemija otipljiva. Zelo sva si privlačna, dišiva si in kar največ časa si želiva prebiti skupaj. Z leti privlačnost nadgradijo še medsebojne izkušnje, poznavanje drug drugega in neomajna podpora, ki si jo dajeva. To odnos naredi privlačnejši kot kadarkoli. Najino privlačnost imenujem bližina, saj ponazarja vse, kar sva si.
Kamenko: Alenka je zame najlepša punca, kar jih poznam. Fizično in po srcu. Leta tukaj nimajo besede.
Imata skupne vrednote, podobne poglede na temeljne življenjske vrednote?
Alenka: Gotovo. Oba rada dobro spiva, ne da bi naju tlačile nespametne življenjske odločitve ali ravnanja. Oba imava lepo srce, to si upam trditi. Nikogar ne želiva prizadeti, imava lepe odnose z najbližjimi in prav tako s tistimi ljudmi, ki kakorkoli stopijo v najino življenje. Verjameva, da je največ vredno biti zvest samemu sebi in ravnati tako, kot bi si želela, da drugi ravnajo z nama.
Kamenko: Imava. Družina, ljubezen, zdravje, prijateljstvo in poštenost so pred vsem, tudi na račun česa drugega.
Se v kakšnih pogledih razlikujeta?
Alenka: V negativnih informacijah. Kot dolgoletna televizijska novinarka srkam novice od vsepovsod. Med njimi so tudi slabe, žalostne novice, tudi grozljive. Ki jih jaz preberem in se želim o njih pogovarjati. Kamenko ravna povsem nasprotno. Raje poišče kaj optimističnega ali razmišljujočega za branje. O tem se nerad pogovarja. Vedno mi reče: »Alenka, prosim, spusti me iz teh informacij.«
Kamenko: Tudi se, seveda. Recimo jaz zelo rad kdaj tvegam, Alenka si pa želi veliko varnosti.
Obvladata čustveno komunikacijo?
Alenka: O ja, to nama gre dobro. Zelo dobro se poznava in silno dobro čutiva, kako se kdo od naju počuti. Po Kamenkovem glasu zaznam tudi najmanjše nelagodje ali skrbi. Prav tako Kamenko pri meni. Kadar sem v stiski ali žalostna, se stisnem k njemu brez besed. Objame me in stojiva objeta nekaj časa. To je najlepša terapija.
Kamenko: O, da. Pomežiknem lahko z levim in desnim očesom. Pa nasmehnem se lahko malo, malo bolj ali zelo.
Imata rada bližino, jo znata vzpostaviti?
Alenka: Bližina naju veže. Sveto se nama zdi, da sva se našla in da sva skupaj. Midva sva si resnično in brezpogojno blizu. To daje veliko in veliko zahteva. Nedvomno imava intenziven odnos, ki gotovo ni za vsakogar.
Kamenko: Najina bližina je nujnost. To oba potrebujeva, brez tega naju ni.
Izidor Gašperlin pravi, da so pomembni bližina, čustvena komunikacija, pogovor, Vesna V. Godina pa, da se z moškimi ni treba pogovarjat, ampak jih je treba poseksat in jim skuhat govejo župo. Kdo ima prav?
Alenka: Oba! (smeh) Bližina je za naju najpomembnejša, a pod bližino spadata tudi seks in goveja juha. Da se z moškimi ni treba pogovarjati, se je verjetno moja nekdanja profesorica šalila. Kot se je verjetno šalila, ko me je petkrat vrgla na kolokviju predmeta antropologija.
Kamenko: Zelo imam rad govejo župo. Rad jo pijem iz skodele, rad jo obogatim z dodatki, diši mi, toplo in domače mi je ob njej, lahko bi v njej užival večkrat na dan, vse dni.
Lahko rečeta, da sta srečna drug z drugim? Ali rajši rečeta, da imata dober in zadovoljujoč odnos?
Alenka: Srečna. Zelo srečna. Nisem vedela, da takšna ljubezen obstaja. Kamenko mi predstavlja manjkajoči del sestavljanke, ki jo je umetelno sestavil. Niti enega dela sestavljanke ne bi spremenila.
Kamenko: Dan, ko bova za najin odnos rekla, da je dober in zadovoljujoč, bo zelo žalosten dan.
Se je treba za dober odnos truditi?
Alenka: O ja! Kamenko z menoj na primer gleda serije, ki niso ravno po njegovem okusu, a ker so meni všeč, sede poleg mene in me objame. Pravi, da mu je povsem v redu, da me lahko objema med gledanjem, da tako vsak dobi svoje. (smeh) Jaz grem večkrat na kakšno pot s Kamenkom, da mu delam družbo in se lahko ure in ure v avtu drživa za roko ter klepetava. Vse to je trud. Tudi v teh malih stvareh se pokaže, kako velik je odnos.
Kamenko: Meni se zdi, da se ves čas trudiva, da je drugemu udobno in prijetno. Za oba so pomembne podrobnosti. Bo videla, da bom domov prišel utrujen in lačen? Bom videl, da je zaskrbljena?
Gašperlin pravi, da je privlačnost nujna za močan odnos, čeprav ne nujno spolna – kaj pravita na to?
Alenka: Zagotovo. Podobno gre za privlačnost med prijateljicami, z nekom ti je namreč tako zelo prijetno posedeti, z nekom se tako zelo dobro počutiš, to je privlačnost, energija med nami. Mene tudi zelo privlači kos dobre čokoladne torte. In se ji ne morem upreti. S torto imava še posebej lep odnos. (smeh)
Kamenko: Pravim, da bi rad spoznal tega Gašperlina. Domnevam, da misli energijo med osebama. Tu se strinjam. Ampak ko gre za naju z Alenko, samo energija ni dovolj. Za naju je spolna privlačnost prav tako zelo pomembna.
Kaj vaju druži vsa ta leta? Vaju sploh kaj razdvaja?
Alenka: Ljubezen naju druži. Najina bližina, s katero sva prepletla najin odnos. Ljubezen drug do drugega, ljubezen do otrok, družine. Če naju kdaj kaj razdvaja, je dejstvo, da mi hormoni delajo na polno in znam popestriti najine prepire z zbadanjem, v čemer sem mojstrica. Takrat gotovo nisva popoln par. (smeh). Se odvajam, no. (smeh)
Kamenko: Neverjetno sva si podobna, oba potrebujeva drug drugega, da sva lahko to, kar sva. Želiva si drug drugega. Res sva se navlekla drug na drugega.
Kdo od vaju je duhovitejši?
Alenka: Najbolj se smejem Kamenku, ki je res duhovit. Vsak najin dan je prežet s smehom. A če lahko prišepnem, tudi jaz sem silno duhovita. (smeh) Sama sebi se tolikokrat nasmejim. (smeh)
Kamenko: Hahahaa, zagotovo bo Alenka rekla, da je ona. Prepustim ji to zmago.
Kako sta preživela prvo karanteno, kako sta pripravljena na drugo?
Alenka: Srečo imamo, da je naša hiša na Rakitni zraven gozda in hribov in travnikov, kar pomeni, da smo karanteno preživeli v naravi, imeli smo možnost iti ven, na sprehode, brcali smo žogo, skakali gumitvist. Jaz sem kuhala in pekla, kot da je vsak dan božični večer, in Kamenko je dopolnil svoj izjemni recept za kruh. Ni nam bilo hudo. Če bi lahko odmislila še skrb in stisko zaradi korone, bi bilo čarobno. Podobno bomo ravnali tudi v drugo, če pride do tega. V upanju, da čim prej mine in se bomo znova lahko objeli s starši in prijatelji.
Kamenko: Mi smo v običajnih letih nekje polovico časa v Ljubljani, polovico na Rakitni, v slepi ulici na vrhu hriba ob Ljubljani. V času karantene smo se popolnoma preselili na hrib in si, seveda ob vseh človeških in poslovnih skrbeh, poskusili narediti prijetno in varno preživljanje. Pri drugi imam pa občutek, da bomo hitro zapadli v dolgočasno rutino. Vse je že znano iz prvega vala. Pa tudi okrog hiše sem bolj ali manj že vse uredil.
Bi znala živeti drug brez drugega?
Alenka: Upam, da tega ne bova nikoli izkusila. Jaz ga pogrešam, če samo eno noč spiva narazen. Tako lep odnos sva si zgradila. Zdi se mi pošteno, da sva skupaj do konca dni.
Kamenko: Znala bi. Želiva si pa ne.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.