Feri Lainšček bralce v novem romanu Kurji pastir z napeto in pretresljivo zgodbo popelje v svoje otroštvo v Prekmurju. Naslika nam ga skozi doživljanje svojih staršev, matere Trejzke in očeta Pišteka, do katerega se je prebil z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa jo je sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. Z romanom tako odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju. Več v nadaljevanju.
Prepričan sem, da ravno v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem vse življenje barvajo pogled na svet.
Ste že dolgo razmišljali o tem, da bi se lotili pisanja o svoji družini?
Kaj pa vem. Vsekakor sem pričakoval, da se bom prej ali slej začel ozirati. Navadno je tako, da se od otroštva odmikamo od gnezda, nato pa se v nekem življenjskem obdobju začnemo vračati. Zdi se, kot da bi bili tam pripeti z nekakšno nevidno elastiko, ki jo vztrajno raztegujemo, na neki točki pa potem ta vez postane močnejša in nas povleče nazaj. Nekomu se to zgodi prej, nekomu pozneje, nekaterim morda nikoli. Verjetno so tudi ljudje, ki jim to ni dano. Ali pa si tega ne dopustijo, ker je povezano s kakšnimi travmami.
Kaj je vas gnalo k temu?
Prepričan sem, da ravno v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem vse življenje barvajo pogled na svet. Razlog za to moje pisateljsko vračanje je gotovo tudi v tem, da sem želel videti, kje so bila ta moja nevidna očala izdelana. Pa kaj vse je utegnilo vplivati, da so taka, kot so. Ni mi torej šlo le za družinski portret in ni me tja v preteklost vodila le nostalgija. Bolj me je pravzaprav zanimalo, kaj od te preteklosti je še vedno moja sedanjost, pa čeprav se tega morda ne zavedam.
Pri pisanju ste si pomagali z Jungovo metodo aktivne imaginacije, s katero ste v sanjah veliko časa preživeli s pokojnima očetom in mamo ter drugimi protagonisti. Zakaj ste izbrali tak način?
Že med pripravami na ta roman sem nekako presenečen ugotovil, da naš spomin na otroštvo še zdaleč ni tako zanesljiv in natančen, kot si morda mislimo. Bolj ali manj smo namreč prepričani, da se lahko spomnimo tako rekoč vsega, ko pa začnemo razmišljati o podrobnostih in jih povezovati v zgodbe, že kmalu ugotovimo, da je marsikaj izgubljeno, skrito ali zastrto. No, vsaj pri meni je bilo tako. To me je kar nekaj časa spravljalo v slabo voljo, če ne že obup. Naposled sem se potem odločil za pot, ali pač za postopek, ki sem ga pri pisanju nekaterih svojih del že uporabil. Odločitev se mi je v tem primeru sicer zdela nora in tvegana. Moral sem biti nekako drzen, saj si nisem znal predvideti, kako bom vse skupaj prenesel. Pa kako se bo navsezadnje izšlo …
In kako je na vas vplivalo to »druženje«?
Preživel sem. (smeh) Zdaj se lahko že smejim. Roman je dokaz, da se mi je marsikaj le posrečilo. Veliko tistega davnega in skritega se mi je odstrlo, zato sem lahko zasnoval tudi Drugo in Tretjo knjigo. Ko sem enkrat prestopil mejo, me namreč ni bilo več strah. Vračanja so postajala vse bolj običajna, vsakdanja. Največja težava je tako pravzaprav bila, da sem veliko noči slabo spal. Pa da se takega vznemirjenja podzavesti ni dalo povsem nadzirati in nato kar izklopiti. Še danes ne morem reči, da je vse skupaj mimo.
Kaj vas je najbolj presenetilo v pozitivnem in kaj v negativnem smislu?
Zagotovo spadam med ljudi s selektivnim spominom. Nastavljen je tako, da vse tisto slabo in hudo večinoma pozabljam, spominjam pa se lepega in prijetnega. Verjetno je bila prav zaradi tega pot po teh sprehajališčih za vračanje zame polna presenečenj. Šele zdaj sem se res spopadel s strahovito revščino, v kateri se je vse skupaj dogajalo. Zavedel sem se odrekanja, ki je bilo potrebno, da sta me lahko oče in mama pred to revščino obvarovala in mi pomagala iz nje. Pa tudi sicer, v slepih pegah mojega zdravilnega spomina je bilo veliko tistega, kar bi bilo lahko travmatično in bi frustriralo. Tudi brutalne reči so se dogajale. A čez vse to je bil zgrajen most, po katerem sem lahko šel … Zvenelo bo patetično, a moram izreči, ker je verjetno najbolj natančno – ta most je bil iz ljubezni …
Se zaradi te izkušnje zdaj počutite bolj povezanega s starši?
Predvsem moram reči, da bolj razumem nekatera njuna dejanja in odločitve, ki si jih do zdaj nisem znal razlagati. Ali pa nisem niti vedel zanje. Zdaj nekako vem, zakaj sta bila takšna, kot sta pač bila. To me je mogoče z njima povezalo na neki drug način, saj smo si bili že sicer zelo blizu. Dodala pa se je v ta odnos še neka druga razsežnost. Zdaj, ko se mi zdi, da res vem, kaj sta si želela, po čem sta hrepenela, kaj sta sanjala, se ne morem izogniti, da ne bi razmišljal o tem, kaj se jima je uresničilo in kaj vse jima ni bilo dano. Njuni življenjski zgodbi se mi izrisujeta zdaj, ko sta že zaključeni. Kot nekakšna literarna junaka sta, ki sta že izpisana. Lahko jima sledim in si ju razlagam, ne morem pa ničesar spremeniti.
Kaj je vaš prvi spomin?
Spomnim se v čas, ko me je mama še dojila. Skupaj sva nekoč ugotovila, da sem bil takrat verjetno star šestnajst mesecev.
Omenili ste že, da ste odraščali v strahoviti revščini. Ste se je kdaj sramovali?
Vsekakor sem si kot otrok želel, da ne bi bili tako zelo revni. Težko bi pa rekel, da sem se tega sramoval. Zdi se mi, da je bil v tistem okolju in predvsem v tistem času odnos do revščine drugačen, kot je danes. Na eni strani verjetno zato, ker smo bili revni v večini. Mama mi je z vso svojo empatijo, recimo, vedno nehote pokazala na nekoga, ki je bil še bolj reven. Nekaj je gotovo prispevala tudi komunistična doktrina, ki je vrednostni sistem v resnici obračala na glavo. Zasramovani so bili pravzaprav tisti, ki so bili bogati, saj so bili po ljudskem prepričanju izkoriščevalci.
Po moje bi se tisti moji ljubi ljudje najbolj čudili otroku, ki jim ne bi znal povedati, kje zraste krompir. Ker ravno temu sem se pred časom tudi sam najbolj čudil, ko mi je neki šolar dejal, da krompir verjetno zrase kot paradižnik, na pecljih.
Menite, da bi bili starši veseli pisanja o sebi?
Kaj pa vem. Oče in mama sta vsekakor imela rada zgodbe, bila sta, vsak po svoje, dobra pripovedovalca. Mala je poznala ljudsko pravljično izročilo, oče pa je iz vsega, kar se mu je v življenju zgodilo, znal napraviti zgodbo, ki je bila zame, kot otroka, zanimiva. O tem, da bosta nekoč nekako postala literarna junaka, pa gotovo nista razmišljala. A če poskušam ugibati. Mama je bila preveč skromna in si gotovo ne bi dopustila, da bi ji laskalo. Oče pa bi verjetno dejal, da le ne bi bilo vse čisto tako, kot sem zapisal, in bi poskušal dopolniti kaj po svoje.
Kaj pa sovaščani?
V Dolencih imam sorodnike in nekaj prijateljev, ki so mi dragoceni. Hiša, v kateri sem se rodil, že več kot pol stoletja ne stoji več in malo je tam tudi že tistih, ki se je spomnijo. Sam sem se praktično že po osnovni šoli preselil in začel vse bolj nategovati tisto elastiko, o kateri sem prej govoril. Verjamem pa, da bodo lahko iz romana razbrali, kako je vse tisto, kar se nam je tam skupaj dogajalo, ves čas živelo v meni. Pa kako nas pravzaprav povezuje.
Se vam je ob tem pisanju kaj stožilo po tistih časih?
Težko bi govoril o nostalgiji. Mogoče zato, ker nisem niti želel, da bi se mi naselila v roman, v katerem že tako in tako hodim po mnogo robovih.
Menite, da se je kljub težkemu načinu življenja včasih vseeno živelo lepše: da je bilo manj stresno, da so bile bolj pristne medčloveške vezi ...
V tistih časih so bila vaška razmerja gotovo bolj prežeta z zavestjo o sobivanju in medsebojni odvisnosti. Sosedska pomoč in vaška solidarnost sta bili visoko na vrednostni lestvici. Ljudje so si preprosto radi pomagali. Občutek imam, da se jim je to zdelo kar nekako samoumevno. Današnji čas nas je za veliko tega prikrajšal.
Čemu bi se protagonisti v knjigi po vašem najbolj čudili, če bi se znašli v današnjem času?
Moj oče je leta 1925, ko je bil star 10 let, prvič videl avtomobil. Sam sem bil leta 1969, ko sem bil star 10 let, priča televizijskemu prenosu prvih človekovih korakov po Luni. Moja hčerka je leta 1993, ko je bil stara 10 let, dobila svoj prvi osebni računalnik. Moja vnukinja bo leta 2025, ko bo stara 10 let, prvič srečala človeka, ki bo imel v možgane vgrajene mikrosheme in bo lahko, recimo, brezstično srfal po internetu … Skratka, vsemu, kar nas pričaka v prihodnosti, se sicer navadno čudimo, nato pa se na to hitro navadimo. Zato mislim, da moram odgovor obrniti na glavo. Po moje bi se tisti moji ljubi ljudje najbolj čudili otroku, ki jim ne bi znal povedati, kje zraste krompir. Ker ravno temu sem se pred časom tudi sam najbolj čudil, ko mi je neki šolar dejal, da krompir verjetno zrase kot paradižnik, na pecljih.
Kurji pastir je kot ste že omenili, prva od načrtovanih treh knjig. Kdaj bosta – predvidoma – izšli drugi dve?
O načrtih ne govorim rad, saj ne vem, ali mi jih bo res uspelo uresničiti. A zdaj sem to tako nerodno sam zastavil in prav je, da kaj povem. Druga knjiga bo predvidoma izšla leta 2022, Tretja knjiga pa še dve leti pozneje. Na koncu te trilogije bom kot sam svoj literarni junak star kakih 10 let in vse bo še pred mano … Ampak, ne držite me, prosim, za besedo.
