Album prinaša štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih. Glasba, besedila in poezija so Sandrino delo, medtem ko so za aranžmaje družno poskrbeli vsi glasbeniki zasedbe in gostujoči glasbeniki, in sicer Jan Peteh, Andrej Marinčič, Sašo Piskar, Jure Tori in Miro Tomšič.
Novi album z naslovom Samote je tu. Kakšni so občutki?
Predvsem sem vesela, da nam je v teh okoliščinah, ki so skrajno nenaklonjene kulturi, projekt sploh uspelo izpeljati … Probleme smo imeli na primer že samo z vajami in pripravami pred snemanjem, saj ne prihajamo iz istih občin …
Vaše pisanje je zelo osebnoizpovedno, takšna pa je (seveda) tudi plošča, na kateri so sveže skladbe in recitirana poezija. Ste imeli kdaj kakšne pomisleke pred razgaljanjem na tak način?
Tu mi pride na misel Naratova izjava, ki sem jo pred leti prebrala v reviji Nova muska; dejal je, da je zanj pisanje in izvajanje pesmi emocionalni striptiz, razgaljanje, ki ne more biti zanimivo, če na odru ni golote. Tudi jaz razmišljam podobno.
Ploščo bi morali predstaviti 21. oktobra v Centru slovanskih kultur France Prešern (CSKFP), a ste ga zaradi vnovične epidemije koronavirusa odpovedali. Kako frustrirajoče je bilo vse to načrtovanje in priprave, ki so bili na koncu zaman?
Vse skupaj je bilo precej zoprno; samo upam lahko, da trud ni bil zaman in da bomo ploščo uspeli predstaviti v letu 2021.
Kako to, da se niste odločili za prenos ali posnetek koncerta prek spleta?
Za prenos prek spleta se nisem odločila, ker izkušnje koncerta v živo – vsaj zame – to pač ne more zamenjati. Prav tako je tu spet problem iz prve točke; z zasedbo ne prihajamo iz iste regije (ali občine), tako da je bila zadeva tudi zaradi tega neizvedljiva.
Album ste poimenovali po pesmi Samote. Zakaj ravno po njej?
Gre za konceptualni album; pravzaprav sem ga poimenovala po njegovem osrednjem motivu – po samoti – ta se, na takšen ali drugačen način, pojavi v skorajda vsaki pesmi ali skladbi na albumu. Je nekakšna rdeča nit albuma.
Se vi pogosto počutiti sami oziroma osamljeni?
Namig: odgovor na vprašanje se skriva na plošči!
Fizično sicer niste sami, saj imate majhnega sinčka. Kako zelo vam on pomaga odpihniti črne oblake in odmisliti skrbi – ali jih imate zaradi njega še več?
Brez dvoma mi sin pomaga živeti »tukaj in zdaj«, na kar odrasli včasih pozabimo; predvsem pa me je naučil, da reči včasih niso tako zelo »tragične«, kot se sprva zazdijo, in da se sreča zares skriva v malih rečeh – vem, zveni neverjetno klišejsko, ampak drži!
Kaj vas sicer najbolj skrbi?
Najbolj me skrbi trenutna nezavidljiva situacija, v kateri smo se znašli (kulturni delavci), ne vem, kako se bomo pobrali … Skrbi me tudi vse bolj progresivno omejevanje svobode (gibanja), vse skupaj izgleda vse prej kot obetavno.
Kako pa kaže z izidom nove pesniške zbirke?
Pesniška zbirka je sicer v nastajanju, a me zadnje čase vse bolj in bolj vleče v prozo … Kljub vsemu mislim, da bo minilo še precej časa, preden bom izdala kaj novega – bodisi (kratko) prozo ali poezijo.
Boste tudi (nekatere) pesmi iz te zbirke uglasbili in jih uvrstili na album?
Morda.
