Matej Puc je že petnajst let član Mestnega gledališča ljubljanskega, ustvaril je številne odlične vloge in zanje prejel kar nekaj nagrad, ves čas igra v serijah in filmih, vodil je šov Slovenija ima talent, trenutno pa ga gledamo v komični seriji Srečno samski na Planet TV.
Vi niste srečno samski, kajne?
Ne, jaz sem srečno nesamski. Čeprav pridejo obdobja, ko si samski, pa si želiš, da ne bi bil – in obratno. (smeh)
Ljudje smo precej družabna bitja. Mislite, da smo sploh lahko v resnici srečno samski?
Poznam veliko ljudi, ki gredo brez težav sami skozi življenje. Čeprav smo ljudje res družbena bitja in potrebujemo nekoga ob sebi. Ampak ne bi posploševal, čisto odvisno je od človeka.
Bi rekla, da ste igralci še težje sami.
Eno je biti samski, drugo pa biti sam. Sami zagotovo nismo radi, je pa veliko igralcev, ki so srečno samski. Že naš poklic terja, da nisi sam. Da predstava deluje, potrebuje vsaj enega gledalca. V tem pogledu res rabimo ljudi. Zasebno pa kakor kdo …
Znate biti sami?
Absolutno, jaz sem rad sam. Včasih celo zelo potrebujem trenutke samote, da se malo ozrem vase, tako kot vsak.
In kdaj pridejo ti trenutki?
Zjutraj, ko gresta hčerki v šolo, jaz pa lahko v miru spijem kavico.
Kako blizu vam je Peter iz serije Srečno samski?
Oh, to pogosto vprašanje, kako so nam naše vloge blizu. (smeh) Če sem jaz ustvaril lik in izhaja iz mene, potem mi že mora biti blizu in je del mene. Seveda!
Ampak kdaj verjetno pride tudi kakšna vloga, v katero se ne morete čisto vživeti, se ne strinjate z njenimi stališči.
Še nikoli se ni zgodilo, da kakšne vloge ne bi hotel igrati. Če imam odpor, se najprej vprašam, zakaj ga imam, in vseeno poskušam ustvariti vlogo. To vzamem kot izziv. In prej ali slej najdem neko zadovoljstvo v delu.
Niste človek, ki bi pretirano uživali v pozornosti; ne vidimo vas prav pogosto na kakšnih otvoritvah, zabavah in tako dalje.
Nisem rad v središču pozornosti. Dovolj mi je stati na odru v predstavi; včasih mi je še to preveč. Ne hlepim po prepoznavnosti, do tega je zvezdnikom, jaz pa sem igralec in moja služba je nastopati pred ljudmi. Ko tega ne delam, pa sem čisto navaden človek kot vsak drug. Tudi se mi ne zdi, da sem zasebno tako blazno zanimiv, da bi se ves čas razkazoval, debatiral ali kazal, kaj vse imam v torbi. Če kdo to želi, pa naj se izpostavlja.
V seriji Srečno samski se dotaknete tudi teme terapije, ki ima pri nas še vedno negativen predznak in se je ljudje ogibajo oziroma ne priznajo, da hodijo k psihiatru ali terapevtu. Kaj vi menite o tem?
Ne vem, zakaj je pri nas predsodek, da če hodiš k psihiatru, je s tabo nekaj blazno narobe. Morda ta stereotip ponavljajo tisti, ki imajo strah pred tem, pa bi ravno sami potrebovali takšno pomoč, posvet, pogled navznoter. Čeprav se predsodki manjšajo in vedno več ljudi hodi na terapije. V tem vedno volj virtualnem svetu namreč vedno bolj izgubljamo sebe, smo naphani s slikami nerealnosti in to nas spravlja v tesnobo; psihoterapija nam omogoča, da nekako spet pridemo v stik s samim sabo.
Tudi vi hodite na terapijo?
Seveda, sem tudi že bil in mi je pomagalo. Nimam predsodkov pred tem.
Pravite, da moramo priti v stik z realnostjo, s samim sabo. Ste igralci še bolj izven realnosti, glede na to, da ves čas igrate nekoga drugega?
Ne, to je napačna percepcija. Morda deluje, da smo v neki drugi vlogi, a ravno s tem, ko to delaš, se blazno sprašuješ o sebi. Vsaj moj proces je tak. Ko delam vlogo, ne naredim odmika od sebe, ampak začnem še bolj brskati po sebi. Prek vloge, tudi če ti je čisto tuja, bolje spoznavaš samega sebe. Torej smo igralci morda še bližje sami sebi.
Vsi imamo kdaj krizo in razmišljamo, da bi počeli kaj drugega. Kaj je tisto, kar vas žene naprej, da ostajate pri tem poklicu?
Jaz imam zanimive krivulje. Ko pride trenutek, ko se mi že vse zdi malo brez veze, dobim projekt, ki me znova napolni. Ali pa vidim neko predstavo, ki mi spet pokaže smisel našega početja in mi da odriv za naprej. Potrditev mi daje tudi krog ljudi, ki jim zaupam, katerih mnenje mi veliko pomeni. Sicer pa potrebujem pozitivno, kreativno naravnano okolje, katerega del se počutim (gledališče je namreč kolektivno delo), da mi je užitek delati. Res imam srečo, da sem obkrožen s super ljudmi, ki si pomagamo in je zato vse lažje. Tudi če je projekt težak, smo skupaj v tem, skupaj se »matramo«, in to ti da zadovoljstvo in te žene naprej.
Kaj je smisel gledališča?
Za vsakega posameznika nekaj drugega. Zame je, da nekaj doživiš, da se nekaj v tebi premakne. Zato gremo v gledališče. Za nekatere je pobeg od lastne bede, drugi se vživijo v zgodbo, tretji v njej vidijo sebe in tako dalje.
Mora gledališče nastavljati ogledalo, kazati duh časa?
Absolutno naj bi. Vsako stvar, ki jo greš gledat, sodiš glede na čas, v katerem si, in na situacijo, v kateri si osebno. Vsake oči imajo svojega »malarja«. In vse nehote rezonira glede na čas, v katerem je ustvarjeno. Nisem pa pristaš, da se to ustvarja na silo, agresivnega gledališča. Tudi na subtilen način lahko spremenimo svet ali vsaj pokažemo, kakšen je v resnici ali kakšen bi lahko bil. Nimajo vse predstave take teže, da bodo odgovorile na smisel življenja; tudi če samo nasmejijo ljudi, je lahko dovolj in ponuja pobeg.
Igrali ste že v vseh možnih žanrih; kateri je za vas najtežji?
Kaj pa vem. Ne gledam žanrsko, bolj me zanima, ali je stvar zanimiva ali ne. Najboljši je preplet vsega – tako kot je v življenju. Žanrske predznake bi jaz kar ukinil, ker že vnaprej vplivajo na gledalce: če piše, da je komedija, samo čakajo, kje se bodo smejali in so potem morda razočarani; če žanra ne bi bilo, pa bi morda samo gledali brez predsodkov in pričakovanj in bi jih prevzelo.
Kako pa vaši hčerki gledata na to, da je njun očka igralec?
Mlajša (šest let) se tega še ne zaveda, starejša (13 let) pa je itak v fazi, da je vse, kar naredijo starši, katastrofa. Najstnica pač. Tako da nimam realne slike, ker prevladujejo hormoni. (smeh)
Težko obdobje?
Seveda, tako zanjo kot za nas. Z vsakim letom posebej se učim biti starš. Z drugo bo verjetno malo lažje, ker bom že imel nekaj izkušenj.
Ste zaščitniški oče?
Ne bi rekel, čeprav tako kot vsak starš nočem, da bi se jima kaj zgodilo. Upam, da jima pustim pravo mero svobode. »Slalomiramo«.
V gledališče ju kdaj peljete?
Seveda, kdaj tudi prideta na vaje. Se mi zdi, da sta radi tam. Za otroke je to čaroben kraj, ko vidijo vse te kostume, pa masko in tako dalje. Nisem jima pa načrtno vcepljal ljubezen do gledališča ali ju silil, da hodita.
Starejša ne kaže kakšnih želja, da bi tudi sama igrala?
Ne, enkrat je sicer nekaj govorila o tem, pa sem jo prepričal, da naj še malo premisli. Rad bi, da najde svoj glas, klic, brez da bi drugi vplivali nanjo. Karkoli bosta izbrali, ju bom podpiral, če bo res pristna želja. Skrbelo zanju pa me bo vedno, tudi če bosta jedrski znanstvenici.
Kaj ju želite naučiti?
Rad bi, da bi našli srečo, da bi šli veseli čez dan, da bi znali najti luč v temi, da sta pozitivni.
Ste jima vi dober zgled za to?
Ne vedno. Na dolgi rok verjetno ja, na momente pa tudi ne.
Ste optimist?
Po naravi sem »momentalen pesimist«, ampak široko gledano sem optimist. To prihaja v valovih. Sem optimist na dolgi rok, ko so neke krize, pa lahko res zapadem v brezno.
In kako se izkopljete ven?
Tudi ti občutki minejo. Če se jim malo predaš, se nasitiš sam sebe in svoje slabe volje in si rečeš: »Daj, nehaj!« In potem spet posije sonce.
