LENKA UDOVIČKI
Z Radetom sta med vojno na Balkanu šla v tujino, tam vama najbrž ni bilo lahko.
Med vojno sva res preživljala težke trenutke. Zapustila sva Srbijo in odšla najprej za leto dni v Slovenijo, pozneje pa v Anglijo. V teh letih nisem delala v gledališču, ampak sem rojevala otroke. Ko smo se v šoli učili o 2. svetovni vojni, sem se spraševala, kdo sploh rojeva otroke med vojno, na koncu pa sem sama rodila kar tri, drugega za drugim. Verjetno je to stvar preživetvenega nagona in je res čudovito …
Ali se takrat niste počutili grozno, ker niste imeli ničesar?
Bilo je ravno nasprotno. Med nosečnostjo je ženski organizem naravnost čudežen ter poskrbi za ohranitveni nagon in nasledstvo. Ko danes gledam nazaj, si mislim, da sva bila res nora, saj nisva imela ničesar razen materinega mleka, ki je pač na voljo dojenčkom. Kljub temu sva šla naprej, se selila … Starejši hčerki sta se igrali z lonci namesto z igračkami. To je bilo še bolj zanimivo in kreativno kot drage igrače, ki jih danes kupujejo starši bolj sebi kot otrokom. Z otroki sem se veliko igrala, kar se mi zdi pomembnejše od igračk. Vmes je bilo tudi mnogo težkih trenutkov; a saj jih imajo tudi drugi. Še danes veliko razmišljam o tem in občudujem ženske, ki so na različnih vojnih območjih ter živijo in rojevajo v teh izjemnih okoliščinah.
Česa vas je izgnanstvo naučilo?
V teh najtežjih trenutkih sem bila mlada, mladost pa ima določen ščit. Danes se sprašujem, kako sva vse to preživela, takrat pa sva preprosto sprejela stvari take, kot so bile, in živela iz dneva v dan. Zanimiva človeška lastnost je, da sprejmeš trenutno situacijo kot nekaj normalnega. V najtežjih situacijah se očitno v človeku sproži mehanizem samoobrambe, zato se s tem spopadeš. Ko nisi več ogrožen, se na to hitro navadiš, zato takoj vidiš druge težave, ki so lahko zelo banalne, ker resnih pač ni. Prav zato se je treba včasih ustaviti in vprašati, ali je nekaj res prava težava. Izkušnje iz preteklosti mi zagotovo pomagajo, da se danes lažje spopadam s problemi, čeprav se sem in tja še zgodi, da se mi zdi kaj nepomembnega pomembno. Če nam grozijo padavine in posledično lahko pride do odpovedi predstave, se mi to najprej zdi tragično, potem pa se zavem, da je še mnogo hujši stvari in bitk, ki jih bijejo drugi.
Režiserke ste še vedno v manjšini, vi ste se že na začetku svoje kariere poročili z Radetom … Bi rekli, da ste zato imeli še dodatne ovire na poklicni poti?
Ko sva začela živeti skupaj, sem bila na začetku kariere, Rade pa je bil že priznan, zato je bil najin začetni položaj različen. Sledila je vojna in odločila sem se, da se posvečam družini, Rade pa je skrbel za prihodke. Nikoli se nisem posebej gnala za kariero, pri tem delu pa se moraš boriti za vsak naslednji posel. Ko sem imela priložnost, sem zagrabila za delo, in tako sem v Ameriki tudi predavala in delala številne druge stvari, prišli pa so trenutki, ko sem bila prepričana, da ne bom več dobila dela … Rade je bil priznano ime na našem področju, vendar sem bila dolgo le njegova žena, čeprav sem pogrešala izpopolnitev, ki jo občutiš ob dobro opravljenem delu. Življenje vedno ponudi priložnosti in dobila sem možnost, da sem delala s čudovitimi ljudmi. Rade mi je vedno nudil podporo in spoštovanje in nikoli nisem dobila občutka, da daje prednost sebi. Nikoli ni želel biti v prvem planu, le okoliščine so nanesle, da je on delal, jaz pa sem skrbela za družino. Ta njegov odnos mi je veliko pomenil, zato sem danes zadovoljna s tem, kjer sem.
Rade je precej starejši od vas. Kako vam je uspelo, da ste obdržali njegovo spoštovanje, da ni imel do vas pokroviteljskega odnosa?
Nikoli nisem občutila razlike v letih. Večinoma moški, ne glede na leta, ostanejo fantki, in prav to je pri njem najboljše. Njegova umetnost izhaja prav iz tega otroka v sebi. Zagotovo sva vplivala drug na drugega, skozi leta pa so prišle na površje njegove druge značilnosti. Zdi se mi, da leta niso pomemben faktor, ampak je pomembna osebnost. Bistvo vsakega odnosa, ne glede na spol ali leta, sta spoštovanje in razumevanje. To ne pomeni, da ni nesporazumov, še vedno pa je tu občutek vzajemnega spoštovanja.
Zelo mladi ste postali tudi mačeha. Kako ste se spopadli s tem?
Prihod nove žene je zelo specifična situacija, ki mi je bila poznana. Moj oče je imel otroke iz prvega zakona, z mojo mamo pa še štiri, zato sem bila navajena na veliko družino. Kljub temu je bilo težko za otroke in tudi za najin partnerski odnos. Morda je bila olajševalna okoliščina, da nismo živeli v skupnem gospodinjstvu, zato nismo imeli vsakodnevnih stikov. Vedno sem se trudila, da se ne vmešavam v njihove stvari in odnose. Skozi leta smo se resnično zbližali in sem ponosna, da imamo lep odnos, vsi otroci pa so si zelo blizu in se imajo radi. Lahko povem, da se včasih počutim bolj kot babica Radovim vnukom, saj Luciji in Danilu nikoli nisem želela nadomestiti mame. Cenim ju kot človeka, do njunih otrok pa čutim instinkte babice. Veselim se, kadar pridejo k nam in preživljamo čas skupaj.
Danes nas prepričujejo, da je videz pomemben. Kako vam je uspelo ostati samosvoja, čeprav ste hodili po Hollywoodu, kjer so vse ženske podvržene lepotnim operacijam?
Ko sem bila mlada, sem rada potovala, zato sem vedno varčevala denar za potovanja. Ko so druge ženske varčevala za izlet v Trst, da bi si kupile kozmetiko, se mene to ni dotaknilo, ampak sem raje šla v daljne kraje. To mi je ostalo in pozneje sem za premiere ali novo leto uporabila le malo šminke. Takrat nisem čutila, da sem to res jaz, čeprav spoštujem ženske, ki rade uporabljajo ličila, če se tako počutijo dobro. Kozmetična industrija nas je zastrupila in pokazala modele, ki nam določajo, kako suhe moramo biti, kar je povzročilo negotovost v ljudeh, in to jih dela nesrečne. Lepota izhaja iz osebnosti, zato imam še posebej rada prijatelje, ki imajo malo drugačen nos ali kakšno drugo osebnostno lastnost. Pred leti so me spraševali, zakaj si ne barvam las, vendar mi je skrb zaradi narastka res odveč. Ko gledam slike za nazaj, vidim spremembe na sebi, vendar se mi zdi škoda časa in truda za lepotne dodatke. Poznam veliko starejših, ki se mi zdijo še vedno lepi prav taki, kot so. Zakaj bi se delali drugačne, kot nas je naredilo življenje?
Ženske največkrat delajo spremembe na sebi zaradi moških, čeprav trdijo drugače. Ali to pomeni, da Rade ne gleda le na vašo zunanjost?
Tudi to je res. Pred petindvajsetimi leti, ko sva bila še v Londonu, se je Rade vrnil z neke poti in mi prinesel škatlo ličil. Nasmejala sem se in mu rekla, da je verjetno zamešal vrečke in da so ličila verjetno namenjena kakšni drugi ženski in ne meni. Ličila sem podarila naprej in takrat sva z ličili zaključila. Ko si si z nekom tako blizu kot z možem, te mora imeti rad tako, kot si, in za to se ni treba ličiti, drugače je boljše zamenjati moža!
RADE ŠERBEDŽIJA
Lenka je bila zelo mlada, ko sta se spoznala, in še ni imela kariere režiserke. Ali mislite, da se ji je bilo kot ženski in kot vaši ženi težje uveljaviti?
Zagotovo je bila njena poklicna pot težka, saj so jo ves čas opazovali še pozorneje, kot bi jo sicer. Sicer pa sem takoj spoznal, da je Lenka izjemno nadarjena in pametna ženska, borka za ženske pravice in pravice nasploh. Zagotovo je naredila največ za gledališče Ulysses. Režirala je vse predstave, mi smo ji le pomagali …
Lenka je med vojno ostala doma in skrbela za otroke.
To je bila posledica takratnih razmer, ko sem začel dobivati večje vloge v tujini, kar je bilo treba izkoristiti. V tem smislu je Lenka res žrtvovala svojo kariero, saj je potovala z menoj. Čeprav je bila doma in skrbela za otroke, pa je v Angliji tudi režirala predstavo The Tempest v gledališču Globe, režirala je tudi nekaj predstav v Riverside Studiu. Lenka sodi med tiste, ki so najslabši za lastno promocijo. Nimam rad ljudi, ki se pretirano hvalijo, vendar tudi drug ekstrem ni najboljši … V sredini devetdesetih let je režirala protivojno predstavo Vodopad, ki je bila narejena po besedilu srbskega pisca. V predstavi so igrali Slovenec, Srb, Hrvat in Albanec. Kritike te predstave so bile tako dobre, da jo je The Guardian uvrstil na tretje mesto med najboljšimi predstavami meseca, v časopisu Players pa je bila na prvem mestu. V tistem času je režirala dve predstavi tudi v angleški operi, v Ameriki pa predstavo z Annette Bening. Seveda bi glede na talent in mladost lahko naredila v tistih letih še veliko več, če bi bile okoliščine drugačne …
Povedali ste, da je Lenka izjemno pametna, moški pa se pogosto bojijo pametnih žensk. Kako vi gledate na to?
Jaz ne sodim v to vrsto moških, čeprav sem že opazil ta fenomen. Sam imam zelo rad ženske, srečen sem, kadar vidim pametno in pogumno žensko v tem deljenem svetu, kjer še vedno vladajo moški. V določenih delih sveta so ženske še vedno zatirane zaradi verskih in drugih običajev. Američani tega ne morejo spremeniti čez noč, kot tudi ne morejo prepovedati določenih običajev, ki jih imajo ljudje že stoletja. Takim ženskam je treba pomagati na drugačne načine, da se izobrazijo …
Verjetno je najlažja pot preko umetnosti?
Zagotovo, pa tudi preko pravične in pametne politike.
Čeprav je Lenka živela v tujini, ni padla pod vpliv lepotne industrije, kjer so ženske brez gub in močno naličene …
Pri Lenki mi je všeč čisto vse in tudi to njeno razmišljanje. Lenka je še vedno videti kot deklica, čeprav je že v resnih letih. (smeh) To govori o stanju njenega duha in njeni svobodi. Oba sva zelo temperamentna, zato se pogosto zapleteva v spor tako na področju umetnosti kot na drugih področjih. Ravno sedaj sem na hladnem, zato ji moram spet začeti dvoriti, vendar še ne vem, kako. (nagajiv nasmešek). Izkoristil sem že vse adute, vendar me že tri dni noče pogledati, čeprav bi potreboval močno motivacijo pred koncertom …
S čim ste jo razjezili?
Če bi vam povedal, bi se zagotovo smejali. Niso mi bile všeč luči za našo Barbarigo, vendar je bil to samo sprožilec, saj jo s svojo ljubeznijo mučim že trideset let …
Kako se je vajina ljubezen spremenila v teh letih?
Če je ljubezen prava in močna, se z leti samo krepi, saj tvoje srce postaja večje. To so besede Lenkine mame, ki je tudi zelo pametna in lepa ženska. Ko se je rodila najina najmlajša hčerka Milica, sem imel nenadoma pet otrok. Takrat sem vprašal taščo, kako naj delim vso to ljubezen. Povedala mi je, da z vsakim otrokom srce postaja večje. Očitno imam res veliko srce, saj sem posvojil še številne svoje študente, ki jih nosim v srcu.
Ali se vam zdi pomembno, da imate vpliv na mlajše generacije?
To naravnost obožujem. Z Lenko sva veliko žrtvovala, da so študentje spoznali naš način dela. Ugotovili so, kako midva dojemava umetnost, da jo lahko spoznajo in je ne le posnemajo. Najtežje je pomagati mladim, da pridejo do lastne svobode, do svojega stila. To je mogoče le s spoznavanjem lastne inteligence, z dobroto, razumevanjem drugih ter poslušanjem drugih ljudi in njihovih problemov. V tem se razlikujemo od živali, ki smo jim zelo podobni … Žal mi je, da nismo dobili potrebne podpore mesta, da bi na Reki nadaljevali s šolo. Dolga leta smo se trudili, čeprav nismo imeli primernega prostora, kjer bi lahko ustvarili študentsko gledališče. Določene sile so v tem videle konkurenco in nevarnost, zato sva z Lenko zapustila šolo ter mesto. Še vedno imava tam stanovanje, vendar že tretje leto ne učiva več.
Vedno, ko sem spremljala vašo družino v medijih in v živo, sem občudovala vašo povezanost. Ne samo povezanost mlajših otrok in vaju z ženo, temveč se mi zdi, da sta tudi vaša otroka iz prvega zakona, Danilo in Lucija, dobro sprejela mačeho.
Ena najmočnejših Lenkinih lastnosti je ljubezen do človeštva. Po očetu ima pravično in revolucionarno srce, saj je oče kot 21-letni študent staršem napisal pismo in povedal, da njegovo srce pripada borbi španskega naroda za svobodo, ter odšel v Španijo in se tam boril, čeprav je dobil kraljevo štipendijo za študij agronomije v Pragi. To je Lenka podedovala po njem. Spomnim se, kako sva leta 1991 protestirala proti Miloševićevemu režimu v Beogradu, ko nas je policija zasula s solzivcem. Začela sva se dušiti in stekla v bližnjo hišo. Rekel sem, da je kot njen brat Danilo, ki je bil vodja upora v Beogradu, ona pa je med solzami (zaradi solzivca) rekla, da je podobna očetu … Moja Lenka ima v sebi skrb in ljubezen za druge. Najlepše je to, da v njej vidim prav to ljubezen do drugih, tudi nepoznanih ljudi, zato je tudi najboljša mačeha mojima otrokoma. Že od začetka ima rada Danila in Lucijo, vsi moji otroci pa so pravi bratje in sestre. Zaradi tega sem srečen človek.
