So otroci, ki so nori na vodo, ki bi cele dneve čofotali, ne moti jih škropljenje, pljuskanje, uživajo v valovih in skakanju. In so otroci, ki se vode neskončno bojijo, prav tako pa nimajo nobene želje, da bi se naučili plavati. A na koncu se prav vsi, brez izjem, opogumijo, splavajo in se naučijo vseh trikov v vodi, edino, kar potrebujejo, so potrpežljivi in razumevajoči starši.
Ne bodite jezni na otroka!
Prvi in najpomembnejši korak je, da sprejmete otrokov strah pred vodo kot normalno reakcijo in otroka ne primerjate z drugimi otroki ali sorojenci, ki veselo čofotajo v vodi.
Nekateri otroci so bojazljivi, drugi imajo morda slabe izkušnje z vodo, veliko otrok pač predvideva, da se jim v vodi lahko zgodi kaj hudega, nekaterim pa voda enostavno ni domač element.
V nobenem primeru otroka ne zasmehujte in ne podcenjujte njegovega strahu. Zagotovo ste se tudi vi česa bali ali se še vedno bojite. Tako boste lažje razumeli, od kod strah, včasih pač tudi sami ne vemo, zakaj se nečesa bojimo.
Vklopite potrpežljivost
Otrokov strah vzemite resno in predvsem bodite z njim zelo potrpežljivi. Otroka le nežno spodbujajte, pojdite z njim s kanglico po vodo, nabirajte kamenčke in školjke, pokažite mu ribe.
Fino je prebrati tudi kakšno zanimivo knjigo o življenju pod vodo, kjer pa naj bodo vse živali zelo prijazne, na primer risanka Nemo je zares čudovita za majhne otroke. Priporočamo tudi knjige: Moje prve morske ribe in Moji prvi morski raki avtorice Barbare Bajd, pa Morje Emmanuelle Lepetit. Čudovita je tudi Podvodna zgodba litovskega mladinskega pisatelja in ilustratorja Kęstutisa Kasparavičiusa, ki govori o jati marljivih ribic, ki po neurjih in drugih nevšečnostih morski svet vsakič znova spravijo v red.
Sprostite otroka
Da se bo otrok nekoč lahko sproščeno podal v vodo in se naučil plavati ter morda celo potapljati, je ključno, da je v vodi čim bolj sproščen. Prav zato je vsakršno metanje otroka, ki se boji vode, v bazen ali morje, v resnici korak nazaj. Če boste otroka na silo vlekli v vodo in ga proti njegovi volji potopili, se bo vode ne le bal, temveč jo lahko tudi zasovraži. In to za vse življenje.
Skupaj z otrokom se igrajte vodne igrice, ki jim zaupa in pri katerih se dobro počuti.
Veliko boste naredili, če boste veliko plavali že med nosečnostjo in z malim dojenčkom.
Ko vam bo otrok zares zaupal, da ne boste počeli ničesar, česar ne mara in se boji, vam bo morda pustil, da ga medtem, ko leži na hrbtu nad vodo, držite pod hrbtom in z njegovim telesom počasi drsite po vodni gladini. Pred to vajo mu povejte, da mu bo voda šla v ušesa in morda kdaj nežno zalila usta, ne bo pa mu nikoli prišla do nosu, zato bo lahko ves čas normalno dihal. Pri tej vaji otrok vadi predvsem sproščenost v vodi, ki gradi njegovo temeljno zaupanje v vodo. S to vajo se otrok uči tudi tega, da je voda v resnici nežna in nam ni treba veliko migati s telesom, da se z njo ujamemo.
Strah pred »neskončno« vodo
Veliko otrok uživa v domači kadi ali celo v bazenčku, a se ustrašijo, ko pridejo na morje ali jezero. Strokovnjaki pravijo, da se otroci ustrašijo, ker ne vidijo konca voda, in da otroka nikoli ne smemo siliti v vodo. Najprej je treba poskrbeti, da se bo počutil varno in da bo izgubil strah pred to veliko površino vode.
Pustite, da se otrok igra z lopatko in kanglico na obali, da se privadi na morje ali jezero. Naj »kuha«, gradi hiše in pospremite ga, da gre sam zajet vodo, da bo videl, da ni nič hudega.
V vodo mečite kamne in kamenčke, nabirajte školjke.
Skupaj z otrokom se usedite na obalo, noge pa imejte v vodi. Ali tecite po vodi, delajte peno, skačite čez valove ... skratka, igrajte se v vodi. Počasi počasi se bo otrok navadil, pozabil na strah in šel tudi v globoko vodo.
