Noe bi bil navdušen nad njim. Medtem ko je biblijski očak skušal rešiti živali tako, da je na svoji barki ponudil prostor enemu paru vsake vrste, Joel Sartore skuša živali rešiti na sodobnejši način – s projektom Zbirka fotografij (The Photo Ark), ki se mu že vrsto let posveča ob podpori National Geographica. Njegov namen je posneti čim več živalskih vrst v oskrbi človeka. Do zdaj jih je posnel že več kot 8.500, sicer pa naj bi bilo v oskrbi človeka okoli 12.000 vrst. V Zbirki fotografij je nastala tudi serija RARE (Redki), ki predstavlja Joelovo delo z nekaterimi najbolj ogroženimi vrstami na Zemlji.
Kako preživljate čas pandemije?
Sem v samoizolaciji v domačem Lincolnu v Nebraski. Nikamor ne grem.
Z Zbirko fotografij želite dokumentirati vsako živalsko vrsto, preden bo prepozno ...
Naj poudarim, da gre za ogrožene vrste v človeški oskrbi, se pravi za živali v akvarijih, ograjenih habitatih, živalskih vrtovih. Smo na dobri poti, nekje na dveh tretjinah naloge, ki smo si jo zadali. Čaka nas vsaj še od deset do petnajst let dela. Seveda pa nam ne bo uspelo posneti prav vseh. Prikazati želimo biotsko pestrost v vsej njeni lepoti.
Govorite o množini, a to so vendarle vaše fotografije.
So, a gre za ekipno delo. Jaz posnamem fotografije in videe, a v Nebraski imam sedem ljudi, ki delajo na tem, potem je tu še osebje National Geographica, ki pomaga finančno, na družbenih omrežjih, z objavami v revijah, razstavami knjig. Skratka, pri projektu The Photo Ark sodeluje veliko ljudi. Res je, da lahko posnamem kakršnekoli fotografije, a če jih ne bi distribuirali po svetu, moje delo ne bi imelo nobenega smisla. Zato sem zelo hvaležen, da sodelujemo z National Geographicom.
Bi v projekt sprejeli fotografije koga drugega, če bi imel takšne, ki jih še nimate?
Ne, ne iščemo drugih ljudi, to počnem le jaz. Vzrok je naslednji: nekatera snemanja je treba dolgo načrtovati, hkrati pa ne trajajo prav dolgo. Nekatere ptice na primer lahko posnamemo v minuti, minuti in pol. Treba je delati zelo hitro. Želimo, da živali ostanejo varne in da sem jaz tisti, ki ima vse pod nadzorom. To pomeni, da smo tiho, da smo spoštljivi do živali. Prav zato delamo hitro.
Fotografije katerih živali je najtežje posneti?
Najzahtevnejši so šimpanzi. Fotografiramo živali, ki jih niso trenirali, česarkoli učili. Preprosto gremo na primer v živalski vrt in opravimo svoje delo. Medtem ko imam res lepo fotografijo mladega šimpanza, mi dobre fotografije odraslega še ni uspelo posneti. Poskušal sem že štirikrat. Ko smo začeli s projektom, smo ozadje za fotografiranje prelepili s papirjem in skušali živali posneti v takem »studiu«. Tega ne počnemo več. Pri poskusu fotografiranja šimpanza smo eno uro lepili obložen papir v nekem razstavnem prostoru, a ko so vanj prišle živali, so takoj vse potrgale. Najbolj od vsega si želim, da bi bile živali na fotografijah lepe, da bi bile ljudem všeč, da bi jim s pomočjo fotografije prirastle k srcu – in če jim prirastejo k srcu, si ljudje bolj želijo pomagati, da jih ohranimo.
Ste se katere živali bali?
Delamo z živalmi, ki so skoraj vse življenje v človeški oskrbi. Delamo zaščiteni, za mrežo, steklom. Z nami so ves čas oskrbniki, zato se trudimo, da ne bi bilo nobene drame, zato se z vprašanjem varnosti pravzaprav ne obremenjujem. Sem pa, kot že rečeno, zelo spoštljiv, previden in tiho, vedno prisluhnem nasvetom oskrbnikov. Trudim se, da me ne bi nobena žival prestrašila, ker smo tam zgolj zato, da posnamemo fotografijo in se takoj poberemo, zato niti ni časa, da bi nas kakšna žival hotela napasti.
Kakšen je vaš pogled na živalske vrtove? Ste videli kakšne žalostne živali, ker so v ujetništvu, v kletkah?
Vem, kaj hočete reči. Nihče ne mara slabega živalskega vrta. Delam zgolj z dobrimi, etičnimi živalskimi vrtovi, ki živalim nudijo veliko prostora. Vzorno skrbijo zanje. Skrbniki, s katerimi sodelujem, imajo živali resnično radi in jim namenjajo veliko pozornosti. To so živalski vrtovi, v katerih se živali dobro počutijo in se celo razmnožujejo. Ljudje morajo vedeti, da naš svet ni popoln in da številne živali živijo le še v živalskih vrtovih, v divjini pa veljajo za izumrle. So edini kraj, kjer te živali sploh še lahko vidimo. So Noetova barka, oni so tisti, ki skrbijo, da te živali sploh še obstajajo, da se jim ni treba bati, da bi jih ustrelili. Dobri živalski vrtovi veliko pozornosti namenjajo izobraževanju, skrbijo, da so ljudje seznanjeni z živalmi, da je ljudem mar zanje, da z njihovo pomočjo ljudje začnejo razmišljati o lastni vlogi v svetu, da si zastavljajo vprašanja, kot je, alli želimo rešiti dele oceana, prerije, močvirja – zase in za živali ...
Kaj pa menite o cirkuških živalih?
Že dolgo nisem bil v cirkusu, vem pa, da se je veliko cirkusov povsem odpovedalo živalskim točkam. Predvsem velikim živalim je grozno, če so večino dneva ujete v majhni kletki. Odnos ljudi se po mojem mnenju spreminja in cirkusi se morajo spremeniti v skladu s tem. Če se še niso, se pa še bodo!
Fotografirate tudi živali v naravi?
Ne zelo pogosto. Delamo z živalmi v ujetništvu, ker je tigra v divjini težko prepričati, da pride iz gozda in se ti v ustrezno osvetljenem okolju nastavi pred fotografski aparat.
Zapisali ste, da so vse živalske vrste enako pomembne. Ampak kaj pa komarji? Mislim, da bi brez njih lahko preživeli.
O tem sem se tudi sam pogosto spraševal. A pogovarjal sem se z biologi, ki proučujejo ptice visoko na Arktiki. Mnogi pravijo, da bi ostali brez več vrst ptic, če ne bi bilo komarjev, ker komarji hranijo druge insekte, ptice in ribe. Brez njih bi torej izgubili mnogo oblik življenja. Vem, da s komarji ni zabavno, bila pa bi prava katastrofa, če bi se vseh znebili, verjeli ali ne. Obstaja veliko (vrst) komarjev, ki podpirajo krog življenja. Prav v tem je težava. Če iz okolja vzameš zgolj eno vrsto življenja, nikoli ne veš, kako bo to vplivalo na vse – morda bodo posledice za človeštvo katastrofalne. Tega ne vemo.
Torej verjamete, da ni izjem, da bi bili, recimo, varnejši, če česa na svetu ne bi bilo?
Ne vem, če bi zaobjel prav vse. Mislim, da bi brez pandemije, brez koronavirusa, lahko brez težav živeli. Iztrebili smo marsikakšno bolezen, recimo črne koze, otroško paralizo. To je dobro. Nisem mikrobiolog, zato večino časa ne vem, o čem govorim, si pa želim, da bi bila človeška pandemija povsem pod nadzorom, kar pa vključuje tudi druge vrste. Jaz delam z vretenčarji, majhnimi in velikimi, in to je področje, ki ga lahko komentiram.
Ste kaj razmišljali o tem, kako bo virus vplival na svet? Zdaj je čistejši, ptički glasneje pojejo. Ste tudi vi opazili kakšne razlike?
Tudi sam sem to opazil. Ko grem v Lincolnu, kjer živim, ven, jasneje slišim ptice, manj prometnega hrupa je, zrak lepše diši, manj onesnaženosti je ... Vsekakor pandemija naravi koristi, ampak ne moremo pa zanemariti človeškega trpljenja, ki se dogaja. Kar se dogaja, je grozno, vse nas je strah. Preprosto kot drugi čakam, da bo to minilo. Ste pa omenili nekaj, kar se mi zdi izjemno pomembno: vsi smo doma in vsi lahko bolje razmislimo o tem, kako bomo nadaljevali z vsakdanom, ko bomo spet lahko šli ven. Lahko vse počnemo bolje, lahko večkrat uporabljamo javni prevoz, se vozimo s kolesom, z manjšim avtom, v katerega bi sedli manj pogosto ... Ali moramo kar naprej romati okoli in onesnaževati? Sprašujem se, ali so se ljudje v tem času toliko ustavili, da bi razmislili o tem. Upam, da so ljudje ta čas izkoristili in se zazrli vase, da bo svet postal boljši. Da so razmislili, kaj imajo radi, kaj jim je pri srcu. Se hočemo znebiti človeškega trpljenja? Želimo delovati bolj lokalno, kar zadeva hrano? Bomo skušali pomagati ljudem brez domov? Bomo bolj razmišljali o tem, kaj lahko storimo, da bo naš čas na Zemlji res imel pomen? Resnično upam, da bodo ljudje čas pandemije izkoristili, da se bodo zaustavili in razmislili o tem, da bi postali specialisti za nekaj, kar jim je resnično pri srcu, nekaj, na čemer bi lahko delali vrsto let. To nekako počnem sam z Zbirko fotografij. To delo mi je res pri srcu in s pomočjo National Geographica lahko na tem delam veliko let. Upam, da bodo ljudje v času, ko so doma, in ta se bo raztegnil na kar nekaj tednov, razmislili o načinih, kako lahko rešimo Zemljo … Ali vsaj, da bo svet postal malce lepši in boljši.
Rekli ste, da je vsaka živalska vrsta nekaj posebnega in ima svoje mesto na Zemlji. Pa se vam zdi, da bi živali pogrešale človeka, če ga ne bi bilo več na Zemlji?
Ne vem. Pravijo, da živimo v antropocenu, dobi človeštva. Vseeno pa mislim, da nas živali ne bi pogrešale. Upam pa, in to je tudi cilj projekta The Photo Ark, da bomo poskrbeli, da bo dovolj prostora za vse: za živali, s katerimi smo prišli na ta planet, za vso biotsko pestrost in seveda za ljudi. To pomeni, da moramo ohraniti velik predel oceanov, gozdov, močvirij, prerij. Vsi so sestavni del ekosistema, od katerega smo odvisni, od katerega dobivamo hrano in vodo. Zato si moramo po najboljših močeh prizadevati, da ga ohranimo, predvsem glede na naraščanje števila prebivalstva. Upam, da bomo. Bomo videli, sem pa vedno optimističen in se vedno veselim vsakega novega dne. Moram pa poudariti, da zelo cenim vaša stališča, ki so bila razvidna iz vaših vprašanj, saj je čutiti, da vam je še kako mar in da imate zelo radi naravo. To resnično zelo cenim ...
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
