Imate zelo zanimiv poklic, ki ga mnogi pravzaprav enačijo s tem, kar vidijo po televiziji v raznih detektivskih serijah. Resničnost pa je verjetno drugačna?
Resničnost je ne samo malo, ampak popolnoma drugačna. Nanizanke in filmi morajo biti zanimivi, kratki in akcijski, da pritegnejo gledalce in da je primer seveda rešen v uri in pol, kolikor traja zadeva na televiziji. Res pa je, da imamo detektivi ogromno introspektivnih momentov pri preiskavah ter pri preučevanju primerov in ljudi, s katerimi se ukvarjamo, tako da imamo tudi precej širine v poznavanju ljudi. Z leti se tako razvije veliko anekdot in zanimivih izkušenj ter »občutek« za ljudi, kar je po eni strani lahko dobro, po drugi pa je lahko nekakšno prekletstvo, saj marsikoga hote ali nehote vidiš za masko. Zato je v našem zasebnem krogu večinoma tako, da se družimo med seboj, detektivi, drugi preiskovalci, kolegi iz policijskih vrst, saj se najbolj razumemo. Zanimivo bi bilo raziskati, kako je s policijsko subkulturo v primerjavi z detektivsko.
Ste imeli vzornika? Je bil kdo izmed slavnih detektivov vaš vzornik?
Še kot predšolska punčka sem oboževala nanizanki Miami Vice in Delo na črno z Bruceom Willisom v glavni vlogi detektiva. Ni bilo dela, ki bi ga zamudila. Sicer pa je moj vzornik »realni« detektiv in ne samo lik pisatelja. Moj vzornik je Allan Pinkerton, po rodu Škot, ki se je preselil v ZDA in tam odprl eno prvih znanih detektivskih agencij. Zame je vzor iz več razlogov, med njimi zato, ker je skupaj z njim delala prva znana detektivka, Kate Warne, in ker je ženske v tem poslu zelo cenil. Govoril je, da so lahko še boljše kot moški, češ da se lahko povsod infiltrirajo. V času, ko ženske niso imele niti volilne pravice, je torej imel Pinkerton »svojo glavo« in prepričanje, in glede na to, kako se je Kate izkazala pri svojem delu, je v svoji agenciji ustanovil ženski oddelek.
Ste mogoče že kot deklica radi vohljali in zasledovali ljudi?
To ne, sem pa veliko časa prebila sama, tako da sem opazovala ljudi in veliko razmišljala o smislu obstoja, življenja. Veliko sem se družila in pogovarjala s starejšimi ljudmi, rajši kot z vrstniki, igrala sem šah z očetom in stricem in ogromno sem brala. Moja strast do knjig mi je bila položena v zibko in to me spremlja še dandanes.
Na začetku kariere vam vaši moški kolegi niso bili najbolj naklonjeni?
Po mojem mnenju je uspeh posledica poštenega in dolgotrajnega dela in tega, da si upaš biti drugačen, stopiti iz sivine in vztrajati, čeprav smo Slovenci precej neprizanesljivi do drugačnih. Tudi sama imam to izkušnjo, vendar sem že po naravi dosti trmasta, da me takšne stvari samo utrdijo in naučijo. Težje preizkušnje ko imaš v življenju, bogatejše izkušnje izhajajo iz tega, in to je tisto, kar je pomembno. To je cikel, več sam prestaneš, bolje lahko svetuješ in več lahko daš svojim strankam. To je seveda sestavljeno iz predispozicije za to delo, izobraževanj, formalnih, neformalnih, usposabljanj ter izkušenj dela na terenu. Več tega nabiraš, več se nakopiči v znanje in več lahko spet daš naprej. Čudovito je razmišljati o tem. Obenem pa je treba ohraniti ponižnost, kajti ne glede na to, koliko znaš, bolj se moraš zavedati, koliko je tega, česar še ne znaš.
Ali se vas moški kdaj ustrašijo, ko izvedo, kdo ste in kaj delate?
So ljudje, ki se jim vidi, da so na distanci, morda jih je strah. Morda zato, ker mislijo, da stalno nekaj preiskujem in zbiram informacije. Res je, da imam nekaj poklicne deformacije, vendar so ljudje, ki mislijo, da »vidim« vanje oz. skoznje. Dejstvo je, da imam tudi jaz rada čas zase in da se usedem na kavi s prijatelji in razpravljam o filozofiji ali o kakšnih običajnih temah. Ogromno ljudi poznam, nimam pa zelo širokega kroga ljudi, s katerimi preživljam svoj čas. Pri vsem v življenju dajem prednost kvaliteti pred kvantiteto.
Je to, da ste ženska v poklicu, ki je pretežno moški, prednost ali slabost?
Huh, vsekakor prednost! V življenju vedno pri vsem, kar počnem, ubiram drugačne pristope. Ne maram rutine in utirjenih poti. Zato štejem to, da sem ženska v detektivskem poklicu in v manjšini, za prednost, saj lahko, če si tehten, vztrajen, trmast, zelo delaven, marljiv in znaš dobro delati, prideš do tega, da si prej prepoznan, saj že a priori štrliš iz povprečja. Zato rada pravim, da mora človek v življenju delati tako, da naredi vedno veliko več korakov – da torej več naredi – kot drugi in tako pride naprej, pred množico povprečnosti.
Imajo stranke, kdaj pomisleke, ker ste ženska?
Ne, nisem še imela te izkušnje. Je pa morda res, da tisti, ki jih morda imajo, se že a priori obrnejo na moške kolege. Ne bom rekla, da sem boljša v tem poslu, ker sem ženska, imam pa določene prednosti. V Sloveniji je nekaj dobrih detektivov, a jih nisem nikoli delila po spolu. Tako kot imamo ženske svoje prednosti, imajo tudi moški svoje.
S katerimi primeri se največ ukvarjate?
Večino storitev opravljamo za gospodarske družbe, nekaj pa za javno upravo. Verjetno se sprašujete, zakaj ne delamo več tudi za javno upravo. Očitno je tam premalo interesa za to, da se nepravilnosti, ki jih zagotovo ni malo, razkrijejo. Dolgoročno bi država, če bi nas najela, veliko prihranila. Denarja nas, davkoplačevalcev. To me v Sloveniji tako zelo jezi. Da stagniramo in dopuščamo, da se dogajajo kraje na najvišjih ravneh družbe, maščuje se pa nam vsem državljanom, ki te posledice plačujemo z višjimi davki, slabšim sistemom ipd.
Imate veliko primerov, ko vas ljudje najemajo, ker sumijo, da jih varajo partnerji?
Ne. V pretekli karieri sem obravnavala več tovrstnih primerov. Primere na tem področju sprejmemo zelo omejeno, po navadi od znancev in že obstoječih strank.
Gre za zapletene primere. Seveda se javnost v večini hudomušno namuzne, češ, verjetno vam žgečkljivi prizori ne uidejo, če sem kar se da zborna pri izbiri besed. V večini pa takšne nepremišljene besede izjavijo osebe, ki še niso bile v takem položaju in niso posredno ali neposredno izkusile agonije prevare oz. partnerske nezvestobe.
Kakšne dokaze želijo od vas?
V tovrstnih primerih želijo stranke samo to, da jim povemo, ali se nezvestoba dogaja ali ne, da lahko izstopijo iz agonije dvomov in laži in začnejo živeti naprej brez stisk in nejasnosti.
Detektivi tudi zasledujete ljudi. Je težko biti neviden, kadar nekoga zasledujete?
Bistvo strokovnega opravljanja našega dela pri sledenju je, da se opravi prikrito, torej da nadzorovana oseba in njena okolica ne ve, da se »nekaj dogaja« oz. da se opravlja sledenje. Seveda to ni preprosto – če bi bilo, bi to lahko počel vsak. Tako kot ne more biti vsakdo kirurg in operirati, tako zna le redkokdo dobro slediti. Sledenje je veščina, za katero potrebuješ veliko časa in prakse, da jo usvojiš, predvsem pa moraš imeti nekaj prirojenega, na čemer lahko gradiš. Seveda ni treba poudarjati, da moraš biti odličen voznik v vseh možnih prevoznih sredstvih, na kolesu, rolerjih, motorju, v osebnih vozilih, ki jih moraš menjati, ipd. Pa smo spet zelo daleč od podobe, ki jo prikazujejo filmi, a ne?
Vas je kdaj tudi kdo napadel, ko je izvedel, da ga zasledujete?
Ne. To sem doživela v dveh primerih, in sicer sta me napadli dve osebi, ki sem ju iskala za potrebe sodišča. Sicer pa sem pri svojem delu doživela že nemalo groženj, ampak detektiv mora imeti dobre komunikacijske veščine, s katerimi mora najti izhod iz ogrožajočih situacij.
Verjetno ni vse rožnato, predvsem kadar komu vročate kakšno sodno pošiljko?
Sodelavca sta vročala sodno pošiljko naslovniku in s koli ju je napadlo več ljudi, tako da sta morala za svojo obrambo uporabiti solzivec in poklicati policijo. Sodelavki sta vročali sodno pošiljko naslovniku, ki je predhodno poškodoval sodno vročevalko in napadel policiste. Vročali sta jo v spremstvu policije v neprebojnih jopičih. Da, na terenu se lahko zgodi marsikaj. A če bi gledali na to, kaj vse se lahko zgodi v našem poklicu, ga ne bi opravljali.
Dobite kdaj tudi nenavadna naročila in želje?
Povpraševanja so lahko včasih zelo zanimiva, kot npr. to, naj prisluškujemo ženi ali možu, kar je seveda protizakonito, ali naj »razkrinkamo« obveščevalne službe, ki da prisluškujejo in sledijo določenemu državljanu.
Kje so meje med zasebnostjo in pravico do informiranja?
Temelj našega dela je zakonitost. Na primer, pri fotografiranju in snemanju s kamero moramo striktno upoštevati zakone. V njih je velik poudarek na ohranjanju zasebnosti. Recimo, da želi naročnik preveriti svojega delavca, ali se med bolniškim dopustom ravna po navodilih osebnega izbranega zdravnika. To pomeni, da lahko delavca, če obstaja sum kršitve, opazujemo in fotografiramo ter posnamemo kršitve na krajih, ki niso zasebni, torej delavca ne smemo fotografirati skozi okno v njegov dom.
Delate pa tudi v tujini?
Ja, delamo tudi v tujini, in sicer tako za slovenske kot tuje naročnike. Prednost mojega kolektiva je, da imamo neposredne povezave z več kot 125 državami po svetu, kar seveda bistveno olajša dostop do informacij v vsakem trenutku malodane kjer koli na globusu. Delo v tujini je zame izziv, saj je potrebnih še več sivih celic, da najdeš pot do določene informacije, je pa sporočilo jasno: v veliki večini je samo vprašanje časa in denarja, kako bo nekdo prišel do določene informacije. Naloga poiskati to pot pa je naloga detektiva.
Nekoč ste varovali tudi zvezdnike svetovnega formata? Katere?
Moj prvi stik pri zasebni policijski dejavnosti je bil s področja varovanja oseb. Med drugim sem varovala Bryana Adamsa in Pink, in zame so to neprecenljive izkušnje. V nekaterih državah so detektivske dejavnosti samodejno povezane z varovanjem oseb, pri nas je to ločeno. V resnici je med obema panogama precej vzporednic. Kadar nekoga varuješ, moraš biti prav tako ves čas v pozoru, analiziraš situacijo in se pripravljaš na vse mogoče. Sploh pri varovanju tako velikih zvezd ali denimo kakšnih menedžerjev, ki so zares ogroženi. To ni šala. Zares zanimivo se mi je zdelo, da so zvezdniki svetovnega kova pravzaprav taki kot mi, povsem preprosti ljudje.
