Česa se v prihajajoči sezoni najbolj veselite?
Skoki so eden mojih najljubših športov, tako da že res komaj čakam, da se začne nova sezona. Veselim se dobrih in zanimivih tekem ter uspehov naših športnikov. Upam, da bo sezona prinesla dobre rezultate naših tekmovalcev. Moje veselje se s tem nadgrajuje. Veliko težje je, če tega ni, ker moramo potem tudi mi iskati vzroke in spraševati, zakaj ne gre, kar je pri skokih, ki so prav poseben šport, zelo težko povedati. Pogosto namreč še skakalci sami ne vedo, zakaj gre in zakaj ne.
Verjetno vam ni lahko, ker tudi osebno poznate fante.
Poročevalci bi načeloma morali biti nevtralni. A pri skakalcih vendarle spremljaš slovensko reprezentanco, tako da se res razveseliš uspehov, ker dihaš z njimi, seveda pa si tudi razočaran, ko jim ne gre. V obeh primerih moraš biti obenem kritičen, tudi pri uspehih ne smeš popolnoma podivjati. Če si malce navijač, je v redu, ne pa preveč. Neka meja mora biti. Je pa težko včasih najti pravo mero. Stvari te ponesejo. Poleg tega se ob uspehih ljudje doma veselijo in bi bilo verjetno malo smešno, če bi bil povsem miren. Mislim, da bi se ljudje vprašali, kaj je narobe z mano, ali me obtožili, da ne navijam za naše fante, kar bi bilo še slabše. Je pa tako, da je pri uspehih vse, kar rečeš kot komentator, če gre seveda za ta veseli duh, bolj ali manj v redu, ko so slabši rezultati tekmovalcev, pa se začnejo gledalci tudi s komentatorjem bolj ukvarjati. Najbolj smo na tnalu ob komentiranju klubskih tekem.
Pri teh moraš biti resnično nevtralen in se nekako veseliti za obe ekipi. Še posebno težko je pri nogometnem derbiju Olimpija – Maribor ali hokejskem Jesenice – Olimpija. Oboje sem že delal. To je grozno, ker karkoli rečeš, druga stran vzame, kot da si navijač in privrženec prvih. Jaz sem Gorenjec, in ko sem delal hokej Olimpija – Jesenice, je nekdo klical, da navijam za Ljubljančane, pa mu je v uredništvu moj kolega rekel: »Gospod, saj veste, da je on z Gorenjske ...« Na to je klicatelj odvrnil: »Še slabše – prodana duša!« Športni poročevalci smo kar precej na udaru. Če bi rad to delal in upaš, da boš vsem všeč, to ni poklic zate, ker ne boš. Ampak z leti se na to navadiš. Eni me ne prenašajo, kot ne prenašajo nekaterih mojih kolegov. Je pa smešno: vsi govorijo, kako ne gledajo, kako vedno prestavijo program, ko sem jaz, denimo, ampak zelo dobro vedo, kaj sem govoril, se pravi, da me gledajo, tudi če me zgolj zato, da se napajajo s tem negativizmom. Marsikdo mi kaj napiše, in če gre za neko kritiko z imenom in priimkom, se lahko z vsakim pogovorim, to ni nobena težava, tudi spremenim kakšne stvari, če ugotovim, da nimam prav (ker včasih kaj »pelješ« in se sploh ne zavedaš, da ga »sračkaš«). Pogovarjamo se tudi s kolegi, uredniki nas prav tako gledajo, kar je prav, saj če si preveč sproščen, lahko gre to hitro v nepravo smer. Sam sicer hodim po neki srednji poti, ne grem v skrajnosti. Andrej Stare, s katerim sva dobra prijatelja – on me je vzel za svojega, ko sem bil še mlajši poročevalec, in me je marsikaj naučil –, pa ima svoj slog in posledično dva kroga ljudi: enega, ki ga noro obožuje, in drugega, ki ga noro ne mara. Meni so njegove »fore« všeč, pri 65 letih pa se tudi ne bo spremenil – že sam se pri 40 letih v nekih stvareh težko. Je pa Andrej še vedno profesionalec, kar zadeva priprave. Pogosto se slišiva, ima ogromno statistik še iz časov, ko sem bil toliko mlajši, da jih sam nimam, in mi vse to da.
Kaj je bilo najhujše, kar se vam je pripetilo med delom?
Najhujša stvar, ki se mi je do zdaj pripetila pri delu, se je zgodila leta 2014, ko so nas v Sevilli napadli domači navijači. Pred tem je bila tekma v Mariboru, po njej pa so mariborski navijači na Tepanjah uničili bencinsko črpalko in pretepli nekaj seviljskih navijačev. Oni pa so potem prežali na slovenske navijače v Sevilli. Jaz sem šel tja z olimpijskih iger v Sočiju in nisem imel občutka, da bi lahko bilo nevarno – novinar Leon Andrejka in snemalec sta tam že štiri dni delala zgodbe za studio in poročila, pa se jima ni zdelo nič nenavadnega –, na dan tekme pa je bilo drugače. Pet ur pred tekmo smo šli v bližini hotela nekaj pojest in očitno so opazili, da nismo od tam, ker so nas na ulici pričakali iz zasede. Niti braniti se nismo mogli. Bilo jih je 12, bili so zakriti s kapucami in maskami ter oboroženi z bejzbolskimi kiji. Leon jo je skupil s kijem po glavi, midva s snemalcem pa sva se razbežala. Videti je bil grozno. Ležal je v mlaki krvi. Najprej sploh nismo vedeli, ali je živ ali so ga ubili. Niti prenosa potem nisem delal. V Ljubljani je nekdo »vskočil«. Mi smo se ukvarjali le s tem, da je šel v bolnišnico. Bil je hudo poškodovan. Dan po napadu so ga odpustili iz bolnišnice, po naporni poti domov pa je sledilo zahtevno zdravljenje v Sloveniji. Leon je zdaj na srečo v redu. To je bila moja najhujša izkušnja. Mene so po tem dogodku potem še tri mesece v sanjah lovili.
Koliko časa povprečno se pripravljate na tekmo?
V časih, ko še ni bilo spleta, so poročevalci morali delati svojo bazo, veliko bolj so morali biti prisotni na tekmah in se več pogovarjati z vsemi. To je sicer dobro, ker le tako izveš kaj takšnega, česar drugi ne morejo prebrati na spletu. Je pa res, da je bila takrat njihova resnica edina. Zdaj pa lahko prav vsako stvar, ki jo poveš, gledalec preveri. Osebno se pripravljam skoraj ves čas. Šport, ki ga »pokrivaš«, moraš ves čas spremljati, tudi takrat, ko nisi v službi, zbiraš informacije, si kaj pribeležiš. Potem pa je za vsako tekmo še kar nekaj ur priprav. Sam za posamezno tekmo potrebujem vsaj pet ur, da preverim vse statistike, ki jih imam o vsakem skakalcu. To vse naredim že pred potjo, ker na prizorišču za to ni časa. Tam je potem le nadgradnja tistega, kar si se doma pripravil. Dobro je, da čas pred tekmami izkoristiš za kakšne dodatne informacije, za vtise, ko se giblješ okoli skakalnice in po skakalni vasi, da začutiš tekmo. To je za poročevalca zelo pomembno. Ko si na prizorišču, veliko bolj začutiš tekmo, začneš dihati s tekmovalci in z vsem tem, kar je veliko težje, če delaš iz studia. A časi so takšni, da vsi gledajo na denar, zato ne moremo biti povsod. A ta stik je zelo pomemben, tudi zato, da te tekmovalci poznajo, da vedo, kdo si, saj potem lažje komuniciraš in več izveš. Dandanes se da sicer tudi od doma vse zelo dobro narediti. Vsi športniki imajo družbena omrežja, kjer lahko vidim, kje so na pripravah, se je kdo poškodoval; vedno se slikajo, ko imajo kakšno operacijo – tako izvem, da je bil na primer pred dvema dnevoma nekdo operiran na kolenu. Pogosto tekmovalce, še posebno, če so na drugem koncu sveta, prek sporočil vprašam, ali je kaj novega, kaj delajo, in tako dobim informacijo.
Imate kakšen poseben »obred« pred vstopom v eter?
Vsaj dve uri pred tekmo sem na poročevalskem mestu. Pri nekaterih stvareh moraš biti še prej, ker se že prej kaj dogaja. Včasih so pri skokih treningi tri ure prej. Ampak dve uri prej pa sem vedno na svojem mestu. Ko sem v tujini tudi zato, da vzpostavim povezavo z Ljubljano, da vidim, ali je tonsko vse v redu, ker če ni, imaš še dve uri, da se to popravi. Pa tudi zato, da se pred prenosom malo umiriš, ker če si raztresen, govoriš več neumnosti in narediš več napak. Da bi imel kakšen poseben obred, pa ne vem; srečnih spodnjic ali česa takšnega nimam.
Koliko je komentiranja s samih prizorišč in koliko iz studia?
Okoli 60 odstotkov jih je iz studia, okoli 40 pa s prizorišč. Ponavadi izpuščamo drage poti. Malo tudi prilagajamo: včasih je poročevalec doma, na teren pa gre novinarska ekipa, kar je v redu, saj ti lahko na prizorišču priskrbi kakšne informacije.
Jih delite med sabo?
Jih, še posebno tisti, ki smo zadoženi za določen šport. Pogosto se zgodi, da doma gledam nogomet, recimo, pa ga dela kakšen kolega, in če se spomnim kakšnega podatka, ki bi mu lahko prišel prav, mu ga napišem, ali ga opozorim na kakšno napako. Zelo smo kolegialni.
Ste kdaj trenirali skoke?
Ne, nikoli jih nisem treniral. Nikoli nisem treniral nobenega športa, kot mulec pa sem se rekreativno ukvarjal z vsem. Moj stari oče je delal v Elanu in je imel neko napovedovalsko, novinarsko žilico. V Elanu so takrat izdajali tovarniški časopis Smučina in on ga je urejal. Delal je intervjuje s skakalci in smučarji. Zelo veliko teh ljudi je poznal, ukvarjal se je tudi z napovedovanjem. Vsi pravijo, da sem to po njem »potegnil«. Kot otroka me je vozil na tekme v Planico. Z očetom – tudi on se je s športom ukvarjal zgolj rekreativno – sem v 80. letih prejšnjega stoletja hodil gledat Olimpijo na bežigrajski stadion, ko je igrala še v jugoslovanski ligi, od nekdaj pa smo hodili na hokejske tekme na Jesenice, ker smo z Gorenjske. Vse to me je nekako »okužilo«. Pravijo, da sem imel srečo, da sem že v osnovni šoli vedel, da bi rad bil športni poročevalec. Doma sem gledal prenose, si zapisoval in komentiral. Zares pa sem začel v drugem letniku gimnazije. Moj sošolec Blaž Oman je že takrat delal kot snemalec na lokalni televiziji v Kranjski Gori. Vedel je, da me šport zanima, in me je vprašal, ali bi to delal. Delali smo Pokal Vitranc, Planico, hokej, odbojko, ko je bil še ACH na Bledu ... Na lokalni televizji sem delal lokalno kroniko, politiko in gospodarske stvari. Delala sva tudi za zavod ŠKL in že v četrtem letniku gimnazije sem delal prenos sklepnih prireditev – takrat je bilo to res v razcvetu. Leta 2000 pa sem se prijavil na RTV na avdicijo športnega programa – in od takrat sem tu.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 47, 21.11.2019
