Baron Žiga Zois (1747-1819) je bil preroditelj, podjetnik, naravoslovec, mecen in še kaj. »Bil je človek mnogih identitet, nekatere, sploh razsvetljenska in slovenska, živijo še danes in nas zelo določajo, čeprav se tega ne zavedamo,« zgodbo o Zoisu začne dr. Luka Vidmar, ki se na ZRC SAZU ukvarja s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo baroka na Slovenskem. Razstavo je zasnoval skupaj z dr. Sonjo Svoljšak, skrbnico Zbirke starih tiskov NUK in tudi skrbnice Zoisove knjižnice.
»Njegova odločitev za razsvetljenstvo ni presenetljiva, saj je razsvetljenstvu pripadal velik del avstrijskega in s tem tudi kranjskega plemstva. Nadpovprečni pa so njegovi podvigi na področju razsvetljenskega naravoslovja, tehnologije, jezikoslovja … Po drugi strani pa je bila njegova odločitev za slovensko identiteto izjemna in unikum - noben avstrijski plemič v tistem času se ni odločil za to neperspektivno identiteto, katere prihodnost je bila zelo negotova. Je pa imela ta njegova odločitev velike posledice za zgodovino našega prostora: mirno lahko rečemo, da bi bil razvoj Slovencev v moderen evropski narod v 19. in 20. stoletju brez Zoisa veliko počasnejši in revnejši.«
Razsvetljenec
Žiga Zois je bil najbogatejši Slovenec svojega časa, ki je od očeta Michelangela podedoval plemiški naziv, številna posestva (tudi grad Brdo pri Kranju), hiše in fužine. V fužinarstvo je vpeljal številne novosti in izume. A ni bil le podjetnik, temveč tudi priden študent. Zanimalo ga je vse mogoče, od mineralogije, geologije, rudarstva, metalurgije, kemije, botanike, zoologije, do jezikov in slavistike. Bil je strašansko razgledan in dobro izobražen, tisti, ki so ga poznali, so hvalili tudi njegovo skromnost, človekoljubnost in dobroto. Ob sebi je zbral in podpiral (duhovno in materialno) številne slovenske razsvetljence, Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja, Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja … in še danes velja za največjega mecena vseh časov na Slovenskem.
Zoisove krog je bil nosilec takratnih teženj po prenovi slovenskega jezika kot duše narodne identitete, njegovo delovanje je bilo usmerjeno v izobraževanje neukega ljudstva ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel. In motor in središče njegovih razsvetljenskih prizadevanj je bila njegova zasebna knjižnica, za katero je načrtno zbiral gradivo. »To je bila najsodobnejša zasebna knjižnica na Slovenskem na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Treba je poudariti, da to ni zbirka, ki bi nastajala več generacij, ampak je zbirateljski projekt enega samega človeka,« opozori dr. Sonja Svoljšak.
Knjižnica
»Knjižnica je odražala njegove osebne literarne in znanstvene reference oziroma bibliofilske agende in je bila na voljo vsem tistim, ki so se zanimali za naravoslovje ali humanistiko.«
V njej je bilo največ naravoslovja, predvsem mineralogija, geologija, botanika, zoologija in kemija, ter uporabnih znanosti (npr. rudarstvo, metalurgija, inženirstvo), dobro zastopana so bila tudi področja zgodovine, jezikoslovja in geografije, v manjši meri so bila prisotna tudi filozofska, politična, teološka … dela. Posebno zbirko so sestavljale slovenske, slovanske in slavistične knjige in rokopisi. Skoraj polovica knjig je bila nemških, sledile so knjige v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in raznih slovanskih jezikih. Baron je knjige večinoma kupoval sam, pomagali so mu sodelavci, predvsem ljubljanski in dunajski založniki in knjigotržci, naročal jih je tudi iz tujine in kupoval na dražbah in iz zasebnih zbirk, za iskanje starejših knjig je angažiral tudi druge. Po Zoisovi smrti je knjižnico podedoval njegov dedič, nečak Karel, leta 1823 jo je od njega odkupila država za licejsko knjižnico, ki je nato knjige razporedila po posameznih sklopih. Šele med letoma 2015 in 2018 so v NUK-u rekonstruirali celotno Zoisovo knjižnično zbirko, ki šteje 2296 naslovov v približno 5000 zvezkih.
Slovenske knjige
In še zaradi nečesa je njegova knjižnica za Slovence tako pomembna: »Zois je prvi sistematično zbiral slovenske knjige in uspelo mu je zbrati kar tretjino vseh, ki so izšle od prve knjige v slovenščini (Trubarjev Katekizem leta 1550) do njegove smrti leta 1819. To je velik dosežek v času, ko je bilo knjige težko dobiti tudi zaradi pogostega uničenja v požarih, poplavah ipd. Še pomembnejše pa je, da so bila v baronovi knjižnici ali vsaj s pomočjo njenih knjig napisana temeljna dela slovenskega preroda, med njimi Kopitarjeva slovnica (Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark,1808/1809), Linhartova zgodovina (Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs,1788, 1791) in Vodnikova Velika pratika (1795-1797). Brez Zoisa teh pomembnih slovenističnih del ne bi bilo,« poudari dr. Vidmar.
Zbirka mineralov
Zois je bil tudi navdušen zbiratelj mineralov, svojim delavcem v fužinah je naročal, naj zbirajo »zanimive kamne«, nekatere primerke pa je dobival tudi iz tujine. Leta 1804 je med minerali, ki so mu jih prinesli iz Svinške planine, našel novega, do takrat še neznanega, ki so ga nato v čast najditelja poimenovali zoisit. Zoisova zbirka mineralov je še vedno ohranjena, ogledate si jo lahko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Na Triglav
Leta 1778 je Zois financiral pionirsko odpravo na Triglav, v kateri so vrh prvič osvojili Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. (Prvi poizkus leto pred tem je spodletel - francoski zdravnik Baltazar Hacquet je prišel le do Malega Triglava, potem pa se je zaradi močnega vetra vrnil v dolino.)
Zoisove nagrade
Po Žigu Zoisu se imenujeta najvišja državna nagrada in najvišje priznanje za dosežke na področju znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti, to sta Zoisova nagrada in Zoisovo priznanje. Podeljujejo pa se tudi Zoisove štipendije, ki so oblika denarne državne pomoči ali nagrade za pridne, pametne in vedoželjne študente ter dijake.
Človeška ribica
Žiga Zois je spodbujal raziskave človeške ribice, katere primerke je začel v devetdesetih letih 18. stoletja pošiljati Karlu von Schreibersu na Dunaj. Ta je slavo stiške človeške ribice ponesel v svet, ko jo je leta 1801 opisal v Philosophical Transactions of the Royal Society, pri tem pa večkrat omenil Zoisa. Zois je človeške ribice gojil in opazoval tudi na svojem domu, leta 1807 pa je v Laibacher Wochenblatt objavil članek o svojih opažanjih.
Tatarska ajda
V letu 1816, imenovanem »leto brez poletja«, je zaradi hladnega in deževnega vremena, ki je bilo posledica izbruha indonezijskega vulkana Tambora, tudi na Kranjskem vladala velika lakota, zato je Zois iz Češke uvozil odpornejšo tatarsko ajdo ter jo delil kmetom. Ajda je bila dobro sprejeta in je postala splošno znana kot »cojzla«.
Invalidski voziček
Zoisa je mučil protin, bolezen sklepov, zaradi česar je postopoma ohromel. Skupaj s svojim kovačem je zato zasnoval invalidski voziček, s katerim se je lahko premikal po stanovanju. To je bil zelo napreden pripomoček, klasični invalidski voziček so namreč patentirali šele osemdeset let kasneje.
Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 43, 18.10.2019
