Govorim o skoraj štiridesetletni ženski, ki se je na skrivaj zaročila s fantom iz tujine, ker je vedela, da starša nikakor ne bosta pristala na to, da bi njuna hči šla z nekom, ki ni iz Slovenije in ni katoliške veroizpovedi.
Ko sta izvedela za to novico, sta hčer popolnoma ignorirala in sta pretrgala stike z njo za nekaj mesecev, kar je gospo zelo bolelo. Kajti starša sta hčerko bolestno navezala nase in nikoli ni bila dovolj dobra za njune zahteve. Neprestano sta jo kritizirala, obsojala in vedno sta ji dala vedeti, da iz nje nič ne bo in da je zanjo najboljše, da ostane kar lepo pri njiju doma. Zdelo se jima je nesmiselno, da hoče študirati v tujini, in sta ji tudi na tem področju dopovedovala, da ne potrebuje take izobrazbe. Tedaj je bila pogumna in se je zmogla nekako odtrgati in je dokončala študij v tujini, s skrito podporo tete, ki se ni dobro razumela s svojo sestro, mamo naše gospe.
Ko se je vrnila v domači kraj, je hitro padla pod patronat staršev, ki jima je skrivala zvezo s svojo veliko ljubeznijo. Ko je dozorel trenutek, da se preseli k njemu v tujino, je želela oditi z dvignjeno glavo ter staršema povedati, da bo ne glede na njune prepovedi in omalovaževanja zdaj stopila na svojo lastno pot sreče, zadovoljnega partnerskega življenja in da si želi uresničiti željo po otroku.
Potrebovala je kar nekaj spodbudnih ur dela na sebi, da je sama v sebi dojela dejstvo, da je vredna biti srečna in zadovoljna, ne glede na uničujoče obsodbe staršev in njihovo čustveno manipulacijo. Separacija takšne odrasle osebe od staršev, ki še vedno gledajo na otroka kot na svojo lastnino in še naprej uporabljajo vzvode čustvenega izsiljevanja in povzročanja občutka krivde, je zelo pogosta. Ko mora separacijo, se pravi rezanje popkovine do staršev, opraviti odrasel otrok, je za obe strani to čustveno zelo travmatičen proces. Starši ne razumejo potrebe odrasle osebe, ki je sicer njihov otrok, da se odloča za lastno življenje in sprejema svoje odločitve in s tem povezane posledice. Želijo, da jim je otrok vedno na razpolago za njihove potrebe. Sicer bodo trdili, da želijo svojemu otroku vse dobro, a če se ta odloča z lastno glavo, kar pomeni, da ni v skladu z zahtevami in pričakovanji staršev, mu bodo obrnili hrbet.
Odrasel gospod pove, da ne zmore mami, ki je vdova, reči ne. Želi se odseliti v drugo mesto, kjer je dobil zelo dobro plačano službo, o kateri je sanjal dolga leta, pa mu mama tega ne dovoli, ker ga dojema kot nezrelega majhnega sinka, ki ni sposoben skrbeti zase, za lastno gospodinjstvo in za druga opravila, ki jih je doslej opravljala mama. Čustveno ga izsiljuje, češ da mu ni mar zanjo, da bo najboljše, da kar umre, da mu ne bo v breme, in podobne čustvene boleče rane zadaja v lastni nemoči in strahu, saj ne zmore dojeti in preboleti ločitve odraslega sina od nje. Ne sliši zagotovil sina, da jo bo redno obiskoval in ji z visoko plačo omogočal še bolj lagodno in prijetno življenje kot doslej.
Rešitev je v tem, da oba odrasla otroka v sebi najdeta moč, da z vso hvaležnostjo do staršev izbereta svojo pot v odraslo življenje, se na osebni poti razvoja in separacije naučita pomembnosti lastnih izbir in sprejemanja posledic zanje. Pomembno je, da s starši poskusita ohraniti vsaj približno tvoren odnos, seveda, če ga takole užaljeni starši sploh dopuščajo. V vsakem primeru ne obračajte hrbta, razložite staršem, da boste vedno ostali njihovi otroci, a da se zdaj končno odločate za lastno življenje.
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si
