Poročila sta se zelo mlada, kmalu dobila hčerko Ano. Najprej so živeli na idilični Katarini nad Ljubljano, ko se je Ana poročila in zaživela v Škofji Loki, sta se ji Nataša in Dino pridružila, kupila parcelo in zgradila hišo. Da so bliže drug drugemu. Nekoč so skupaj ustvarjali oddaje Štiri tačke in Za zdravje, Ana je pozneje ubrala svojo pot, še danes pa so zelo povezani. Družina za zgled.
Nataša, kako vama z Dinom uspeva – skoraj 40 let v zakonu, pa sta tako harmonična? Kako zdržita skupaj 24 ur, saj skupaj delata oddaje, delata na vrtu, kuhata, pazita vnuke, vse skupaj ...
Saj se tudi sama kdaj čudiva, ampak tako je in tako nama je obema všeč. Vedno sva rekla, da si bova povedala, če bova čutila drugače, a za zdaj je tako. Mogoče naju je za vse življenje povezal najin začetek, ko sva bila mlada, brez vsega. Imela sva samo ljubezen in majhno punčko Ano, ki nama je pomenila vse na svetu ... Ni bilo vedno lahko, a sva premagala vse težave in šla naprej. Resnično sva hvaležna, da skupaj živiva v hiši z velikim vrtom in krasnim razgledom na loški grad in Lubnik. Veliko stvari naju povezuje. Rada urejava vrt in pripravljava domačo hrano. Rada imava živali in si ne znava predstavljati partnerja, ki tega čuta ne bi imel, saj so del najine družine vedno bili in bodo muce in kužki. Največja vez pa je seveda hči Ana. Čeprav ima svojo družino, čutiva z njo, se veseliva njenih uspehov in ji poskušava stati ob strani. Največja sončka sta David in Dan, najina vnučka. Živahna dečka, s katerima nama ni nikoli dolgčas in padeva dol, ko gresta domov. A drugo jutro jih že kličeva in sprašujeva, kdaj spet prideta. (smeh) To so radosti življenja, ki naju povezujejo.
Se nikoli ne naveličata drug drugega?
(smeh) Res ne. Imava tako pestre dneve, da na kakšen dolgčas niti ne pomisliva. Vsako jutro gremo s psičkama Hano in Zoyo na dolg sprehod in že naši dve kosmatinki poskrbita, da se dan lepo začne. Če imaš v družini kužke, skoraj ni prostora za slabo voljo. Imamo nekaj svojih poti. Največkrat gremo do znane cerkvice v Crngrobu, na škofjeloški grad ali do izvira vode v Vincarjih, kjer si zdravilno vodo tudi natočiva za domov. Če imava malo več časa, skočimo na Jošta ali Šmarno goro. Ker imava največkrat za zajtrk sadno-zelenjavne smutije, jih vzameva kar s seboj. Kosila vedno pripravljava doma, največkrat iz domačih, ekoloških pridelkov. Po kosilu si vzameva uro počitka. To je čas za naju, in vsi prijatelji vedo, da si urice po kosilu ne pustiva vzeti nikomur. Potem spet čas nameniva snemanju ali montaži oddaje ali vrtu. Tam je vedno kaj dela, ki je obenem veselje in sprostitev. Tudi večerje si vedno pripraviva sama. Večeri pa so najlepši takrat, ko se vsi skupaj s Hano in Zoyo spravimo na naš velik kavč in midva pogledava na hitro za nazaj poročila, potem pa še kaj zabavnega.
O čem se najrajši pogovarjata?
Seveda največ o najinem poslu, saj sva oba vpeta v snemanje, montažo, goste, sponzorje ... Oddajo Štiri tačke delamo 23 let in nikoli ni niti ena odpadla, to pomeni, da sem bila pred kamero, četudi sem imela virozo. K sreči nama zdravje dobro služi in je bilo tega zelo malo. Govoriva tudi o hrani, gibanju, hribih, vrtu ... pa seveda o najinih dveh psičkah. Pravzaprav se lahko drug z drugim pogovarjava prav o vsem. Tudi o tem, koliko imava še do pokoja. Imava tudi enak pogled na zdravo življenje – za naju so to gibanje, domača hrana, lepi odnosi in čim manj stresa. Pred časom sva bila na seminarju dr. Thomasa Raua, ki naju je dokončno prepričal o škodljivosti strupenih obremenitev – kovin, pesticidov, klora v vodi, živega srebra, aluminija ... To so stvari, ki jih rada proučujeva.
Zaradi vnukov in hčere sta se preselila v dolino, z lepe Katarine, in zgradila hišo v Škofji Loki. Kako sta doživljala to selitev?
Na Katarini nad Ljubljano sva najino hiško gradila deset let. Če ne bi bila mlada in polna energije, tega ne bi zmogla. Delali smo več ali manj vse sami, en zidar, Dino in midve z Ano. A imeli smo cilj, ki je premagal vse ovire. Na Katarini je bilo lepo živeti, naredili smo si velik vrt, uredili ribnik, sadovnjak, letno kuhinjo ... bilo nam je lepo. Ko pa se je Ana poročila in preselila v Škofjo Loko, sva tudi midva začela razmišljati, da bi rada v starejših letih živela blizu Ane, trgovine, zdravstvenega doma, veterinarske klinike. V Škofji Loki sta živela takrat tudi moja starša. Oče, žal, naše nove hiše ni dočakal, pa tako si je želel tega. Naju pa včasih obišče moja 80-letna mama, ki je še zelo mladostna. Tako smo zdaj tudi z mojo mamo malo bližje. No, imela sva veliko srečo, saj se je ravno takrat sprostila ena najlepših parcel na hribčku v Škofji Loki. Tako sva se takoj odločila, prodala »našo Katarino« in denar vložila v parcelo in hišo. V treh mesecih sva že prespala v novi hiši – absolutna rekorderja. No, bila pa sva temu primerno tudi utrujena in sva potrebovala kar nekaj časa, da sva prišla k sebi. Niti enkrat nama še ni bilo žal, da sva se vrnila v mojo rodno Škofjo Loko.
Sta ponosna na hčer, ki je ubrala čisto svojo pot? Kako ji gre?
Na Ano sva bila in bova vedno ponosna. Vedno smo bili zelo povezani in se imeli radi. Vrsto let je bila del našega tima in vedno sva se lahko zanesla nanjo. Karkoli smo se dogovorili, je bilo narejeno. Ana se je ob delu tudi izobraževala in pri tem sva jo podpirala. Bila je odlična psihoterapevtka in z zanimanjem sva brala tudi njene članke v revijah. Ko se je odločila, da se bo posvetila vzgoji otrok in pomoči mamam, sva vedela, da je to njeno poslanstvo težko, a zelo lepo. Spremljava njeno delo in ugotavljava, da sva pravzaprav že midva pred 40 leti veliko stvari delala tako, kot zdaj uči Ana. Včasih se seveda nekoliko razhajamo (smeh), a največja vrednota je pač, ko tvoj otrok čuti, da ga imaš rad, četudi naredi kaj narobe. Da ti zaupa, če mu je hudo, in ve, da pri tebi vedno najde pomoč in objem. Velikokrat prebereva Anina svetovanja in sva resnično ponosna nanjo. Ne samo, da veliko ve, zna tudi povedati s pravimi besedami. Najbolj pa mi je všeč, da je bila vedno prizemljena, tudi ko sta bila s Taijijem na številnih naslovnicah zaradi oddaje Avantura, je ostala skromna in prijazna. Taka je še zdaj.
Sta zelo družabna človeka – kolikokrat v hiši gostita prijatelje?
Ko sva živela na Katarini, sva bila mlajša in sva imela tudi veliko energije. Takrat sva čisto vsak konec tedna kuhala in pekla za prijatelje. Res smo imeli vse vikende ljudi. Takrat smo snemali Avanturo in Taijievi prijatelji se še danes smejijo in spominjajo naših piknikov in dobre hrane. Zdaj imamo manj takih vikendov, še vedno pa se rada druživa z izbranimi prijatelji. Tudi kaj dobrega skuhamo in se radi poveselimo, seveda.
Nekaj nasvetov za boljši zakon, lepo prosim!
Ko sva bila mlada, sva se zaganjala v delo, saj sva začela z velikim minusom in pometanjem stopnic po blokih, da sva imela za Anine pleničke in hrano. Potem sva študirala, se selila iz sobice v enosobna najemniška stanovanja. Mislim, da sva se selila desetkrat v življenju. Zdaj sva se ustalila in nama je lepše kot kadarkoli prej. Zdi se mi, da znava živeti, veseliva se vsakega dneva posebej. Moj Dino je čudovit človek, v vsakem išče dobro in ga poskuša razumeti. Zato je z njim lahko biti v zakonu. Se pa nekako dopolnjujeva, tako da imam tudi jaz zasluge. Pocrkljam ga z dobro hrano, domačim kruhom in dobro pito. Dino pa mene z masažo, s terapijo. Pa tudi s tem, da mi vedno pomaga, ko kaj delam. Res pa je, da se veliko pogovarjava in smejeva. Sva pa modrejša, kot sva bila včasih. Znava izbirati prave prijatelje in sva se naučila tudi reči komu, da nimava časa, ne moreva ... Ne vem, kakšen nasvet naj dava, imava se rada in si vedno rečeva, da morava čim bolj paziti drug na drugega, saj nama bo lepo, dokler bova skupaj. To je to.
O bistvenem v življenju
»Poznam veliko ljudi, ki so zelo premožni, niso pa srečni. Lepo je zvečer zaspati pomirjen in zadovoljen, ni se pa vredno preveč obremenjevati zaradi nepomembnih ali službenih stvari. Nič ni bolj pomembno kot notranji mir. Tega bi se morali vsi zavedati, ampak do tega mora priti vsak sam. Midva sva prišla in sva vesela zaradi tega. Veliko sva delala v življenju in si ustvarila vse, kar imava, sama, brez kakršnekoli pomoči. In zdaj uživava sadove. Želiva si, da bi nama in najinim domačim zdravje še naprej tako dobro služilo, to pa je tudi vse ...«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
