Njena dela so prevedena v 17 jezikov, tudi v angleščino, nemščino, španščino in slovenščino (Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico). Avtoričino zadnje delo je literarizirana avtobiografija Μπαρόκ (Barok, 2018). Zgodbe in eseje objavlja tudi v časopisih in revijah, kot so Guardian, Harvard Review, Guernica, PEN Magazine, World Literature Today, Words Without Borders in Asymptote. Naslednji teden pisateljica prihaja v Slovenijo – na največji in najprestižnejši mednarodni literarni festival Vilenica.
Kakšna so vaša festivalska pričakovanja?
Pričakujem, da bom srečala pisce iz Evrope in preostalega sveta, kar je vedno stimulativno in zanimivo. Pisci smo samotarji, razen na festivalih ...
V delih se osredotočate na medčloveške odnose. Katere so po vašem mnenju največje napake ljudi v medsebojni interakciji?
Po mojem mnenju je največja napaka to, da mislimo, da vemo, kaj druga oseba misli in kako si razlaga življenje. Literatura je izvrstna priložnost za vajo o tem, kako drugi ljudje mislijo in kako se obnašajo zaradi lastne negotovosti, ljubosumnosti ali napačne presoje.
Izvirate iz Grčije, države, katerih prebivalci slovijo po gostoljubnosti in odprtosti. Je to realnost ali gre za stereotip?
Stereotipi so kazalnik tega, iz česa so ljudje narejeni. Francozi so esteti, Nemci so disciplinirani, Grki so odprti itd. Grška kriza je sicer odnesla nekaj te odprtosti in namesto nje prinesla malo depresije in žalosti. Grčija se je čez leta zelo spremenila, s tem pa tudi Grki.
Grčija ima bogato zgodovino velikih pesnikov in pisateljev. Kateri so vaši najljubši avtorji?
Všeč so mi avtorji, ki so spremenili literarni kanon. Ko sem bila mlajša, sem oboževala Emmanouela Roidisa in njegovo Papežinjo Ivano, našega 'Orlanda'. Margarita Karapanou je moja najljubša avtorica, kar se tiče otroških prvinskih nagonov in ustvarjanja nadrealističnih besedil, v katerih pisatelji pijejo črnilo in psi govorijo. Občudujem Melpo Axioti zaradi njenega močnega jezika in obožujem grško poezijo od Kavafisa (ali bi morala začeti s Sapfo in Stesihorosom?) do Katerine Angeliki-Rouk in Harisa Vlavianosa.
Kolikšen vpliv ima po vašem mnenju na posameznika okolje, iz katerega ta izhaja?
Neizmeren. Med drugim smo podaljšek staršev in domovine. Vonj po dežju, sonce, gore, reke ali velika mesta so tudi psihološke pokrajine. Na nas pustijo sled, kako razmišljamo, ljubimo in živimo.
Kdaj in zakaj ste začeli pisati?
Ko sem bila otrok, sem vedno obžalovala, da nisem znala dati dobrih odgovorov v pravem trenutku. Bila sem sramežljiva in navadno sem pozneje v mislih znova premlela situacijo in si naredila svoj zaključek. Verjetno je bila to moja prva pisateljska vaja. In seveda dolga perzijska družinska preproga, v kateri sem – onkraj listov in ponavljajočih se vzorcev – videla čudna bitja, ki so našo dnevno sobo spremenila v džunglo.
O čem so govorila vaša prva dela?
O iskanju identitete. Pokažite mi avtorja, ki ni začel z nekakšnim Bildungsromanom.
Ste prva dela pisali le zase, ali ste jih dali prebrati tudi komu drugemu?
Na koncu sem jih dala tudi prebrati. Verjetno zato, ker pišem knjige, ki bi jih rada brala. Vsak pisatelj je v prvi vrsti nepotešen bralec literature, ki želi svojim najljubšim pisateljem pisati ljubezenska pisma v obliki romanov ali pesmi.
Koliko vas in vašega življenja je v vaših delih?
Tudi če pišem o muhi na steni, pišem o svojem življenju.
Vaš mož je vizualni umetnik. Vas vpraša za mnenje pri svojem delu in vice versa?
Moj mož je moj prvi bralec in jaz sem prva, ki vidi njegova dela. Občasno tudi sodelujeva pri projektih, kadar jih oba začutiva, kot je bilo pri raziskovanju preteklosti njegove nemške družinske strani za galerijsko razstavo, za katero sem jaz prispevala besedila.
O čem pišete trenutno?
Trenutno pišem drugačno verzijo Kafkove Preobrazbe.
Ali vedno končate tisto, kar začnete?
Ne vedno, večinoma pa.
Ste imeli kdaj tudi kreativno blokado?
Da, kreativno blokado imam ves čas. Tako kot v življenju, je tudi v primeru blokade najboljše gibanje. Že samo polurni sprehod lahko prevetri ustaljene misli ali inercijo.
Kako je biti pisateljica v Grčiji?
Čudno in težko kot povsod drugje. Od vas se pričakuje, da pišete o ženskih stvareh. Ženska spolnost in ženski bes pa literarne kritike spravljata v neugodje. Na ženske se namreč še vedno gleda kot na punčke (z možgani v najboljšem primeru), ki se morajo lepo obnašati.
Koliko Grki sploh še berejo (mislim zaradi tehnologije in pomanjkanja osredotočenosti)?
Manj kot kdaj prej. Toda resnični, predani bralci literature so bili vedno redki.
34.MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA
Letošnji festival Vilenica v organizaciji Društva slovenskih pisateljev in Kulturnega društva Vilenica iz Sežane se je odvijal med 10. in 15. septembrom 2019 v Hrastniku, Kočevju, Kopru, Ljubljani, Sežani, Štanjelu, Trstu in v Jami Vilenica. Udeležilo se ga je 23 književnikov iz 16 držav sveta. Letošnja Vilenica je pod naslovom Ego in fabula osvetlila avtobiografsko pisanje. Osrednje ime - prejemnik mednarodne literarne nagrade vilenica 2019 - je srbski pisatelj Dragan Velikić, Esad Babačić pa je letošnji slovenski avtor v središču. Posebna pozornost je z izidom Antologije sodobne italijanske poezije Un filo di seta (Svilena nit) in gostovanjem avtorjev namenjena književnosti Italije.
