Zakaj ste se odločili, da v sezoni 2019/2020 prevzamete vodenje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija?
Bil sem v Španiji. Ravno sem se sprehajal po prelepem trgu, iščoč lokal, v katerem bi spil kavo med generalko in koncertom orkestra, s katerim sem takrat delal, ko sem dobil elektronsko sporočilo vodje glasbene produkcije in umetniške vodje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Maje Kojc, v katerem je pisalo, da je imel dan prej orkester sestanek in da sem na vrhu seznama ter če se lahko slišimo, saj bi si želeli malo manj formalen pogovor z mano. To je bilo kot strela z jasnega. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija sem sicer delal že velikokrat, prvič leta 2006. Za vodenje sem se odločil zaradi kakovostnih glasbenikov. Pri orkestru je zelo pomembno, da glasbeniki in dirigent delujejo v popolni harmoniji, in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija sem vedno čutil posebno kemijo: nikoli mi ni bilo treba veliko pojasnjevati, nikoli nisem potreboval veliko časa za prepričevanje ljudi o tistem, kar sem želel od njih. Vedno smo hitro prišli do skupne točke. Ko si dirigent in orkester zaupata, ko vsi skupaj damo vse od sebe, je to res nekaj posebnega, to je neverjeten privilegij. To je nekaj zelo redkega – ne zgodi se z vsakim orkestrom. V orkestru imam tudi veliko prijateljev, s katerimi smo ustvarjali glasbo in z leti postali zreli glasbeniki. Z leti greš namreč pri svojem delu vedno globlje, asimiliraš več idej, akumuliraš več čustvene prtljage in izziv ter privilegij je to potem deliti z ljudmi in prenesti v glasbo.
Kaj definira dober orkester?
Za dober orkester so potrebne skupne sanje – enako velja za vse druge organizacije in podjetja. Jasno moraš vedeti, kaj je glavni cilj danes, kaj bomo delali čez leto dni in kaj čez pet let. Ko enkrat definiraš te cilje, vse postane zelo preprosto. Mislim, da je za dober orkester pomembno timsko delo, kar pomeni, da moraš vse, kar delaš, podrediti temu, da pomagaš kolegom, seveda pa pri tem ne žrtvovati lastnega umetniškega prispevka. Zelo pomembno je tudi, da si ponosen na svojo institucijo in zaupaš v svoje sposobnosti.
Morate biti pri svojem delu tudi psiholog?
Seveda. Kadarkoli delaš z ljudmi, moraš biti psiholog, predvsem pa je pomembno, da imaš empatijo. Večinoma si namreč ne vzamemo časa, da bi razumeli ljudi – gledamo jih kot imena, kot številke, a vsak posameznik s sabo zavestno in nezavedno prinaša zelo zanimiv nabor misli in čustev. Mislim, da je sposobnost razumevanja tega zelo pomembna za uspešno vodenje v vseh poklicih. Da ljudje vedo, da se lahko z njimi povežeš na čustveni ravni.
Kaj ste pripravili za prihajajočo sezono?
Nova, sveža sezona Kromatike bo ponudila devet izvrstnih koncertov, ki bodo tako kot po navadi na sporedu ob četrtkih ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Glasbeni večeri s Simfoničnim orkestrom bodo v letošnji sezoni obogateni s številnimi spremljevalnimi dogodki, o katerih bomo zveste obiskovalce pravočasno in sproti obveščali, z njimi pa bomo obogatili glasbeno izkušnjo vseh poslušalcev. Poleg tega je orkester povabljen na dve mednarodni gostovanji, in sicer na turnejo po Južni Ameriki v novembru in turnejo po Italiji v decembru. Glavni fokus letošnje sezone bo cikel treh koncertnih večerov, poimenovanih po Beethovnu.
Z njimi bo orkester počastil pomembnost tega velikega skladatelja in njegov idejni prispevek k našemu pojmovanju in komuniciranju skozi glasbo. Orkester bo predstavil nova dela ali improvizacije sodobnih skladateljev ali izvajalcev, ki bodo skozi 250 not podali svoj komentar na Beethovnovo glasbo. Poslanstvo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je tudi predstavljanje glasbe mladih in uveljavljenih slovenskih skladateljev. Veselimo se, da bomo v novi sezoni izvedli glasbo Uroša Kreka, Larise Vrhunc in Urške Pompe. Gostujoči dirigenti Mihail Agafita, Roberto Gonzales-Monjas, Johannes Kalitzke, Catherine Larsen-Maguire in Daniel Raiskin bodo prinesli vsak svoj unikatni pogled in predstavitev izjemne vsestranskosti orkestra skozi širok izbor glasbe od baroka do glasbe 21. stoletja. Občinstvu bomo predstavili tudi soliste – tako iz tujine kot iz domačih logov: pianiste Dejana Lazića, Yeol Eum Son in Pera Rundberga, violiniste Stefana Milenkovića, Kano Matsui in Stefana Jackiwa, violončeliste Majo Bogdanović, Igorja Mitrovića in Daniela Mueller-Schotta ter virtuoznega čembalista Jeana Rondeauja.
Omenili ste, da je poslanstvo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija tudi predstavljanje glasbe mladih in uveljavljenih slovenskih skladateljev. Se vam zdi, da je novi glasbi namenjeno dovolj pozornosti?
Mislim, da bi se morali bolj posvečati temu, ne samo poustvarjati del iz preteklosti. Mi bomo to počeli. Mislim, da bo to dobro tako za glasbenike kot za poslušalce. To se je na primer pokazalo na decembrskem koncertu, kjer smo izvedli delo Prana Petre Strahovnik, ki ne bi moglo biti bolj avantgardno: glasbeniki so namreč svoje inštrumente igrali v skledi vode, bili so tudi drugače razporejeni po dvorani. Odziv občinstva je bil neverjeten.
Zakaj nova glasbe tako težko pride do ljudi?
Za to obstajata dva razloga. Prvi je pomanjkanje dobre platforme, da bi sploh lahko izvedeli, kaj je ustvarjenega, še posebno, če gre za dela neznanih skladateljev. Super bi bilo narediti neki razpis za nova dela, ki bi jih nato orkester izvedel pred občinstvom v studiu 26, nato pa bi pet najobetavnejših uvrstili v program za prihodnje leto. To bi bilo dobro za vse – tudi za skladatelje, saj bi tako prvič slišali svojo skladbo in bi jo lahko po potrebi pozneje izboljšali. Drugi razlog, da nova glasba ne pride med ljudi, pa je, da so zadnjih 50 let vsi prepričani, da nova glasba ne pritegne dovolj obiskovalcev, in delno je to naša krivda, ker novo glasbo vedno damo na začetek – zdi se, da si na koncertu vzamemo 10–15 minut za to, kakor da bi hoteli reči: »Okej, dajmo že izvesti to, da lahko nadaljujemo koncert,« kar ni pravično. Mislim, da je tu veliko prostora za izboljšave.
Osebno menim, da je zelo pomembno, da je na koncertu prisoten tudi avtor glasbe – kot je bilo v primeru Petre Strahovnik – da pride na oder, pove nekaj besed o delu in s tem da ljudem možnost, da vstopijo v njen oziroma njegov umetniški svet. Morali bi nastopati tudi po različnih prizoriščih, kamor hodijo ljudje. Veliko glasbe je namreč napisane tudi za manjše, komorne skupine, recimo za čelo, in ti koncerti bi se lahko začeli prej (zakaj ne med odmorom za kosilo ali po službi?) ali pa pozneje (ob 21. uri). Obstaja neko uveljavljeno prepričanje, da se klasična glasba dogaja samo med 19.30 in 21.30. Na naše delo bi morali pogledati širše. Naša zgodba ne sme biti samo o glasbi, ampak o celotni izkušnji, od trenutka, ko nekdo sliši zate, do trenutka, ko jim pošlješ zahvalno pismo, ker so se udeležili koncerta z željo, da pridejo tudi v prihodnje. Premalo smo osebni.
Kako se sicer počutite v Sloveniji?
Super! Rodil sem se na Balkanskem polotoku, zato se tu počutim zelo domače. Tudi jezik je precej podoben, tako da razumem, o čem govorijo ljudje, govorim pa (še) ne slovensko. Država je prekrasna, ljudje pa so zelo zavzeti in profesionalni, pri vsem, kar počnejo, ter odprti do novih idej. Super se mi zdi, da ima država velikosti Slovenije toliko simfoničnih orkestrov. To namreč pomeni, da je prepoznala, da potrebujemo med nami tudi to kulturno inteligenco. Dobro je imeti kreativne državljane. Še posebno danes, ko je vse dostopno samo z enim dotikom gumba. Ne pogovarjamo se dovolj, ne družimo se dovolj – včasih je bilo življenje veliko bolj družabno, zdaj pa vsi pritiskajo na svoje telefone in se naročajo na Neflix ter gledajo šove. Dobro je imeti človeško interakcijo, glasba in umetnost pa to terjata. Koncerta ne moreš poslušati prek telefona – ni isto.
Ste tudi zelo strasten kuhar. Ste od nekdaj radi vihteli kuhalnico?
Kuhati sem začel, ker sem želel osrečiti starše. Od nekdaj sta me zelo podpirala, za kar sem jima bil zelo hvaležen. Cele dneve sta delala, zato sem se odločil, da jima spečem torto. Ko sem se lotil dela, sem ugotovil, da nimamo moke, imeli pa smo nekaj pšenice in dobil sem briljantno zamisel – da bom pšenico zmlel v mlinčku za kavo. In sem jo. Seveda s tem nisem dobil moke v pravem pomenu besede, vseeno pa sem iz tega naredil torto. Bila je zelo tanka, ker se testo ni dvignilo, sicer pa je imela vse potrebne sestavine. Zelo sem bil ponosen nanjo. Ko je oče prišel domov, sem mu dejal: »Glej, naredil sem ti torto.« Pojedel je en kos ter mi rekel: »To je najboljša torta, ki sem jo kdaj poskusil.« To se mi je zdelo zelo lepo. Doma zelo rad gostim ljudi. Verjetno vse to izhaja iz istega mesta. Tudi ko imam koncerte, želim najverjetneje s tem podzavestno osrečiti ljudi. Kuhanje in ustvarjanje glasbe sta zame dve zelo podobni stvari.
Pripravite gostom tudi bolgarsko hrano?
Zelo velikokrat. Delam pa tudi vse druge stvari. Moj repertoar je precej eklektičen: kuham kitajsko, japonsko, francosko, italijansko, špansko, pa tudi bolgarsko hrano. Vse je odvisno od sezone in sestavin. V Ljubljani imate super tržnico – grem tja, pogledam, kaj je dobro, to kupim in nato pripravim. Jeseni sem naletel na čudovite lisičke. Nisem se jim mogel upreti. Teh gob namreč nisem videl že zelo dolgo. Tudi sicer je hrana tu izvrstna. Imam že kar nekaj najljubših restavracij.
