Natalija je sicer na TV SLO prišla pred 23 leti, ko je najprej začela s projektom izbora za slovensko Evrovizijo, takoj zatem pa kot redaktorica in scenaristka sodelovala pri oddaji Res je. V dobrih dveh desetletjih je dobro spoznala to ustanovo, saj je opravljala najrazličnejša dela, vsem pa je skupno predvsem to, da je bila v ozadju, ne pa pred kamerami. Tokrat je njena vloga bolj opazna, zato smo pri njej poiskali nekaj odgovorov v zvezi z dogajanjem na TV SLO.
Kaj menite o predlogu za povišanje RTV-prispevka?
RTV SLO ima sorazmerno nizek proračun, glede na to, kaj vse mora delati. Če se primerjamo s podobnimi organizacijami v Evropi, imajo te mnogo višji proračun, le Estonija ima nižjega kot mi. Predvsem skandinavske države imajo nacionalno televizijo financirano drugače, z državo imajo sklenjeno pogodbo o financiranju za večletno obdobje, medtem ko je v večini evropskih držav še vedno glavni vir financiranja javne radiotelevizije RTV-prispevek.
Pri nas se od 80. let struktura razporeditve prihodkov na RTV ni spremenila, zato televizija iz leta v leto izgublja sredstva v celotnem proračunu, kar je težava. Treba bi bilo odpreti javno debato o tem, kaj je treba plačevati iz RTV-prispevka in česa ne, v kaj moramo vlagati največ denarja in kaj lahko racionaliziramo. Žal vprašanje, kaj vse financiramo iz RTV-prispevka, takoj postane politično, zato so se tega tako na RTV kot v politiki do zdaj vsi izogibali. Zdaj smo prišli v finančno situacijo, ko je treba resno pogledati, kaj od javnega servisa pričakujemo. Večina ljudi, ki plačuje RTV-prispevek, je prepričana, da plačuje le televizijo, ki pa je le del vsega. Ravno zato največ jeze občuti ravno televizija, nihče pa ne pomisli, da je televiziji namenjen le del prispevka, manj, kot ga naročniki plačujejo za na primer Netflix, to je 10 evrov, poleg tega pa še nima slovenskih podnapisov, in primerljiv s tistim, ki ga potrošniki plačujejo za odkup pravic komercialnih televizij za kabelske sisteme, česar po navadi sploh ne vedo, saj ti podatki niso posebej navedeni na računu kabelskega operaterja. Na RTV se zavzemamo za t. i. osnovni paket, ki bi ga kabelski operaterji ponujali za strošek tehnične storitve, podobno kot imajo to na primer v Švici, kjer so v osnovnem paketu javni servisi, vse drugo pa je treba posebej plačati in je specificirano na računu.
Obenem se plačniki RTV-prispevka ne zavedajo, da RTV Slovenija z denarjem od RTV-prispevka financira slovensko filmsko produkcijo – dva odstotka prispevka gresta zanjo, z denarjem od RTV-prispevka potrošnik financira še arhivsko dejavnost, ki jo na drugih javnih servisih v Evropi financira država, razvoj servisov za senzorne invalide financiramo iz RTV-prispevka, gre pa za nekaj, kar bi že zdavnaj morala podpreti in razvijati ustrezna služba znotraj državnega aparata. Malo ljudi ve, da imamo znotraj RTV manjšinske narodnostne programe, ki jih v zelo majhnem delu financira država, večino prispevajo plačniki RTV-prispevka, kar je spet izjema glede na druge javne televizije. RTV ima po trenutni zakonodaji ogromno nalog, ki jih mora opravljati, čeprav plačniki RTV-prispevka zanje ne vedo.
Kot direktorica televizije ste najbolj izpostavljeni, koliko pa je še direktorjev na RTV SLO?
Direktorja sva dva, poleg mene je še kolega Mirko Štular, direktor Radia Slovenija, našega starejšega brata, kot mu v šali rečemo. Nad vsemi nami bedi generalni direktor Igor Kadunc. Sama imam tri pomočnike, ki so del moje ekipe in brez katerih bi težko delala: Ireno Bočko, pomočnico za finančne in splošne zadeve, Andreja Herneca, pomočnika za kadrovske zadeve, in Zvezdana Martića, pomočnika za plan in produkcijo.
Danes imamo veliko televizij, čeprav mladi gledajo večinoma vsebine na spletu. Kaj to pomeni za RTV Slovenije?
Mi smo imeli zametke spleta med prvimi v Sloveniji. RTV Slovenija je bila kar revolucionarna na tem področju, v določenem trenutku pa smo se izgubili, predvsem v ponudbi programov na spletu. Nismo se zavedali, da je splet le distribucijski kanal, za video vsebine pa skrbi televizija. Danes vsi vemo, kdo so naši gledalci in kaj si želijo, ne vemo pa, kje jih najti in kako jih motivirati, da bi nas gledali. Televizija Slovenija ima portal v sklopu MMC-ja, kjer nas težko najdejo, saj nimamo svoje aplikacije za telefone. Že nekaj časa se zavzemam tudi za aplikacijo, ki bi bila dostopna otrokom in mladini. Komercialne televizije so že zdavnaj naredile svoje spletne platforme. S 1. avgustom smo sicer uvedli prenos prvega in drugega programa brez zatemnitev za posamezne oddaje na spletu v živo, Slovenci v tujini pa imajo geoblokado, zato urejamo, da bodo lahko tudi oni gledali program, če se bodo registrirali.
Kako gledate na konkurenco na spletu?
Na spletu je ogromno vsebine, vendar za nas ni prave konkurence v slovenskem jeziku, žal pa mladi, pa tudi starejši, čedalje pogosteje spremljajo vsebine v tujih jezikih, zato moramo spremeniti način dela. Zavedamo se, da so naši pristopi pri podajanju vsebin velikokrat zastareli ali popolnoma netelevizični, prehitro smo zadovoljni s svojim delom. Za to niso krivi ustvarjalci, ampak sistem, ki ni imel nobenega načina spodbujanja in ocenjevanja kakovosti. Tudi sicer je premalo samorefleksije in zanimanja, ali smo bili dovolj dobri pri pripravi oddaje ali prispevka in, ne nazadnje, ali smo pravilno uporabili slovenski jezik.
Na TV SLO v zadnjih letih prevladujejo pogovorne oddaje, ki bi bolj spadale na radio, velikih šovov pa zaradi pomanjkanja denarja ni …
Imamo ogromno kakovostnih oddaj, ki jih ljudje nekako ne najdejo in ne vedo zanje. To je naša največja težava. Pogovorne oddajo so izhod v sili, ko ni denarja za produkcijo. Pot navzdol se je po mojem mnenju na TV SLO začela v času generalnega direktorja Aleksa Štakula, ki se je osredotočil na regionalne programe in združevanje poklicev, trženje pa predvsem pri velikih naročnikih iz neposrednega preusmeril v posredno. Televizija racionalizira delo, vendar je na nekaterih področjih preveč znižala standarde, še posebej pri jezikovni kulturi, kulturi spraševanja, načinih spraševanja, poglobljenosti in ozadjih oddaj in prispevkov. Velikokrat pravi, da je televizija odsev družbe, ta pa je postala površna in mi temu sledimo, kar ni prav. Zato gre naš programsko-poslovni načrt proti zmanjšanju količine in izboljševanju kakovosti, politika nakupov tujih oddaj pa v smeri, da smo družbeno odgovorni in sledimo določenim standardom. Razmere nam velikokrat, žal, narekujejo, da raje naredimo malo slabšo oddajo, da zapolnimo program, kot da bi predvajali info kanal ali napovednike. Ko smo se morali odpovedati jutranjim risankam in dopoldanskemu programu na TV SLO 2, so bili ljudje jezni in ogorčeni, saj so bili prepričani, da gre celoten RTV-prispevek televiziji.
Kolikšen del sredstev od RTV-prispevka pa res pripada televiziji?
Izračuni so različni, odvisno, ali v to vštevamo tudi delež za skupne dejavnosti, vsekakor pa lahko povem, da del nikakor ni zadosten. Kot sem že povedala, mora RTV Slovenija opravljati širok spekter dejavnosti, vse pa financirati iz RTV-prispevka, kar je unikum v Evropi.
Danes so mediji degradirani, ljudje so verjetno že pozabili pomen močnih medijev, ki so četrta veja oblasti?
Naloga javnega medija je, da opozarja na težave, jih predstavi na dostojen način in težave analizira. Pri tem je treba paziti, da medij ni v službi neke interesne skupine. Večkrat kdo želi diskreditirati drugo politično stranko in novinarjem predloži dokumente, ki jih potem novinar preveri, vendar se ne vpraša, zakaj jih je sploh dobil in kaj želi druga stran s tem doseči. V ozadju so velikokrat lobisti ali strokovnjaki za odnose z javnostmi, ki se zelo dobro zavedajo, kaj delajo. Določene stvari se dogajajo v vseh političnih strankah, mi pa objavimo le tisto, kar se je zgodilo v eni politični stranki, ker dobivamo informacije na pladnju. Edino korektno je preveriti tudi drugo stran, se poglobiti v zgodbo celovito. To je včasih težko, saj je televizija pod velikim finančnim pritiskom, zato nas je vedno manj in novinarji velikokrat niti nimajo časa vsega dobro preveriti.
Katerih sprememb se zdaj lotevate?
Za nas je zelo pomemben programsko-poslovni načrt, čeprav dodatnega denarja za program ni. Ker so se zaposlenim povišale plače, je sredstev za pripravo programa toliko manj. Vrtimo se v začaranem krogu, kjer sredstva prekladamo z enega konca na drugega. RTV SLO je v javnem sektorju, hkrati pa ni porabnik proračunskega denarja, kar je malce absurdno, npr. sindikati so se za povišanje plač pogajali z vlado, sredstva za povišanje plač pa gredo iz RTV-prispevka. Vsaka javna televizija v Evropi ima možnost najemati zunanje izvajalce, pri nas je to skoraj nemogoče, saj je trg majhen in takoj, ko nekdo dela za RTV Slovenija malce več, že pomeni, da dobi elemente delovnega razmerja in ga je treba zaposliti. Menim, da bi na splošno delavci v kulturi, ki spada v javni sektor, morali spadati pod poseben zakon – tak predlog je pred dobrim letom javno objavil Mitja Rotovnik s skupino. Na splošno se sprememb na RTV Slovenija zelo počasi lotevamo, saj smo kot tanker, ki se premika počasi, vendar lahko hitro nasede.
Koliko se programski svet vtika v vaše delo?
Naš programski svet (v nadaljevanju PS) je prevelik, sestava pa je rezultat kompromisov. Treba bi bilo razmisliti, kaj želimo in pričakujemo od PS. V sedanjem PS je kar nekaj zelo konstruktivnih ljudi in vidi se, da želijo našo ladjo peljati v pravo smer. Osebno nimam težav s PS, ampak predvsem s tem, da moram ves čas pripravljati določene dokumente za PS ali nadzorni svet (NS), kar meni in moji ekipi vzame ogromno časa. Toda s tem nimam težav, menim pa, da bi moral direktor televizije imeti nekaj miru, da lahko uresniči svojo vizijo. Že tako je organizacijsko hiša izjemno zapletena, potem pa se v vsako odločitev, ki jo sprejmeš, vtika vsak, ki se zdi poklican. Tako kot v državi, smo tudi na RTV Slovenija sindikatom prepustili preveliko vlogo,
Verjetno je rešitev, da bi se tudi vi delno financirali iz državnega proračuna, kot se financirata na primer NUK, SAZU …
V financiranju iz proračuna se skriva past, saj si lahko odvisen od politike. Delno je tako tudi pri plačevanju prispevka, saj mora povišanje odobriti politika. Treba bi bilo najti pravi model. Arhive, razvojne aplikacije za senzorne invalide in manjšinske programe bi bilo treba financirati iz proračuna, racionalizirati pa bi bilo treba količino vseh programov.
Na TV Slovenija imate tri programe, pa še dva regionalna. Kdaj so vsi ti nastali?
TV Slovenija je imela najprej 1. in 2. program, v 70. letih je začel delovati TV Koper-Capodistria, ki je bil in je še vedno namenjen programu za italijansko manjšino. Regionalni program TV Maribor je nastal pozneje, v osnovi naj bi bil namenjen programu za madžarsko manjšino in regionalnim vsebinam.
Koliko programov bi bilo po vašem mnenju dovolj?
V tem trenutku sredstev za vzdrževanje TV SLO 1, 2 3 in TV Koper/Capodistria in TV Maribor nimamo, vprašanje je, kaj od tega je smiselno racionalizirati. Menim, da je treba slediti zgledom z drugih javnih televizij, ki so zmanjšale število kanalov na klasični televiziji in več vsebin posredujejo prek spleta. Žal v naši državi na drugačno distribucijo vsebin še vedno gledamo skozi pozicijo politike, ne pa iz profesionalnega stališča.
Ali gledanost še vedno pada?
Če gledanost povežemo s kliki našega programa, nam gledanost raste. Če bi znali programe na spletu ponuditi drugače, pa bi imeli gledalcev še več. Situacija ni tako drastična, kot marsikdo govori, res pa je, da nimamo gledalcev, če popoldne ali zvečer nimamo nadaljevanke, ker za to nimamo sredstev. Žal tudi nimamo denarja, da bi naredili prestižno oddajo, ki bi se predvajala v času največje gledanosti v nedeljo, zato je program tak, kot je.
Kaj bomo gledali od septembra?
Drastičnih sprememb ne more biti, tako bomo gledali tisto, kar smo gledali do zdaj, z manjšimi spremembami in nekaj novimi nadaljevankami. Ob tem naj opozorim na novo nadaljevanko, ki govori o javni bolnišnici New Amsterdam. Tam bomo lahko videli prikaz, kako se da kakšno stvar rešiti tudi v javni bolnišnici ali pa tudi kaj spremeniti na naši televiziji. Dvakrat tedensko bomo imeli Jokerja, letos pozimi pa smo posneli nadaljevanko Jezero, ki jo bomo predvajali pozimi. Premiera nadaljevanke je bila pravkar na sarajevskem filmskem festivalu, serija pa je posneta po romanu Tadeja Goloba. Zdi se mi zanimivo, da je slovenska javna televizija posnela kriminalno serijo, ki jo bomo prodali tudi drugim javnim televizijam, hkrati pa je po dolgih letih nadaljevank, ki so nastale po tujih vzorih in niso neki kakovostni presežek, nastala nadaljevanka, na katero smo lahko ponosni in je prelomnica v slovenski produkciji.
