Z leti je njena želja po novih podvigih samo naraščala, učila se je, trenirala in se lotevala vedno težjih nalog. Pasti z visokega klifa, s stolpnice, stati na drvečem avtomobilu ali motorju in hkrati streljati je zanjo nekaj običajnega, zato ni čudno, da jo k sodelovanju vabijo svetovno znane filmske ekipe. Nazadnje je v filmu Krij mi hrbet 2, ki so ga spomladi snemali v Italiji in na Hrvaškem, v kaskaderskih vložkih igrala dvojnico hollywoodske igralke Salme Hayek. Brez pomisleka prizna, da je odvisna od adrenalina, zato ni naključje, da se je tako dobro ujela s sveže upokojenim smukačem Rokom Perkom.
Kljub vsem adrenalinskim izzivom in vragolijam pa do zadnje zime še ni stala na smučeh, zato je držala besedo in se možu ob koncu njegove kariere pustila podučiti o smučanju. »Zdaj smučam!« se pohvali. Šport je menda hitro usvojila, Rok pa jo je celo pohvalil, da je talentirana.
Izzivov ne zmanjka
Ker je Tjaša ena redkih kaskaderk, ji dela ne zmanjka. »Vendar to ni moja primarna služba, počnem še mnogo drugih stvari,« pravi. »Je pa moje prvo veselje.« Že od majhnega je hodila z očetom na snemanja. Pri šestih letih je sodelovala v prvem filmu – namesto nekega fantka je stala na konju med galopom. V reklamah in videospotih je zaigrala skoraj prej, kot je sedla v šolske klopi. Med odraščanjem se je kalila v vožnjah z avtomobili in motorji, gledala očeta ter se učila. »Očetu sem vedno povsem zaupala, tako da sem se ob izvajanju kaskaderskih vložkov kljub temu, da to zveni neverjetno, počutila varno. V bistvu o nevarnosti nisem niti razmišljala, vse sem delala spontano.« Je pa res, da je morala vedno biti povsem osredotočena, vsaka najmanjša napaka je lahko usodna. »Če te je strah, tega ne moreš delati. Polni me adrenalin. Všeč mi je občutek obvladovanja situacije. Ni mi všeč, če nečesa nimam pod nadzorom.« Tako se recimo nerada vozi v avtu z drugimi, razen če so za volanom njen mož, oče ali mama. Odkar ima dva majhna nadobudneža, štiriletnega Izaka in sedemletnega Oskarja, priznava, da jo tudi v letalu stiska v grlu, ker vožnja ni v njenih rokah. »Prav tako mi ni vseeno, kadar gresta otroka na kakšen izlet z avtobusom, ker ne vem, kakšna je zgodba šoferja, ki ga vozi. Čeprav veliko letim in pravzaprav hrepenim po potovanjih, je vedno ista zgodba. Strah skušam ignorirati, diham in si naročim kakšen džin tonik, da se malo pomirim,« se nasmehne. »Zdi se mi, da imam z leti vedno več strahov. Nekdaj se je moja mama bala letenja, pa sem se ji smejala, zdaj sem pa sama na istem.« Mediji nas zasipajo z najrazličnejšimi informacijami, tako da se strah pred nevarnostmi skriva nekje v naši zavesti in butne na dan, ravno ko si tega najmanj želimo. »Letenje je pri meni ena taka tema, ki mi vzbuja precej nelagodja, ampak kljub temu nenehno načrtujem potovanja. Ta strah mi ne bo preprečil, da ne bi videla sveta!«
Načrtovanje skupaj z očetom
Pri delu pa se lahko povsem posveti in odklopi. V enem bolj znanih filmov o princesi Diani je kmalu po prvem porodu odigrala nevaren del avtomobilskega zasledovanja. Z očetom je zelo povezana in filme snema pod okriljem njihove produkcijske hiše AR Cvetkov. »Vedno delam z očetom. Mogoče sem šla na nekaj snemanj sama, ampak on je vedno prej preveril situacijo. Kot jaz čuvam svoja otroka, on pazi name. Zelo je previden, v njegovem poslu je vedno prva varnost, potem pa vse drugo.« Hitre vožnje z avtomobili, motorji, nevarno prehitevanje v škarje, divje vožnje nad prepadi, streljanje, plezanje iz drvečega avtomobila, skoki z več metrov v vodo, vse to so zanjo veliki izzivi. »Če je akcija, je akcija. Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko kaskaderskih vložkov je v vsakem filmu.« Pred samo izvedbo akcije potrebuje predvsem mir. »Prva vaja je vedno skupaj z očetom. Pogovoriva se in posvetujeva, kako bi nekaj izpeljala. Potem pa moram biti sama in imeti mir, da se pripravim, osredotočim in akcijo izpeljem, kot je treba.«
Kava s Samuelom L. Jacksonom
Letošnja pomlad ji je postregla z največjo igralsko izkušnjo do zdaj. Na snemanju drugega dela akcijskega filma Krij mi hrbet je v kaskaderskih vložkih igrala dvojnico svetovno znane igralke Salme Hayek, ob boku legend Samuela L. Jacksona in Ryana Reynoldsa. Ker je v filmu veliko akcije, je igralko menjala v skoraj 40 odstotkih filma. »Nekaj akcijskih prizorov je Salma odigrala sama. Jaz sem ji pokazala kako, jo naučila, potem pa je prizor odigrala ona.« Poleg igralcev je spoznala ogromno kaskaderjev, ki so svoje delo odlično opravili recimo v filmih Misija nemogoče, Matrica ali v seriji Igra prestolov. »V čast mi je bilo delati z njimi,« je ponosna. Posebna izkušnja pa je prav gotovo bilo preživljanje časa v maski z glavnimi igralci. »Pokrivati so mi morali moje tatuje in mi za potrebe filma risati nove, Samuel Jackson pa je imel v filmu potetovirano celo glavo, zato sva velikokrat dlje časa sedela skupaj, se pogovarjala, pila kavo. Čeprav je imel ravno takrat neko čudno obdobje, ko mu je umrlo kar nekaj prijateljev in je bil žalosten, je name deloval zelo pomirjujoče. Pogovarjala sva se o življenju, smrti in času. Rekel mi je, da ga delo ohranja živega in mladostnega, zato se ne ustavi. S Salmo pa sva sploh skupaj preživeli veliko časa, ker sva morali veliko sodelovati. Pogovarjali sva se o otrocih, pripovedovala je zgodbe svojega življenja, včasih jo je na snemanju obiskala tudi hčerka. Je zabavna, nasmejana, glasna, živahna kot poprček in nagajiva. Ko sem si nekoč olupila pomarančo, mi jo je v trenutku izmaknila iz rok in pojedla, pri tem pa se nagajivo smejala. Je diva, ampak zabavna diva. Z Ryanom sem imela še najmanj stika, ampak je zelo zabaven, humorist.«
Ko nate strelja mož
Del kaskaderske ekipe je bil tudi njen mož Rok. »Čeprav ima tudi še svoje delo, povezano s športom, je v naši kaskaderski skupini, že odkar sva skupaj. Ne nazadnje je bil smukač – kaskader na dveh dilah torej. Zabavno je imeti moža zraven pri takem divjem delu. Še posebej zanimivo je, kadar ima v kakem prizoru vate uperjeno puško, haha. Oba sva velika adrenalinska navdušenca, rada rečem, da imava čmrlje v riti, ne moreva biti pri miru. Podobna pa sva si tudi v doživljanju sveta. V naravi opaziva malenkosti, ki jih marsikdo ne, potem pa sva se sposobna dolgo pogovarjati o tem. Že lepo cvetoče drevo je dober razlog za pogovor. Na to navajava tudi otroka. Kadar gremo v gozd, iščemo palčke, gozdne vile.« Poudarjata, da nočeta izgubiti Petra Pana v sebi. Otroka pa sta že zdaj velika avanturista. S svojim kaskaderskim delom ju Tjaša seznanja počasi. »Pokažem jima posnetke in razložim, da to ni resnično, da je samo film. Ko sem snemala reklamo za Agencijo za varnost v prometu in sta videla mamo krvavo na tleh s telefonom v roki, je mlajšega skoraj zadela kap. Potem sem ga peljala na prizorišče snemanja in tam mu je maskerka naredila krvavo rano, da je videl, da vse to ni resnično.« Po malem se že skupaj lotevajo adrenalinskih podvigov. »Zdaj smo v fazi gorskega kolesarjenja po progah na Krvavcu, Kranjski Gori, Golovcu. Fantje pa tudi veliko skejtajo. Za vse pa so, se mi zdi, še vedno najboljša življenjska šola naša potovanja, kjer se skušamo čim bolj približati ljudem in njihovi kulturi, zato nas ne boste našli v kakšnih prestižnih hotelih. Bali se nam je zelo vtisnil v srce, je poseben otok, na katerega bi se kar vračal. Bili smo tudi v Ameriki, naša naslednja destinacija pa bo Tajska, ki si jo že dolgo želim videti,« veselo razpreda. V neustrašni ženski, naši edini kaskaderki, ki je niti najhujše akcije ne spravijo s tira in se za potrebe posnetkov brez razmišljanja zaplete v pretep, vrže z ladje, klifa, zakotali pod avto, pa se po drugi strani skriva nežna poetična razmišljujoča dušica, povsem druga Tjaša. Če jo želite spoznati, pokukajte na njen blog, prijetno vas bo presenetila!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
