»Njegova pesem je postala himna, in če ne bi ničesar drugega zapel, bi bila pesem Pogledaj dom svoj, anđele dovolj, da za vse čase dobi mesto v vrhu srbskega pesništva.
Bora Đorđević se v angleščini reče Bob Dylan, v srbščini pa Bora Čorba,« med drugim piše v predgovoru zadnje od njegovih zbirk pesmi. Bora Đorđević je za nekatere problematičen, a ni dvoma, da je velik avtor. S skupino Riblja čorba ga lahko v kratkem vidite v ljubljanskem Cankarjevemu domu.
V kakšni kondiciji je skupina? Že 41 let ste na sceni …
Skupina je v dobro kondiciji. Med nami je celo nekaj zdravih. (smeh)
Kako pa je na vaših koncertih?
Zelo sem ponosen, ker veliko ljudi prihaja na koncerte. Še posebej pa sem ponosen na vašo državo, ki je našo skupino počastila tako, da je ob nastopu v Križankah izdala znamko, ki je bila v obtoku ob tem dogodku, torej ni bila zgolj za spomin. Za to sem Sloveniji izjemno hvaležen.
Kaj menite o novi glasbi? Je kaj upanja za prihodnost?
Upanja skoraj ni. Veliko je smeti. Spremljam predvsem našo glasbo, tujo manj. Ampak to, kar je naše, mi res ni všeč, že zaradi slabih besedil. Kot pravim v eni svojih skladb: »Veštačke su zvezde prave, što pevaju, kao fol, neke polugole krave ubijaju rokenrol (Umetne zvezde so prave, ker pojejo, kot foro, neke na pol gole krave ubijajo rock’n’roll, op. p.). Se pa rock vrača – imamo dobre mlade glasbenike, a malo dobrih avtorjev.
Nekaterim glasbenikom je povsem dovolj, da se besedilo rima. Pa vam?
S ponosom lahko povem, da je bila rock scena nekdanje Jugoslavije tretja največja in najmočnejša na svetu, po ameriški in angleški. Pankrti in Buldožer v Sloveniji, Atomsko sklonište, pa Bijelo dugme in ves novi val, Idoli, Šarlo Akrobata, Električni orgazam, Prljavo kazalište, Film, Haustor, Psihomodo pop, Miladin Šobić iz Črne gore, Zabranjeno pušenje v Sarajevu, Azra, Leb i sol … Pri vseh teh skupinah so bila v ospredju prav besedila.
Zdi se mi, da je bila nekoč glasbena scena bolj povezana, da ste se več družili med sabo …
Takrat je bilo veliko avtorjev. Recimo Balašević. Meni kot oseba ni všeč, je pa velik avtor. Tega nihče ne zanika. Poiščite mi danes novega Balaševića, Predina in tako naprej. Na prste ene roke lahko preštejemo novejšo generacijo, recimo Gibonnija, Hladno pivo … Pa tudi oni so že veterani. Tu je nastala kriza.
Kriza je tudi zato, ker so ljudje vse bolj nedružabni ...
Zagotovo. Tole čudo (pokaže na telefon) je vse pokvarilo. Včeraj sem šel s psičko Laro na sprehod in nihče se ni držal za roko ali poljubljal. Vsi zgolj tipkajo na telefon. Kam je šla osebna komunikacija? To ni normalno!
Koliko spremljate slovensko sceno, glede na to, da živite tu?
Mi2 so čudoviti, krasni ljudje. Všeč mi je, kako poje Hamo. Družim se z Makedoncem Mirom Todosevskim. Siddharta je vsekakor državni projekt in bo zagotovo imela vso podporo. Magnifico je zame absolutni genij, uspešen je v celi regiji. Zelo ga cenim. Če pa se želim malo nasmejati, gledam Golico TV. Spoti so mi res všeč, polni so debelih žensk. (se reži) Narodnjaki so podobni kot pri nas, le da imate tu polko – in to je to. To simpatično dvorjenje mi je všeč, ker ni pokvarjeno. Slovenija je še vedno zdrava sredina, ni se ji še uspelo pokvariti z resničnostnimi televizijskimi programi, ki so v Srbiji resnično izjemno prostaški. Gledam Ljubezen po domače. To je simpatično, ljudje so simpatični, vse je tako naivno, drugače kot v Srbiji. Sem velik domoljub, ampak to, kar se dogaja v teh oddajah, kaže na moralni propad naše države. Pri nas nastopajo kriminalci, ker drugih niti nimajo. Nastopajo tudi prostitutke. Poznana je celo njihova tarifa …
Mislite, da se bo to zgodilo tudi v Sloveniji?
Upam, da ne. Osnovna razlika med Srbijo in Slovenijo je v tem, da če te v Sloveniji kdo prosi, da se z njim fotografiraš, se ti pol ure opravičuje. V Srbiji pa kar »navalijo« nate. Ampak vse ima svoje prednosti in slabosti. Srbi so bolj neposredni, v Sloveniji pa se vse dela bolj v rokavicah. Jaz sem to sprejel in upam, da je tudi Slovenija mene na neki način sprejela.
Nekoč so glasbeniki upali, da bodo z besedili kaj premaknili, spremenili. Tudi vi?
To upanje sem že zdavnaj izgubil. Upal sem, da bom spremenil svet. Mislil sem, da če mi uspe ljudi pripraviti k razmišljanju, bo to velik uspeh. Tako sem sodeloval pri nekaterih revolucijah, kar mi je bilo v zadovoljstvo. Posebej v revoluciji proti Slobodanu Miloševiću. Napisal sem pesem Baba Jula (stranko Jul je ustanovila Mira, žena Slobodana Miloševića, op. p.), a sem jo izdal na istoimenskem albumu pod svojim imenom, da ne bi »nasrkala« cela skupina. Ta pesem je potem postala himna demonstracij. Je drastična, veliko je pripomogla pri padcu diktatorstva.
Na katero pesem ste sicer najbolj ponosni?
Če bi se moral odločiti, je to Pogledaj dom svoj, anđele. To je zaščitni znak Riblje čorbe. Pa nekatere protivojne pesmi. Rad imam težke pesmi, ki jih je težko poslušati. Recimo Majko, v kateri pojem »Majko širi noge obadvije, da se vratim gde sam bio prije« (Mama, razširi obe nogi, da se vrnem, kjer sem bil prej). Na prvi pogled zveni zelo prostaško, a to je vrhunec človeškega obupa. Pa pesem Zbogom, Srbijo.
Ste komu kdaj zavidali, če je naredil dobro besedilo ali dobro skladbo, ki bi jo radi sami napisali?
Gibonniju zavidam pesem Libar. Ta pesem je popolna, neverjetna. Imel sem to srečo, da sem pred davnimi časi sodeloval z njim. Bil je v spremljevalni skupini pevke Viktorije in napisal je skladbo Daj, ne pitaj. Besedilo ni bilo dodelano, ker je bil še zelo mlad, zato me je Viktorija poklicala, ali bi lahko besedilo predelal – in sem ga. Tako je Gibonni naredil glasbo, jaz pa besedilo. To pesem sem celo zapel v oddaji Nikad nije kasno z Azro Kozličić. To je izvrstna oddaja, kjer se predstavljajo starejši pevci, ki zaradi različnih okoliščin niso ustvarili prave kariere.
Vi pa ste bili član žirije v oddaji Pinkove zvezde …
To je bila krasna oddaja, ker se nam žirantom ni bilo treba prepirati in žaliti tekmovalcev, da bi ustvarili neki šov, ampak smo tekmovalce spodbujali.
Tudi sama sem zelo rada gledala prvi dve sezoni, ko ste bili v žiriji s Ceco, Marino Tucaković, Miroslavom Ilićem in Harisom Džinovićem, saj ste bili zelo strokovni in zabavni. Enkrat pa ste med snemanjem zaspali …
Snemali smo po dve oddaji hkrati. Prišli smo zjutraj in odšli pozno ponoči. Zadremal sem ravno, ko je pel nekdo, ki se je pisal Karađorđević! Skoraj sem se vdrl v zemljo od sramu, da se to zgodi meni, monarhistu. (smeh) Ceca me je prebudila …
Ste se z leti kaj naveličali tega dela?
Ko stopiš na oder, ko dobiš odziv občinstva, vse prestaviš na »drug kanal«. Tako vse deluje že 45 let, jaz sem bil namreč v glasbi že pred ustanovitvijo Riblje čorbe. Obstajata le dve pravili: ne glede na to, ali si v Strunjanu, Piranu, Londonu, moraš dati vse od sebe! Drugo pravilo: če prideta na koncert dva človeka, stotine ljudi ali milijon, moraš prav tako dati vse od sebe. Tega sem se držal vse življenje, ker te ljudje zelo hitro spregledajo. To, da vedno damo vse od sebe, je razlog, da celo v nekaterih srbskih mestih, za katera še niti slišali niste, pride od šest do deset tisoč ljudi, v Budvi pa smo jih imeli celo 30 tisoč.
Riblja čorba je že peto desetletje največja rock skupina na balkanskem prostoru. Koga ste sami imeli za konkurenco?
Če je že bila konkurenca, je bila to zdrava konkurenca. Če že moram koga omeniti, je bila to skupina Azra … Tudi Parni valjak včasih ali Plavi orkestar. Vmes so neke skupine postale bolj priljubljene in takrat je bila Riblja čorba malo »iz mode«.
Ampak Riblja čorba se lahko pohvali z najdaljšim neprekinjenim delovanjem. Glede tega ste edinstveni, kajne?
Vsekakor. Nepretrganost obstaja, delujemo brez premorov. Morda zveni neskromno, a še danes nastopamo z enakim zanosom in zagonom kot nekoč in še zdaj smo v vrhu.
Srbska pevka Marija Šerifović mi je pred kratkim dejala, da si včasih želi oditi v Ameriko in vse pustiti za seboj, a ko pride na oder, pozabi na vse težave …
Marija je prekrasna. Veš, da daje vse od sebe, posebej z nekaterimi vložki na odru. Marija je resnično najboljša pevka. Jaz vem, da so pevci, ki so boljši od mene. Sem spodoben, nisem pa najboljši. Ona pa je gotovo najboljša med ženskami. Strinjam se z njo. Ko prideš na oder, resnično pozabiš vse drugo …
Zakaj vam je aplavz tako potreben? Kaj bi kakšen psihiater rekel na to?
Vsekakor je aplavz potrditev, da je tisto, kar delaš, dobro. Vsakemu prija. Morda je moja diagnoza, da sem norec. (smeh) Ampak gotovo vzrok ni v otroštvu, niso krivi moji starši, da sem tako željan aplavza, potrditve …
Ivan Kramberger bi bil predsednik, če ga ne bi ubili …
Pred mnogimi leti je Zoran Predin Boro seznanil z borovničkami, ki sta si jih privoščila po nekem koncertu, pa tudi »s čarobnim Slovencem, Ivanom Krambergerjem. Če ga ne bi ubili, bi bil zagotovo predsednik! Bil sem pri njem v Negovi. Ivan je bil ponosen, da njegov sin spi na tleh, da ne bo postal razvajen. Pogostil nas je s pijačo. Nas je pa ob prihodu in odhodu iz Negove policija pregledala, ker se nikoli ni dobro razumel z oblastmi. Nikoli ni želel plačati davkov. Izpopolnjeval je aparat za dializo, tudi tega se spomnim. Bil je genialen in bil je čuden. Najboljša oznaka je pravzaprav čudni genialec. Njegovi govori so bili ognjeviti. On je bil politik-rocker. Bil je krasen domoljub. V tem sva si podobna. Sloveniji je želel dobro. Po mojem mnenju ga je ubilo to, da je bil tretji po priljubljenosti. Težko verjamem, da ga je pijani kmet zadel naravnost v srce. To je bila velika izguba za Slovenijo …«
»Mislil sem, da če mi uspe ljudi pripraviti k razmišljanju, bo to velik uspeh.«
