Estrada

Od nage Hedy Lamarr do večnega Micka Jaggerja

Miha Brun
7. 9. 2019, 14.00
Deli članek:

Z Resnico, družinsko sago o ostrem soočenju med ostarelo francosko filmsko zvezdo in njeno hčerko, uspešnega japonskega režiserja Horakazuja Koreede se je sinoči začela 76. Mostra. V tekmovalnem programu bodo predstavili 21 filmov, prvo septembrsko soboto pa bo zlatega leva najboljšemu podelila žirija pod predsedstvom argentinske režiserke Lucrecie Martel.

La Biennale/ASAP
V četrtek Brad Pitt kot astronavt osvaja Lido s filmom K zvezdi.

Catherine Deneuve, Juliette Binoche in Ethan Hawke so osrednji liki Resnice in zgolj trije med številnimi zvezdniki, ki jih pričakujejo na Lidu, med njimi še Brada Pitta, Meryl Streep, Joaquina Phoenixa, Scarlett Johansson, Antonia Banderasa, Gong Li, Gaela Garcio Bernala, Anthonyja Hopkinsa, Lily-Rose Depp, Kristen Stewart, Roberta De Nira, Stellana Skarsgårda, Penélope Cruz, Harveyja Keitela, Johnnyja Deppa in Micka Jaggerja, ki bo z netekmovalnim filmom The Burnt Orange Heresy sklenil festival.

Beneški festival, najstarejši filmski festival na svetu, ki s prekinitvami traja od leta 1932, bije bitko za prestiž najboljšega festivala s Cannesom, a ni tako pompozen kot festival na Azurni obali. Od direktorja Mostre Alberta Barbere ne boste slišali samohvale, da je najboljši na svetu, kakor je slišati od Thierryja Frémauxa, šefa Cannesa, zato pa izkušeni nekdanji direktor festivala v Torinu in tamkajšnje kinoteke ubira korake, ki tekmeca spravljajo v obup. Barbera ima očitno več svobode in besede kot Frémaux.

La Biennale/ASAP
Gael Garcia Bernal in Penelope Cruz igrata v filmu Oliviera Assayasa Wasp Network.

Francozu upravni odbor pije kri, ker mu ne dovoli predvajati filmov, ki jih producirajo različne platforme (Netflix, Amazon in drugi), ker francoski distributerji zahtevajo, da canske filme najprej predvajajo v kinih, šele po 36 mesecih pa romajo na splet. Lani je v Benetkah slavila Roma Alfonsa Cuaróna, ki si jo je Cannes vroče želel, a je ni mogel dobiti. Benetke v dvoboju, kje so premierno predvajali več poznejših dobitnikov oskarjev, krepko vodijo: od 418 z oskarji nagrajenih filmov so jih v Cannesu predvajali 42, na Lidu pa 57.

VIDEZ JE VARLJIV
Šefa Cannesa in Mostre se precej razlikujeta, čeprav sta oba malikovalca in poznavalca filmske zgodovine. Frémaux nenehno govori o tem, kako so filmarji (Scorsese, Tarantino, Cuarón in drugi) njegovi prijatelji, in nerad razkriva merila za izbiro filmov, češ da ga bodo potem vlekli za jezik, zato se zateka k nedoločni opredelitvi izbora – »ki so primerni za Cannes«.
Barbera filme izbira po njihovi kakovosti, ni skrivnosten in njegov pogled je širši. Pravi, da danes avtorski film bolj trpi, zato se avtorji ozirajo po novih možnostih in produkcijski svobodi, ki jim jo ponujajo, novi producenti, kot sta Netflix in Amazon, ki se ne vmešavajo v produkcijo, pa čakajo, da je film dokončan in ga potem posredujejo gledalcem.

La Biennale/ASAP
Japonski režiser Kore-eda Hirokazu, pravi .......

»Bolj kot v 'frontalno konfrontacijo' proti in za prepoved Netflixovih filmov na festivalu, ker jih ne bo v kino distribuciji, verjamem, da se moramo vprašati, zakaj je vedno več režiserjev srečnih, da njihove filme producira Netflix«, poudari Italijan.

Od daleč se zdi, da je biti direktor Mostre lahko. Slabih 14 dni ste v središču pozornosti, zvezdniki se vam klanjajo, navadni smrtniki vidijo predvsem blišč in prestiž, toda resnica je lahko kruta in boleča. Skoraj vsak, ki ima pet minut časa, vas lahko kritizira, nože brusijo takoj, ko zastor pade. 

Razburja predvsem neenaka spolna zastopanost v programu. »Nikoli ne nameravam vzeti filmov režiserk zgolj zato, da dvignem razmerje,« pravi Barbera. Od 21 tekmovalnih filmov sta le dva režirali režiserki: Arabka Haifaa-Al Mansour komično dramo Popolna kandidatka (o mladi savdijski zdravnici, ki sklene kandidirati za mestni svet) in Avstralka Shannon Murphy, ki je posnela komedijo Mlečni zobje (o paru in njuni najstniški hčeri, ki se noro zaljubi v preprodajalca mamil). Statistiki so ugotovili, da je bilo letos v vseh programih v ameriškem Sundanceu 46 odstotkov režiserk, v Berlinu pa 40.

La Biennale/ASAP
Festival se bo končal s filmom Burnt Orange Heresy, v katerem igra tudi Mick Jagger

V Benetkah jih je letos 24 odstotkov, lani jih je bilo 20. Letos so prejeli 1833 celovečernih filmov, med njimi je bilo prijavljenih manj kot 24 odstotkov filmov režiserk. Zgovoren je podatek, da so izbrali 50 odstotkov kratkih filmov režiserk, prijavljenih pa je bilo 43 odstotkov. To je dokaz, da se v novih generacijah nekaj spreminja, vendar v filmski industriji ni mogoče pričakovati takojšnje spremembe. »Režiserke so žal še vedno manjšina,« je dejal. »Toda ti portreti žensk, četudi jih režirajo moški, razkrivajo novo občutljivost do ženskega sveta, ki smo ji bili v preteklosti redko priča. To je znak, da je morda polemika zadnjih let že vplivala na našo občutljivost in kulturo.«

MUSSOLINI IN NAGA HEDY

Kakorkoli že, mnenja o spolni uravnoteženosti se bodo še naprej kresala, tudi na posvetu med festivalom.

La Biennale/ASAP
Direktor festivala Alberto Barbera: »Režiserke so žal še vedno manjšina.«

Za družbo, ki danes ni prizanesljiva do spolnih zlorab, je bila sporna tudi uvrstitev zadnjega filma Romana Polanskega Obtožujem v tekmovalni program, režiser je imel namreč pred desetletji spolne igrice z mladoletnico, zato so ga vrgli iz ameriške filmske akademije. Barbera ni imel nobenih dvomov, ker gre za velik film, po kakovosti primerljiv s Pianistom.
Med kandidati za zmago sta tudi nekdanja zmagovalca Mostre, vselej provokativni Šved Roy Andersson s filmom O neskončnosti in Venezuelec Lorenzo Vigas s filmom Škatla, ki je leta 2014 zmagal z gejevskim filmom Od daleč. To ni povzročilo nobenega škandala. Prav tako ni bilo razburjenja, ker bosta zlatega leva za kariero dobila angleška filmska ikona Julie Andrews in španski filmski matador Pedro Almodóvar. Zelo pa se je streslo leta 1988 zaradi Zadnje Kristusove skušnjave Martina Scorseseja in leta 2002 zaradi Sester magdalenk režiserja Petra Mullana. Vatikan je protestiral zaradi Mullanovega filma, ki je razkril nečednosti za cerkvenimi zidovi, še preden je problematika postala »verificirana.«

Na Lidu znajo krmariti med Scilo in Karibdo. Pred drugo svetovno vojno je bilo marsikdaj vroče, še posebej na drugem festivalu avgusta 1934, ko so predvajali češkoslovaški film Ekstaza režiserja Gustava Machatýja – glavni vlogi sta igrala rojena Dunajčanka Hedy Kiesler (pozneje znana kot Hedy Lamarr) in Hrvat Zvonimir Rogoz –, a ne zato, ker je režiser dobil nagrado za režijo, temveč zaradi vroče vsebine. Lepa Eva (Hedy) se poroči s precej starejšim Emilom (Rogoz), ki mu ni mar za njene čare in čutnost.

Pri golem kopanju v jezeru jo zasači mlad Adam, ki postane njen ljubimec. Emil zaradi prevare naredi samomor, a Eva ne zbeži z ljubimcem, muči jo občutek krivde. Za vroči film je slišal tudi Mussolini, sicer ljubitelj filma, ki je dal sezidati sloviti filmski studio Cinecittà, in iz Benetk so mu morali v vilo Torlonio hitro dostaviti film, da si ga je ogledal. »No, ona je prav čudovita ženska,« je menda dejal diktator. Dan pred uradnim začetkom festivala so predvajali integralno in restavrirano kopijo Ekstaze. Brez pretresov.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 35, 29. 8. 2019