Mojca Mavec se v novi seriji oddaj Čez planke sprehaja po eni najmanjših držav na svetu Lihtenštajnu, v Nemčiji sledi umetnosti bauhausa in v iskanju luksuznega turizma pluje po Jadranu. »Večji odziv imajo destinacije, ki so nam blizu, veliko bolj kot kakšna eksotika,« je Mojca spoznala v 18 letih ustvarjanja te popotniške oddaje.
»V zadnjih letih se je oddaja zelo spremenila, predvsem se odmikam od strogega turizma, a hkrati zato, ker sem se spremenila tudi sama. Z leti se ti popotniški koščki začno sestavljati v zanimiv mozaik in bolj razumeš svet,« razmišlja Mojca Mavec, ki se v teh dneh na televizijo vrača tudi v oddaji Dobro jutro, malce pozneje, 13. septembra, pa še z oddajo Na lepše, ki jo od pomladi ustvarja z Marjano Grčman.
V oddaji Čez planke bomo tri nedelje zapored z Mojco potovali po Lihtenštajnu, ob stoletnici ene najvplivnejših šol umetnosti šli po sledeh bauhausa in na koncu skočili še na križarjenje po Jadranu. Mojca Planke ustvarja skorajda sama. »Všeč mi je, da imam vpogled v vse dele produkcije oddaje, razen montaže delam vse sama, celo snemalka sem. Lepo je, če si kot avtor vključen od začetka do konca, verjamem, da se to na oddaji pozna.« Poleg že omenjenih treh oddaj (in oddaje o Izraelu, ki je bila na sporedu spomladi pred Evrovizijo) naj bi letos posnela še ene posebne Planke. »Simfonični orkester RTV gre novembra prvič na gostovanje po Južni Ameriki in Natalija Gorščak, direktorica TVS, je predlagala, da grem z njimi. Tega se neskončno veselim, tudi zato, ker bom s tem lahko malo bolj predstavila naš čudoviti simfonični orkester.«
Idej za nove popotniške vragolije ji nikakor ne zmanjka, razmišlja na primer o Plankah, vezanih na podnebne spremembe, pa kulinarično obarvanih popotovanjih, zanimiva se ji zdita Trst in Beograd, njena velika želja pa je oddaja o Alpah. »Nekoč bi rada prepotovala Alpe od Švice do Slovenije. To visoko gorovje v osrčju celine je zanimiva velika motnja. Kako bi bilo, če jih ne bi bilo: kakšna bi bila naša zgodovina, kakšne jezike bi govorili?«
LIHTENŠTAJN
»Prvič sem bila v kneževini Lihtenštajnu, eni najmanjših držav na svetu, ki letos praznuje 300-letnico samostojnosti. Lihtenštajn je 'top' za kriptovalute, kjer imamo Slovenci že neko ime in nas tam poznajo; pravkar v parlamentu sprejemajo prvi zakon na področju kriptovalut. Zanimivo je tudi zgodovinsko, ker je bil nekoč v rimski zvezi, za njih je bil pomemben Napoleon, tako kot za Slovence, v tistem času smo celo bili sosedje. V Lihtenštajnu so na oblasti še vedno Habsburžani – zelo zanimiva družina, vesela sem, da sem dobila priložnost za srečanje s knezom Hansom-Adamom. V nasprotju s kraljevimi družinami Habsburžani res delajo, imajo poklice in številna podjetja, obdelujejo vinograde …
Država si je naredila ime z bančništvom in nizkimi davki, ampak daleč od tega, da so davčna oaza, tudi za njih so se časi spremenili. So pa dober primer, kako v majhni državi zastaviti gospodarstvo: razmišljajo mednarodno, medtem ko smo pri nas precej osredotočeni nase ali na en trg. To so zanimive iztočnice tudi za nas. V Lihtenštajnu je več zaposlenih, kot je prebivalcev. 40 let nazaj je bilo to zelo ruralno področje, še danes imajo planšarje. Šla sem k njim na planino, ki je na znamki skupaj z našo Veliko planino.
A tam je planšarstvo posel: imajo zaposlene profesionalne sirarje, gospodinje, pastirje … Ker nimajo dovolj živine, v svojih planinah pasejo tudi švicarske krave. V Lihtenštajnu se je kljub majhnosti ohranilo ogromno narečij, kot pri nas. Imajo zelo zanimivo etnično skupino Walser, ki je tja prišla iz Švice, ohranila veliko starih tradicij in ima svoj jezik. Najbolj zabavno pa je bilo snemanje v zaporu – bila sem prva ženska v zadnjih 40 letih v samici! Policisti so bili navdušeni, kar zaklenili so me noter, še šef policije je prišel pogledat. Celo dogodek je nastal iz tega.«
PO SLEDEH BAUHAUSA
»Stoletnica Bauhausa je kar sama ponujala temo za oddajo. Umetnost se mi zdi odlična iztočnica za popotništvo. Tako sem tudi sama začela potovati: osupnila sta me Napoleon in Picasso, prepotovala sem po krajih, ki so povezani z njima, in tako gradila svojo popotniško zgodbo. Bauhaus je ena najvplivnejših šol umetnosti še danes, čeprav jo bolj dojemamo kot šolo, ki je vplivala na arhitekturo. A ko stvari malo odstreš, ugotoviš, da je bila vplivna tudi v slikarstvu, oblikovanju, gledališču …
Še danes čutimo veliko njenega vpliva. Celo naš slikar Avgust Černigoj je nekaj mesecev študiral v Nemčiji na akademiji Bauhaus, kar ga je trajno zaznamovalo, v naše slikarstvo je prinesel neke nove poglede. Konec koncev Živadinov, konstruktivizem – vse to je povezano z bauhausom.
V oddaji skušam povleči vzporednice z našo zgodovino in umetnostjo, našla sem nekaj zanimivih Slovencev, ki delajo v Nemčiji na področju umetnosti. Obiskala sem nekatera mesta, ki jih je bauhaus zelo zaznamoval: Weimar, zibelka bauhausa, Dessau, kjer je bauhaus res zacvetel in so ga začeli uporabljati v industriji (še danes so v Ikei rešitve bauhaus), Celle, kjer so zelo nenavadne arhitekturne kombinacije, saj so srednjeveškim lesenim hišam ob prenovi dodajali sestavine bauhausa, in seveda Berlin, višek za ljubitelje arhitekture. To je že peta, šesta oddaja o kaki nemški regiji, a mislim, da so za Slovence bližnji kraji zelo zanimivi, saj radi potujemo z avtomobilom. Izziv je predstaviti kaj novega ali drugačnega, a očitno lahko gledalca še vedno s čim presnetim.«
KRIŽARJENJE PO JADRANU
»Naslov oddaje je širok, a se v bistvu lotevam Hrvaške, ki je ena od novih ponudnikov luksuznih destinacij. Iskala sem zanimive ideje in prakse za naš turizem, saj si tudi Slovenija želi v to smer. Hrvaška je na obali razvila kar nekaj mest za najprestižnejše goste. Začnem v zgodovini, saj imata slovenski in hrvaški turizem kar nekaj vzporednic: nekoč je aristokracija pozimi hodila na morje (Opatija, Lošinj), poleti pa na Bled, v slovenske hribe in zdravilišča. Oboji imamo izjemno naravno in kulturno dediščino.
Hrvati so že dobro pokazali, kako kulturno dediščino ponuditi najprestižnejšemu gostu, lep primer tega je splitska Dioklecijanova palača; videli boste zgodbo hotelirja, ki je že pred leti kupil del starih razvalin znotraj obzidja in so se mu vsi smejali, danes pa vodi enega najprestižnejših majhnih hotelov. To je dober primer, kako lahko iz nekih ostankov, iz rimskih ruševin, narediš ekskluzivno zgodbo. Oddaja seveda ne bo le sprehod po luksuznih hotelih, daleč od tega, predvsem sem iskala zanimive iztočnice za nas.
Predstavim na primer zgodbo plemičev Frankopanov na Krku, ki so zelo zaznamovali otok in so danes turistični proizvod. Potovala sem z majhno križarko, kapitan je bil lastnik ladje, zgradil jo je s svojo družino – v hrvaškem turizmu je veliko družinskih zgodb. Na Lošinju sem obiskala staro vilo, ki je nekoč že skoraj propadla, danes pa je ena najbolj ekskluzivnih vil, v njej je celo butler. Srečala sem se s podjetnikom, ki oddaja prestižne jahte, in slovenskim menedžerjem, ki vodi dizajnerski hotel v Splitu. Ne smemo pozabiti, da v turistični industriji na Hrvaškem dela veliko Slovencev.«
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 35, 29. 8. 2019
