»Ob prvem paničnem napadu nisem vedela, kaj me je doletelo. Težko sem dihala, primanjkovalo mi je zraka, imela sem občutek, da se dušim, in ustrašila sem se, da je to konec,« opisuje začetek enega najtežjih obdobij v življenju naša nekdanja miss, pevka, danes pa uspešna blogerka ter vplivnica na Instagramu Sanja Grohar Kovič. Napadi so se ponavljali, spremljal jih je močan moker kašelj in resno se je ustrašila za zdravje. Šele ko je v Londonu, kjer že nekaj časa živi z družinico, opravila vse zdravstvene preglede in so ji zatrdili, da je zdrava kot riba, je ugotovila, da so njene težave psihičnega izvora. Anksioznost in depresija.
Sanja je pred nekaj meseci postala srečna mamica malega Nicolaija, ki je danes središče njenega življenja. Še pred njegovim rojstvom sta si z možem Matejem Kovičem uredila domovanje v Londonu, kamor sta se preselila zaradi poslovnih priložnosti. Čeprav je njena služba predvsem biti mamica, za blogerje med porodniško ni počitka. Le da zdaj za objave porabi več časa, če jo vmes potrebuje sinko. Prednost pa seveda je, da lahko dela doma. »Ko sem zanosila, sem bila presrečna in mirna, čeprav me je v ozadju pestila skrb,« razlaga na svojem blogu (http://theycallmebambam.com). Ker se je dve leti pred tem borila z anksioznostjo in depresijo, jo je bilo upravičeno strah poporodne depresije. A k sreči je ni doletela.
Prvi napad
Po zaroki leta 2016 je eno najlepših obdobij v njenem življenju (z Matejem sta kupila dom v Londonu in začela načrtovati poroko) na začetku leta 2017 zamenjal pravi pekel. »Nikoli nisem bila tesnobna ali depresivna niti se ne spomnim, da bi se s tem spopadal kdo v naši družini, zato sem bila sprva povsem izgubljena. Vse se mi je verjetno zgodilo zaradi dolgoletnega kopičenja strahov in skrbi. Temu so se po zaroki pridružili še pritiski s pripravo poroke in razmišljanje o družini. Vsega je bilo preveč in je počilo.« Februarja, nekaj dni pred njenim rojstnim dnem, je dobila prvi panični napad. »Težko sem dihala, dušilo me je in mislila sem, da je kaj narobe z mojim srcem. Zelo sem sem se ustrašila in moje misli so bile vse hujše, tako da sem si s tem povzročala napad za napadom. Spremljal me je močan občutek nemoči, bolečine, vsega niti ne znam opisati. Poleg tega sem razvila anksiozni kašelj, zaradi njega sem mislila, da je kaj narobe tudi z mojimi pljuči.« Valentinovega leta 2017 ne bo nikoli pozabila. »Matej me je peljal na romantično večerjo. Medtem ko je govoril, nisem slišala niti besede. Tresla sem se, želodec se mi je obračal, mislila sem, da bom bruhala. Nisem več zdržala. Prosila sem ga, naj me pelje domov. Večerje se nisva niti dotaknila. Matej je vedno zelo razumevajoč, takrat pa se mi je zdelo, da me prvič, odkar sva skupaj, ne more razumeti. Človek s takimi težavami je namreč fizično videti dokaj 'zdrav'. Njemu sem se zdela O. K., saj poleg tega, da sem veliko ležala in spala, ni mogel videti, kaj se dogaja v meni. Spanec je bil moj najboljši prijatelj, takrat so se možgani ustavili in bolečina je odšla. Dostikrat sem šla v posteljo že ob petih popoldne, v upanju, da se izognem naslednjemu napadu. Nekaj mesecev sem bila izgubljena in se borila z bolečino. Nisem več videla razloga za srečo.« Spremljale so jo strašljive misli: »Menda ne bom vedno tako živela, kaj se bo zgodilo z nama z Matejem. Vedela sem, da me ljubi, vendar sem se vseeno bala, da ga bom izgubila.« V Londonu je obiskala vse mogoče zdravnike in opravila preiskave, te so pokazale, da je zdrava kot riba. »Zdravnik mi je rekel, da so moje težave po vsej verjetnosti psihičnega izvora.«
Iskanje rešitve
»Sem človek, ki začne takoj iskati rešitve, zato sem se vzela v roke. Še preden sem začela obiskovati psihoterapevta, sem na spletu brala o terapijah za pomoč pri anksioznosti. Med drugim sem našla podatek, da mnogi terapevti uporabljajo tehniko CBT (kognitivna vedenjska terapija). Naročila sem si knjigo, ki je obenem delovni zvezek z vajami. Delala sem po njej in se naučila 'ujeti slabo misel', preden bi povzročila panični napad. Vsakič sem se vprašala, na primer, ali imam neozdravljivo bolezen? Kje je dokaz za to? Dokler ti nekdo tega ne potrdi, ni dokaza. Veliko sem se sprehajala – prisilila sem se v sprehode, tudi kadar se mi ni ljubilo vstati. Po desetih minutah hoje sem se počutila 80 odstotkov bolje.« Če je šel z njo Matej, sta se pogovarjala in tako je hkrati umirila misli. »Sredi napada sem odpirala Youtube in tam našla razne tehnike dihanja, z njimi sem si prav tako pomagala. Kompleksnejše so bile, bolje je bilo, saj se je moj um zaposlil s tehniko, ne z napadom. Nehala sem gledati novice, drame in grozljivke, ker sem se ob tem skoraj vedno počutila grozno. Dovoljeni so bili samo humoristični in pozitivni televizijski programi. Poleg tega sem se umaknila od ljudi, ki mi niso bili v oporo. Poskušala sem se čimbolj zaposliti – tako moj um ni imel časa razmišljati o bedarijah. Dojela sem, da si sama povzročam anksioznost in da se lahko sama tudi pozdravim. In sem se! Prvega pol leta je bilo najhuje. Potem pa se je stanje začelo počasi izboljševati.«
Odtlej sta minili dve leti
»Dve prelepi, mirni leti, ki ju zelo cenim. Tisti, ki tega niso doživeli, ne bodo nikoli razumeli. Tudi sama sem bila ena izmed njih. Nisem razumela, kaj doživlja anksiozen in depresiven človek in kako so ti občutki močni. Mislila sem, da so to šibki ljudje, ki se ne znajo 'zbrcati'. K sreči se mi anksioznost ni vrnila v nobeni obliki. Zelo mi je pomagalo tudi, ko mi je ena od sledilk na Instagramu (@sanjagrohar) pisala, da je bolezen povsem premagala. Takrat sem dobila zagon in ugledala luč na koncu tunela, dobila sem upanje. Izredno sem srečna in hvaležna, da sem anksioznost premagala. Pot je bila težka, vendar sem bila zelo vztrajna, z jasnim ciljem, da zmagam. Skoraj vsakdo trpi za takšno ali drugačno psihično težavo. O tem se premalo pogovarjamo. Priznam, da sem se malo bala, da bi se mi vse to vrnilo v obliki poporodne depresije. Odločila sem se, da si želim biti mirna, srečna nosečnica, predvsem pa zdrava in srečna mamica.« Enkrat je težavo že premagala, poleg tega se je oborožila z orodji ter znanjem, kako jo premagati, tako tudi prestrašena ni bila več. »Vsa skrb je bila k sreči odveč. Se pa prav lahko poistovetim z mamicami, ki se soočajo s poporodno depresijo. Svojo izkušnjo sem povedala v želji, da bi s tem mogoče komu pomagala. Morda pa katero od mojih 'orodij' pride prav nekomu drugemu v težavah. Veliko mamic je v stresu in skrbeh – ali bodo dobre mame, ali bodo prenesle vso odgovornost, ali bodo lahko dojile itd. Ta skrb je lahko tudi eden od sprožilcev. Sama sem se prepričala, da se ne bom sekirala, tudi če bo postalo prenaporno, otrok potrebuje le zdrava in srečna starša. Ni lahko govoriti o tako zasebnih zadevah, vendar če s tem pomagam le eni osebi, je moj cilj dosežen,« je zaključila lepotica, ki v vlogi mamice neznansko uživa. »Šele ko dobiš otroka, vidiš, kako lepo je materinstvo. Obožujeva najinega Nicolaija!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
