Bil je 20. marec. Dan, ko svetloba premaga temo. Sijalo je toplo pomladansko sonce, ljudje so uživali. Ina je bila s svojim fantom. Ko ji je nekaj pred enajsto zvečer mama poslala sporočilo z vprašanjem, kdaj pride domov, je odpisala, da se ravno vozi s kolesom proti domu. Starši so jo nekaj časa še čakali, potem pa odšli spat v veri, da se je zaklepetala s fantom. Ob enih ponoči je njihov spanec prekinil zvonec. Bilo je kot v filmu, se spominja Inin oče. »Pred vrati sta stala dva policaja. Ko sem ju vprašal, zakaj sta prišla, sta mi rekla, naj sedem. Takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe.« Svet družine Golob se je na prvi pomladni dan leta 2017 raztreščil na koščke.
Dve leti in tri mesece po nesreči je bolečina še vedno huda. Težko se mi je pogovarjati z njimi. Ko bi rad pomagal, pa veš, da ne moreš. Nihče jim ne more vrniti njihove 20-letne deklice. »Bila je naša princeska in Pijina najboljša prijateljica,« povesta starša. »Zelo sva bili povezani. Ina je bila dve leti mlajša od mene, bila je naša razvajenka. Bili sva več kot samo sestri. Hodili sva na iste šole, celo fakulteto sva izbrali isto. Ina je študirala mikrobiologijo, jaz biologijo. Radi sva potovali. Dober mesec pred nesrečo sva se vrnili s potovanja po Valencii in Sevilli. Ravno sva kupili vozovnice za Sicilijo, kamor bi šla septembra vsa naša družina,« mi s solzami v očeh pove Pia, ki se od nesreče boji biti sama doma. »Najtežje je zvečer in ponoči. Čeprav včasih komaj čakam, da gresta starša od doma, da bom lahko malo sama, me je groza, če se mi ne javita na telefon.« Mama: »Kadar gremo kam vsak zase, smo ves čas na liniji. Ravno prejšnjo soboto sem bila zunaj s prijateljico in me je Pia ob polnoči klicala, kje sem. Kadar gre mož kam s kolesom in ne vzame s sabo mobitela, me zagrabi panika, ker ne vem, kje je.«
Boli, ko stroka odloči, da je tvoj otrok kriv. »Uradno je, da je šla Ina čez prehod za pešce, ko je bila na semaforju rdeča luč, čeprav je očividka pričala, da jo je videla iti čez cesto ob zeleni. Obdolžili so jo, ona pa se ne more braniti. To boli. Mi smo prepričani, da je šla čez zeleno,« pove oče. Mama razloži, da je bila Ina v prometu zelo previdna. »Čeprav je imela vozniški izpit, se je bala voziti avto. Tudi kadar sva kam šli s kolesi ali peš, me je vedno opozorila, da sva prečkali cesto samo tam, kjer je dovoljeno.« In kako so strokovnjaki ugotovili, kdo je v resnici imel na semaforju zeleno luč? Oče: »Ko so pregledali avto, so našli podatek, ob katerem času se je vozniku sprožila zračna blazina. Potem so ga primerjali s časom, ko se je na semaforju prižgala zelena luč. Izračuni so pokazali, da je imel voznik takrat na semaforju zeleno, Ina pa rdečo luč. Zanimivo pa je, da v avtomobilskem računalniku niso našli podatkov o obratih motorja. Fant je namreč vozil prehitro. Sodni izvedenec je izračunal, da je vozil najmanj 102 km/h, dovoljena hitrost na tem delu ceste pa je 70 km/h. Ina je po trku letela po zraku 64 m daleč, njeno kolo so našli 80 metrov stran, avto pa se je ustavil 130 m od kraja trka.« Po mnenju enega od izvedencev naj bi 21-letnik vozil precej več kot 102 km/h, med 120 in 140 km/h. V krvi mladega voznika, ki je sedel za volanom vozila audi A7, niso našli nobenih sledi alkohola ali kakšnih drugih opojnih substanc. Družina Golob verjetno nikoli ne bo izvedela, zakaj se je mladenič ravno takrat odločil, da bo tako pogumno pritisnil na stopalko za plin. Se je družini kdaj opravičil, me zanima. Mama: »Ne. Naslednji dan so v okolici nesreče samo viseli letaki, da iščejo očividce.« Pia: »Meni opravičilo, če ne bi bilo zares iskreno, ne pomeni čisto nič. Raje vidim, da nas pusti pri miru.« Medtem, ko je J. K. sedel za zapahi, je družina doživljala nočno moro. Ko je mama možu in Pii predlagala, da bi darovali Inine organe, so se vsi trije strinjali. Mama: »Vendar so nam povedali, da to ne bo mogoče. Ina je bila namreč preveč poškodovana. Tudi po končani obdukciji so nam odsvetovali, da bi jo videli. Jaz še danes ne verjamem, da je ni več.« Mama Inine sledi išče ob drevesu, kamor je trčilo njeno telo, ponoči jo čuti v njeni sobi. »Manjka mi, ker je ne morem objeti. Pogosto zaspim v njeni postelji. Prijeten občutek je. Kot bi bila še malo v njeni bližini.«
Preboleli verjetno ne bodo nikoli. Mama: »Ne vem, ali bomo kdaj preboleli. Takoj po nesreči so nam precej pomagali svojci in prijatelji, ki so nam in nam še stojijo ob strani. Pomaga tudi to, da smo kot družina ostali povezani. Saj pride kakšen dan, ko se zapreš vase. Smo pa ugotovili, da nam zelo pomaga, če se lahko s kom pogovorimo in če govorimo o nesreči.« Pia: »Prvi teden je bilo zelo težko, tudi prvo leto, potem je pa vsakič malce lažje.« Pia se je lani odločila, da postane ambasadorka Zavoda Varna pot, katerega poslanstvo je pomoč žrtvam prometnih nesreč, preventiva, vzgoja in izobraževanje. Zadnje leto po šolah vodi delavnice in predavanja, s katerimi mlade ozavešča o dogajanju na področju prometne varnosti. »Na delavnicah jim govorim o tem, da morajo upoštevati pravila in biti previdni v prometu ter da naj bolj razmišljajo, kadar gredo na cesto. Pa da naj se imajo radi in se spoštujejo, si to tudi pokažejo in povedo, ker nikoli ne veš, kdaj je lahko prepozno. Starejšim povem tudi našo zgodbo. Na začetku mi je bilo govoriti o nesreči zelo težko, vsakič naslednjič je bilo malo lažje. Odleže mi, ko predam sporočilo. Saj se zgodi, da kdaj komaj povem, kaj se nam je zgodilo, ko pa grem čez, z mene pade breme.« Dijaki se tako vživijo v njeno pripoved, da se marsikdo ob njenem pripovedovanju razjoče. Pia upa, da se bodo njena sporočila usidrala v njih za vedno. Tudi sama je zdaj še bolj previdna na cesti. Na kolo nikoli ne gre brez čelade. »Moraš se prisiliti, da živiš naprej. Mi trije imamo še kar nekaj življenja pred sabo in moramo živeti.« Oče: »Od nesreče naprej veliko bolj opazim, koliko napak delajo ljudje v prometu, od vožnje skozi rdečo luč, vožnje po napačnem voznem pasu čez križišče, do prepogumnih voznikov, sploh boljših avtomobilskih znamk, ki radi vozijo prehitro. Tega je ogromno.« Vsakič znova jih na napake, ki jih delajo v prometu, opomni križišče, kjer se je zgodila nesreča, saj je le lučaj stran od njihovega doma. Mama: »Vedno, ko stojim ob semaforju, podoživljam nesrečo. Za nas je Ina tam, ne na Žalah. Ko smo ji ob drevo poleg sveč in cvetja postavili figurico angelčka, jo je nekdo ukradel. Ne vem, kdo lahko naredi kaj takega.«
Pomoč ne pride sama od sebe. Kaj pa strokovna pomoč, jim jo je kdo ponudil? »Policista, ki sta nam prišla povedat za nesrečo, sta počakala, da sta k nam prišla moj brat in nečak, vprašala sta nas tudi, ali pokličejo rešilca ali zdravnika,« pove oče. Konkretne strokovne pomoči pa jim ni ponudil nihče. Pia: »Saj država ne ve, kako se počutiš. Bolj je na ljudeh, ki so okoli tebe. Nam je tudi prospekte za Varno pot dal nekdo od bližnjih. Ko se ti zgodi nekaj takega, niti nisi sposoben iskati pomoč. Pogovor s strokovnjakom, dokler v sebi stvari ne predelaš, nima smisla. V takih trenutkih je zelo pomembno, da imaš dobro socialno mrežo. To pa si moraš zgraditi, preden se ti kaj zgodi.« Družina se je, ko se je za silo sestavila, torej odločila, da pomoč poišče na Zavodu Varna pot. Oče: »Imeli smo pogovore s psihiatrinjo in se družili z ljudmi, ki so doživeli podobno. Ni lažje, le ugotoviš, da nisi edini. Da je to nekaj, kar se ljudem dogaja.« Mama pove, da ji je včasih v službi hudo, ko jo stranke sprašujejo, ali je v redu. »Delam v majhni trgovini v naši soseski, kjer se vsi poznamo. Vem, da ljudje hočejo dobro. Kaj naj jim odgovorim. Da verjetno nikoli ne bom čisto v redu?« Tudi mediji jim niso prizanašali. Pia: »Čeprav se poskusiš izogniti informacijam, je težko, da ne bi česa prebral. Še posebej težko je, ko prebereš kakšno neresnico in se ob tem počutiš nemočnega, ne veš, kaj bi sploh lahko naredil. Za medije si samo zgodba, ki se bere. Ko sem šla prvič na kraj nesreče, je bilo tam polno novinarjev, ki so fotografirali Inine prijatelje, ko so prižigali svečke. Meni se zdi to grdo, čeprav vem, da je to njihova služba.«
Ina je bila posebno dekle. Mama me odpelje v Inino sobo. Najprej mi v oči pade roza barva. »Ina je bila zaljubljena vanjo. Nikoli pa se ni oblekla v roza oblačila.« V kotu pisalne mize je v belem okvirju njena fotografija. Prešine me, kako lepo dekle je bila. Vitka temnolaska z bleščečim nasmehom. »Ina je bila posebno dekle. Samosvoja, vse jo je zanimalo. Vse, česar se je lotila, ji je uspelo. V šoli je bila odličnjakinja, ves čas, razen eno leto, ko je bila prav dobra, je imela Zoisovo štipendijo. Hodila je na ritmično gimnastiko, na akrobatiko, rada je deskala. Mene je bilo, odkar je dopolnila 18 let, ves čas strah, da se ji ne bi kaj zgodilo. Ker je bila tako lepa, sem se bala, da ji bo kdo kaj naredil. Vedno me je potolažila, češ, naj ne skrbim, saj ima ob sebi ves čas prijatelje, ki pazijo nanjo. Ni pila niti kadila. Ji je moralo biti res usojeno. Ko razmišljam za nazaj … Sprašujem se ... Že od rojstva je bilo nekaj narobe. Bila je prezgodaj rojena, ob rojstvu ni zadihala. Ko je bila večja, se je dvakrat zgodilo, da je tako hudo padla, da je dobila pretres možganov. Vendar se je, kadar je bil kdo ob njej, vedno nekako izšlo. Kot bi ves čas potrebovala varuha.«
Tudi Pia zdaj potrebuje ljudi, ki jim lahko zaupa. Mama v joku pove, da ne ve, kako naj ji pomaga. »Tako rada bi jo objela, pa mi ne dovoli. To je hudo.« Mesec dni po nesreči je bila prepričana, da se je nekaj hudega zgodilo tudi Pii. »Zvečer sem se vračala proti domu, ko sem videla, da je od naše hiše odpeljal policijski avto. Ustavila sem ga in vprašala, zakaj so bili pri nas. Policist mi je, namesto da bi mi odgovoril, izrekel sožalje. Dokler mi ni razložil, da so prišli spraševat, kaj naj naredijo z Ininim kolesom, sem bila čisto v šoku. Še danes ne vem, kako sem prišla od avta do doma.« V bolečini, čeprav si jo delijo in se veliko pogovarjajo z drugimi ljudmi, je nazadnje vsak sam. Oče: »Ni ure, da se ne bi spomnil nanjo. Zjutraj, ko se zbudim, je ona moja prva misel in zvečer zadnja.«
Objavljeno v revji Zarja št. 25, 18. 6. 2019.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
