O prekarnih delavcih smo se v zadnjem obdobju že precej naposlušali, premaknilo pa se je bore malo. A strokovnjaki pravijo, da je za resen premik v družbi treba o problemu prekarnih oblik dela mnogo govoriti. Prekarnost je na žalost naša nova normalnost in mnogi so jo morali sprejeti. Čisto sveža knjiga Svoboda - breme ali privilegij naše novinarske kolegice Andreje Comino, ki je izšla pri založbi Petre Škarja 5KA, prinaša mnogo bridkih, a povsem resničnih zgodb prekarcev, posebna pa je zato, ker so maske tokrat odvrgli znani Slovenci. Obrazi, ki jih vidimo na televiziji, v gledališču ali beremo njihove članke in za katere ne bi nikoli rekli, da čutijo pomanjkanje ali da so na pragu revščine. Kopičenje položnic v predalu se namreč ne vidi na zunaj. Pri takih »finih« poklicih, kot je režiser, ni žuljavih rok in od sonca ožganih obrazov, strah pred neplačanim obrokom za stanovanje ali avto pa je ravno tako ohramljajoč.
Kaj meni, zgoraj podpisani srečnici s pogodbo o zaposlitvi, sporočajo zgodbe mojih ustvarjalnih kolegov na svobodi? Da se na ulici dnevno srečujemo z ljudmi, ki v sebi nosijo srhljive stiske. Da se vsako njihovo mizerno plačilo takoj steče v luknjo brez dna, ki se ji reče posojilo za stanovanje in položnice, za življenje pa ne ostane skoraj nič. Poglablja se njihov minus, skrbi jim načenjajo duševni mir, tavajo v začaranem krogu nenehnega dela ob petkih in svetkih ter sramotno nizkih plačil, ki so se po pripovedovanju mnogih začela tam okoli leta 2010.
Vse zgodbe preveva isti strah – strah pred boleznijo, saj si bolniške sploh ne bi mogli privoščiti. Tisti, ki so na tako imenovani svobodi (in imajo status samostojnega podjetnika – s. p.), si morajo bolniško odsotnost namreč pokriti sami, šele 31. delovni dan jim jo začne plačevati država. Pa čeprav redno odvajajo mesečne prispevke v skupno državno blagajno.
Strah jih je nepredvidenih izdatkov, to je pogosto tudi kakšen šolski izlet ali nakup šolskih potrebščin. Otrok stane, to je dejstvo. A pevka in radijka Andreja Čamernik v knjigi pravi, da je tudi agonija samskih prekarcev enako grozljiva. »Biti samski in s. p. je najhujše, kar se ti lahko zgodi.«
Kako bo s penzijo? Druga beseda, ki jih spravi v stisko, je pokojnina. Manca Maselj, priznana mojstrica ličenja, ki se je na začetku samostojne poti utapljala v ponudbah za delo, zdaj zaradi brezobzirnih časov slabih plačil in skromnega povpraševanja po njenem znanju o pokojnini razmišlja: »Vsakič, ko grem na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se vrnem slabe volje, saj se nikomur ne sanja, kako bo. Že zdaj pa vem, da bo moja pokojnina tako mizerna, da z njo ne bom mogla ne živeti ne umreti. Moti me, da te stvari niso sistemsko urejene in da svobodnjaki nikoli ne vemo, kje bomo pristali, kako dolgo bomo še delali in ali bomo lahko sploh preživeli od svojega dela. To za zdaj rešujem tako, da si želim čim več dela. Obenem pa se začnem zanemarjati, tudi svoje zdravje. In spet se poženem v spiralo negotovosti.«
Z zaskrbljenostjo spremlja tudi osamosvajanje svojih sinov, saj nihče od sošolcev starejšega sina Gala nima redne službe. »Vsi študirajo in delajo priložnostno. Tudi drugi sin dela po projektih in se mu še sanja ne, kako bi lahko zaslužil za najemnino, nakup lastne nepremičnine je zanj naravnost utopičen. Zato je še doma, funkcioniramo kot razširjena družina in se počasi vračamo v preteklost, ko še ni bilo pokojnin in drugih socialnih transferjev ter so bili starejši na plečih mlajših. Le da je zdaj to vzajemno – drug drugemu smo na grbi,« sklene Manca, ki si niti na operacijo oči ne upa, saj ni prepričana o njenem uspehu. Želi si, da bi stvari postale jasne in preproste. Ljudem v rednih službah zavida druženje, deljenje izkušenj in vzajemno informiranje o zakonodaji in pravicah.
Kaznovana strast. Tudi Čamernikova si ne upa pomisliti na prihodnost, zato se izračuna za pokojnino izogiba. Cominovi je zaupala, da se včasih sprašuje, kaj vse bo še morala početi po tem, ko bo upokojena. V desetletjih nizkih dohodkov ji ni uspelo nič prihraniti in tudi nasploh je stanje nezavidljivo, zato ne dela dolgoročnih načrtov. Namesto tega si želi le, da bo čim dlje zdrava, da bo na domačem vrtu pridelala kaj zelenjave, da ji ne bo treba vsega kupiti in bo lahko prihranila kakšen evro.
Čamernikova tudi predobro ve, kako je, če se ti pokvari kakšna stvar, saj sledi životarjenje, iz katerega se zlepa ne izkoplješ. Nekateri so ji namignili, da je pred upokojitvijo dobro temeljito prenoviti stanovanje, nakupiti vse gospodinjske aparate, nov avto in si dati popraviti zobe, saj je potem pokojnina tako nizka, da še najnujnejše stvari le težko plačaš.
Vseh dvanajst izpričevalcev v knjigi – da so se razgalili, so morali mnogi pogoltniti precej trd cmok – tepe strast do dela. Veselje do tega, kar počno. Mar ni to nekaj krasnega? Delati to, kar te veseli, in to delati dobro? Mnogi so dejali, da bi to, kar počno, opravljali tudi brez plačila.
Nespoštovanje avtorskega dela v naši državi je odlično ponazorila novinarka in predstavnica za odnose z javnostmi Hermina Kovačič: »Poslovnež, ki je v Ljubljani odpiral trgovino z izdelki visokega cenovnega razreda, mi je na dveh res dolgih sestankih natresal svoje ambiciozne 'glasbene' želje, kaj vse naj bi mu naredila za promocijo trgovine in izdelkov, in se obenem hvalisal, kakšne hude avtomobile in druge prestižne zadeve da ima doma. Ko pa sva se končno dotaknila mojega honorarja, je dejal, da nima denarja. Ne verjamem, da se je ob nakupu tistih svojih dragih avtomobilov tako obnašal, da je šel v salon brez denarja. Le kdo bi mu ga kar tako podaril?!«
Nismo mali sužnji. Po njenem bi si morali v Sloveniji naliti čistega vina: tako svobodnjaki dobavitelji kot njihovi naročniki. Biti svobodnjak ni nikakršna kazen, temveč le oblika zaposlitve, pravi Kovačičeva. »Le naročniki bi morali dojeti, da nismo samoumevni, da imamo pravice in da nismo mali sužnji. Da smo ljudje, ki so včasih utrujeni, ki morajo na dopust, ki si zaslužijo dovolj honorarja za dostojno življenje in plačilo računov. Plačajo neki znesek, pogosto nizek in nesorazmeren z vloženim delom, in mislijo, da so ti dali ne vem kak denar. Pri tem pa pozabijo, da moramo samozaposleni iz tega honorarja še plačati prispevke državi in davke. Tudi novinarstvo, tekstopisje, fotografiranje, stiliranje itd. so poklici, ki si zaslužijo dostojno plačilo – tako kot frizerji, cvetličarji, mehaniki, ki si storitve obračunavajo po tarifi. Za sedanje stanje smo kreativni poklici krivi sami: nismo stopili skupaj ter nismo postavili tarif in pravil delovanja. Ljudje so pripravljeni marsikaj požreti samo zato, ker se bojijo, da bodo ob projekt ali delo, in to je velika napaka. Vlada totalna hinavščina.« Izraža razumevanje do nepredvidenih situacij, ko je treba delovnik zavleči in stisniti zobe, toda po njenih izkušnjah je vse bolj razširjena praksa pošiljanja kratkih sporočil in elektronskih pisem ob polnoči, šestih zjutraj, koncih tedna ... »Ta nenehna nujnost s klicaji je postala že prav bolna praksa. Človek mora imeti tudi pravico do počitka in spanja, da bo lahko učinkovit. Nikoli ni nič tako prekleto nujno, razen pri zdravnikih. Pa še oni stavkajo. Zato bi bila osnovna rešitev vrnitev k človečnosti.«
Redno zaposleni, žrtvujte se! Bi redno zaposlene moralo v teh časih biti sram? Ker imamo pravico vzeti nego, ko nam zboli otrok? Ker imamo plačan dopust? Po besedah Sonje Šmuc, generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije, obstaja povezava med vztrajanjem pri ohranitvi visokega standarda zaposlitve za nedoločen čas in razmaha povpraševanja po prekarnem delu. Zato je predlagala, da se nekoliko zmanjšajo pravice iz rednega delovnega razmerja, da bi se odprl prostor za bolj raznolika, a urejena delovnopravna razmerja. »Nepošteno je, da imamo tisti, ki imamo zaposlitve za nedoločen čas, tak privilegij, na drugi strani pa armada ljudi, ki je popolnoma prepuščena divji fleksibilnosti, ostaja povsem brez pravic. Te divje fleksibilnosti ne bomo mogli odpraviti normativno, saj lahko samo zapremo še te zaposlitve, kar lahko razmere samo še poslabša. K izboljšanju razmer lahko pripelje samo zmanjševanje razlik med zaposlenimi za nedoločen čas in vsemi drugimi,« je pred dvema letoma povedala za prekarski blog (www.spehnakruhu.com).
Dopuščamo možnost, da si je v tem času že premislila, a po besedah Tee Jarc iz sindikata Mladi plus so take izjave sramotne. »Očitno ne pozna realnosti ljudi, ki vsak dan delajo za preživetje. Gre za sprenevedanje in ignoriranje velikega problema družbe. Prekarnost je namreč ravno to, problem celotne družbe, saj je od zaposlitvenega statusa ljudi odvisno, koliko prispevkov plačujejo v državno blagajno, od česar je odvisna količina sredstev za javno zdravstvo, šolstvo, pokojnine ... Prekarnost se tiče vseh nas in je katastrofa za naš sistem!«
Jarčeva je še posebej opozorila, da gre za delavske pravice, ki so bile izborjene. »To so pravice, ki si jih ljudje zaslužijo. Delavske pravice so tudi človekove pravice in izjave, podobne Šmucevi, pomenijo zanikanje človekovih pravic. Če bomo te samo rahljali in nižali že vzpostavljene standarde, bomo zgolj nadaljevali tekmo proti dnu!«
Krute številke
- Ministrstvo za delo ocenjuje, da je prekarno zaposlenih 14 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva oziroma okoli 135.000 ljudi.
- 17 odstotkov od približno 114.000 samozaposlenih naj bi se za tak status odločilo neprostovoljno, torej iz nuje.
- Inštitut za študije prekariata, ki poleg samozaposlenih ter tistih z avtorskimi in podjemnimi pogodbami šteje med prekarce tudi delavce s pogodbami za določen in krajši delovni čas ter delavce, zaposlene prek agencij, pa ocenjuje, da dela v negotovih zaposlitvah kar 35 odstotkov oziroma 335.000 ljudi.
- V prekarnih zaposlitvah naj bi bilo kar 75 odstotkov mladih do 25. leta.
Zaveza sedanjega premierja?
Za Šarca prekarno delo ni sprejemljivo. Tako je dejal aprila lani. In prvi korak k izboljšanju razmer so v njegovi stranki videli v tem, da se prekarnemu delu odpove javni sektor. Dejan Židan, predsednik DZ, pa je na nedavni Nacionalni konferenci o odpravi prekarnosti dejal, da za reševanje prekarnosti obstaja močna politična volja. Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek vidi vzroke za prekarizacijo v togi delovnopravni zakonodaji. »Če bi imeli možnost lažje zaposlovati in odpuščati, se gospodarstvo ne bi zatekalo v obvode, kot so espeizacija in agencijske zaposlitve. Nikoli ne bo mogoče predpisati delodajalcem, da morajo nekoga zaposliti, če ga ne želijo. Gospodarstvo bo vedno korak pred zakonodajalci in obvode bodo že našli. Nedvomno pa je nujen inšpekcijski nadzor, da se slabe prakse sankcionirajo.«
Tea Jarc, sindikat Mladi plus
Prekarnost je bolj stresna kot dolgotrajna brezposelnost
Politika se ne zaveda resnosti problema
Po grobi oceni se je prekarnost razmahnila v zadnjih desetih letih, v zadnjih treh pa še posebej intenzivno. Absolutno je izražena v čedalje hujši obliki, pravi Tea Jarc. »Nov pokazatelj razširjanja prekarnosti je, da se zažira v vse starostne skupine. Sloveniji pa ne more biti v ponos, da je ena izmed držav z največ prekarnimi delavci med mladimi do 30. leta.«
Medtem ko je bila prekarizacija prej prisotna zgolj v določenih, tako imenovanih svobodnjaških poklicih, kot so novinarstvo in prevajalstvo, ki sta tipična poklica, kjer je pogodba o zaposlitvi praktično izginila, je sedaj zajela vse dejavnosti. Pred njo niso varni niti v trgovini, različnih storitvah, v turizmu, tudi industrija oziroma tovarne, kjer se najemajo agencijski delavci. »Tudi to je prekarna oblika dela,« opozarja Tea Jarc in dodaja, da imajo v Sloveniji delodajalci veliko možnosti za najem delavcev – študentskega dela na primer veliko držav ne pozna. »Po drugi strani pa se v Evropi širi trend novih oblik dela, kot so platformne oblike (vozniki za Uber, raznašalci hrane ...). Na severu Evrope tako poznajo tako imenovano »zero hour contract« – pogodbo za nič ur. To pomeni, da te kot »zaposlenega« vsak dan znova obvestijo, ali imaš delo ali ne. Takšne »pogodbe« so posebej razširjene v Veliki Britaniji, medtem ko se pri nas s pogodbami civilnega prava (podjemna ali avtorska pogodba) nadomešča pogodbo o zaposlitvi.
Prekarno življenje. Ko imaš enkrat prekarno delo, postane vse tvoje življenje prekarno, pravi Tea Jarc. Najhuje je, ker si prekarci nikoli ne morejo oddahniti, ne morejo načrtovati prihodnosti – ne rešiti stanovanjskega problema, načrtovanje družine se zamika. »Prav tako se premalo govori o njihovem duševnem stanju. Srečujemo se z mlajšimi od 30 let, ki so se že spopadali z izgorelostjo. Vedno znova se pehajo za priložnostmi, projekti, razpisi, delajo cele dneve – za manj denarja, pod tesnejšimi roki, brez kakršnihkoli regulativ – in to je absurd! Najnovejše študije so celo pokazale, da je prekarnost bolj stresna za posameznike kot dolgotrajna brezposelnost. Torej ima prekarnost večje posledice za duševno zdravje kot brezposelnost. Ker se pozna tako na fizičnem kot duševnem zdravju, ima prekarnost omejen rok trajanja!«
Mlajši so živeli v dobri veri, da je prekarnost nekaj začasnega, a ko po nekaj letih pričakujejo bolj stalno zaposlitev, jih realnost silovito udari. »Slovenska politika je sicer glede prekarnosti zelo glasna, vendar se v resnici ne zavedajo kompleksnosti problema. Prekarnost vpliva na vse segmente našega življenja: rodnost, stanovanjsko politiko, zdravje ...«
Luč na koncu predora. Prav tako se o tej problematiki več govori na evropski ravni, Evropska komisija pa je sprejela dokument Evropski steber socialnih pravic, ki opredeljuje socialne pravice, kot so bolniški dopust, zdravstveno zavarovanje, pokojnina, minimalni dohodek, starševski dopust, za vse ljudi. Ker redne zaposlitve izginjajo, se na tak način iščejo rešitve za ljudi z nestalnimi oblikami dela. Vendar države z uresničevanjem zavez z dokumenta zamujajo in tako kažejo, da to področje ni njihova prioriteta. V resnici gredo ravno v nasprotno smer – proti prožnosti trga dela. Luč na koncu predora smo ljudje, razmišlja Jarčeva. »Vedno bolj izkazujejo, da želijo več socialne Evrope, zasledujejo večjo kakovost življenja. Popolnoma vseeno nam je za gospodarsko rast, če je ljudje ne čutimo. In to vedno bolj sporočamo!«
Saša Einsiedler: Človek je neverjetna žival
V knjigi Andreje Comino je tudi Sašina zgodba, ki se začne sanjsko uspešno, vendar je njeno samostojnost prvič zadelo, ko je zanosila. Ugotovila je, da televizija ni pripravljena na noseče voditeljice. »Tudi kasneje se mi je ob nosečnostih večkrat zgodilo, da na televizijah ni bilo pravega dela zame. Zelo dobro obdobje je bilo na POP TV, ko sem lahko zelo lepo živela s honorarjem, ki sem ga zaslužila. Hkrati pa me je to obdobje zelo uspavalo. Vse adute sem stavila na enega konja. In ko se je to obdobje na komercialni televiziji po nekaj letih končalo, sem se znašla v zelo nezavidljivem položaju. Glede na visoke honorarje s televizije sem plačevala najvišjo ceno za vrtec za dva otroka, doma sem imela tretjega otroka, še dojenčka, bila sem brez dela in kakršnih koli prihodkov. Obenem sem imela dva precej velika kredita, ki sem ju dobila glede na pretekle honorarje.« Bilo jo je tako strah, da se je je lotila vrtoglavica in ni minila dva dni, in v tistem prelomnem trenutku jo spoznala, da se mora odločiti. Ali bo uspela ali se bo predala malodušju. »Človek je neverjetna žival: ko gre za preživetje njega in njegovih mladičev, se prisili, da rine iz meseca v mesec. Vedno imaš vsaj toliko, kot potrebuješ, pogosto pa še malo več.« Zgodba Saše Einsiedler je ena redkih zmagoslavnih zgodb v knjigi.
Petra Arula: Otrok moj, nimam!
Pripoved novinarke, blogerke in še kaj, obenem pa mame samohranilke se me je zelo dotaknila. Brutalno iskrena je. Na eni strani srečna prekarka, ki je dobila na začetku samostojne poti tako želeni kredit za stanovanje, je na drugi strani kasneje postala njegova ujetnica. »Odkar imam ta kredit, se mi zdi, da težko razmišljam o čemer koli drugem kot o delu.« Najhuje pa je, da je morala svoji ljubi hčerki tako pogosto reči: »»Otrok moj, nimam. Upala sem, da svojemu otroku tega nikoli ne bom rekla. Da nikoli ne bo občutila pomanjkanja, da bo živela v blagostanju. Pa ji moram to reči, (pre)večkrat. Ker je limit prekoračen. Že dolgo.«
Težko ji je govoriti o tem, vendar tudi noče več molčati. Njenega težkega položaja se ne vidi na zunaj, ne vidi se, kako jo najeda skrb, stiska ob klicu iz banke, kdaj bo lahko poravnala mesečni obrok kredita. Tuhtanje o tem, katere položnice naj plača takoj, katere pa odloži v predal za kasneje. Velikokrat se obtožuje, preizprašuje, kaj počne narobe, in šteje cente v denarnici. Pri 43 letih, ko bi morala biti na vrhuncu svoje kariere! Tako pa je v začaranem krogu: »Ker mi ne plačajo dovolj, moram narediti več, in ker imam premalo časa, delam manj kakovostno.« Krivi se tudi zato, ker ne samo, da otroku reče nimam, ampak je večno utrujena, zaskrbljena in preobremenjena.
Vito Tofaj, fotograf: »Svobodnjaki smo preveč preplašeni, v krču za svoje preživetje, vsak s svojo bedo, da bi se poenotili in stopili skupaj. Ne vem, ali smo v Sloveniji že toliko zreli, da bi stopili skupaj in se borili.«
Andreja Comino, novinarka in avtorica knjige Svoboda - breme ali privilegij:
»Želim, da v knjigi najdete navdih, da boste malček laže živeli ter ne glede na težke preizkušnje sledili svojemu srcu in sanjam. Nastajanje te knjige me je globoko zaznamovalo, pa tudi v marsičem spremenilo, in to tako, kot si v najdrznejših sanjah nisem mogla predstavljati in verjeti, da me bo. Nekateri sogovorniki so me dodobra zaznamovali s svojo neizmerno voljo do življenja, uspeha in ne nazadnje preživetja. Naučili so me, kar sem globoko v sebi vedela in čutila, vsake toliko pa malo pozabila: da nikoli ne smemo obupati, ne glede na to, kako hudo je, kakšne preizkušnje nas doletijo.«
