Drugi del namreč zajema pisanje besedil in glasbe za številne slovenske izvajalce, kar ga postavlja med najbolj iskane avtorje pri nas ta hip. V petek, 15. marca bo presek svojega dela praznoval s kantavtorskim večerom, na katerem bodo nastopili tudi njegovi glasbeni kolegi. Ob tem smo z njim spregovorili o začetkih in o mostovih med obrtniškim in izpovednim ustvarjanjem.
Si vedel, da na spletu obstaja tvoja astrološka analiza?
Ne, tega pa nisem vedel. (smeh) Jaz imam sicer en verz v eni pesmi: »Ne verjamem v horoskop, a verjamem v dobro človeka in v žensko v teb'.« Mislim, da sem s tem vse povedal. Čeprav dejstvo je, da luna vpliva na človeka. Če premakne vodo, kako ne bi vplivala name? Vendar pa ne verjamem v te stvari tako, da bi denimo bral dnevni horoskop.
To te sprašujem zato, ker v analizi med drugim piše, da si oseba, na katero močno vpliva okolje, te vodita močna intuicija in živa domišljija ter da se najbolje počutiš v varnem zavetju svojega doma. Drži?
Ja, to vse drži.
Piše tudi, da je tvoja duša ustvarjalna zato, ker je morda preobčutljiva za ta svet. Koliko te tvoje dojemanje sveta, odnosov prizadene?
Koga v resnici ne prizadene? Pri meni je to morda malo bolj vidno navzven. Hitro se zjočem, hitro se razjezim. Pri slednjem sicer bolj zaradi tega, ker me nekaj prizadene, kot zaradi jeze same.
Umetniško ustvarjanje je torej zate nuja?
Na to lahko odgovorim, če povzamem, kako sem sploh pristal v glasbi. Vanjo sem vstopil po naključju. Resda sem v otroštvu nekoliko preigraval kitaro, a v prvi vrsti sem želel postati kuhar. Tega mi mama ni dovolila in potreboval sem kar nekaj let, da sem ji odpustil. Znašel sem se na točki, ko sem se vprašal, kaj poleg kuhanja še rad počnem, in to je bilo slikanje. Tako sem potem začel ilustrirati s svojim bratrancem, danes zelo uspešnim ilustratorjem Izarjem Lunačkom. Potem pa se je zgodila ta usodna ločitev mojih staršev, ki me je zelo zaznamovala. In ko se starša ločujeta (vsaj v mojem primeru je bilo tako), je za domačimi stenami veliko glasnosti. Potreboval sem tišino, ki sem jo dosegel tako, da sem se zatekel v glasnost glasbe. Po nekem naključju sem prišel v bend in smo nastali Flirti.
Je sploh možno, da bi v življenju počel kaj drugega, ali je delo v glasbi najbolj optimalen filter za tvojo vznemirjeno dušo?
Gostje Rokovega kantavtorskega večera bodo Slavko Ivančić, Dare Kaurič, skupina Flirrt, Rokovnjači, Karmen Kaan, Samuel Lucas, Dejan Krajnc in mnogi drugi.
V tem trenutku si ne znam predstavljati, da bi počel kaj drugega, čeprav so me do tega pripeljala kompleksna spoznanja. Do svojega tridesetega leta sem bil namreč prepričan, da sem rojen pod nesrečno zvezdo in sem se sam sebi smilil. Menil sem, da je vse, česar se dotaknem, brezveze. Potem pa sem nekako obrnil ploščo in sčasoma ugotovil, da ni vse tako, kot sem mislil, in da je vse stvar percepcije. V službi mi je šlo dobro, z bendom prav tako, začel sem ustvarjati tudi za druge izvajalce, skratka, spoznal sem, da sem v bistvu rojen pod zelo srečno zvezdo, da sem velik srečkovič. Ne vem, če je sicer to dobro obešati na veliki zvon, ker se mi zdi, da se v Sloveniji uspešnih ljudi ne mara preveč. Ko si uspešen, hitro postaneš moteč.
Zasledila sem, da že vse od najstniških let pišeš poezijo.
Res je, ampak sem jo zanemaril, kar mi je seveda žal. Takrat sem namreč prišel v popularen, skoraj najstniški bend, punce so skakale okrog nas, bili smo na naslovnicah in bili smo ultra prepotentni, zato se ne čudim, da smo polovici scene šli na jetra. Če bi zdaj srečal samega sebe iz tistih let, bi si eno okrog kepe pritisnil.
V čem si se pravzaprav najbolj spremenil od takrat?
Postal sem bolj diplomatski in artikuliran, ampak to je pravzaprav zgolj neke vrste mašilo. V mlajših letih sem bil zagotovo bolj brutalno iskren. Da ne bo pomote – tudi danes sem iskren. Ampak saj veš, kako pravijo – ko človek odrašča, postane na neki način lisica, ker je tako prav. Saj veš, v smislu kimanja, nastavljanja drugega lica. To imam zakoreninjeno v svojem genskem zapisu, ker sem na tem prostoru rojen. Hkrati pa me je zaznamovalo tudi to, da je moja mama z juga, kjer so me učili drugače. Slovenci veliko opletamo s stavkom »on je pa priden«. Bosanci pa besedo priden enačijo z besedo ubogljiv. Kaj torej to pomeni? Da če je nekdo ubogljiv, je priden in potemtakem v redu človek? Prav zato bosanščina kvalitete človeka poudarja skozi izraze, kot so lep, močan, dober. Prav te slovenske pridnosti sem se z leti malo odvadil. Zdaj sem malo manj priden in mislim malo bolj s svojo glavo.
Si eden najbolj iskanih avtorjev ta hip. Kako ohranjaš tisto sočnost in žar, da obrt ne povozi vsebine, ki jo ustvarjaš?
Zgodi se, da jo včasih povozi. Včasih pač delaš za izvajalce, ki imajo izrazito izoblikovano mnenje, in se jim prilagodiš. Zanimivo pri ustvarjanju je sicer to, da lažje pišem za ženske kot za moške.
Kako se lotiš naročila, ki ga dobiš? Čakaš navdih ali koplješ po sebi, po izvajalcu, za katerega delaš?
V bistvu sem toliko v stiku sam s sabo, da ne potrebujem iskanja. Stvari priletijo same od sebe ali pač ne. Kjer pomol poljubi morje je denimo pesem, ki bi se lahko zgodila ali pa tudi ne, saj sem besedilo pisal čisto po navdihu v tistem trenutku. Najljubši in morda meni najbolj naraven način ustvarjanja pa se mi je zgodil s Slavkom Ivančićem, ki mi je rekel: »Nekaj mi naredi. Nekaj mi naredi, da bom v tem videl sebe.« In se je zgodila pesem Nekoč.
Se moraš kdaj distancirati od ustvarjalnega čutenja? Te zgodbe, ki jih pišeš, kdaj premočno posrkajo in moraš izstopiti iz njih, da ne vplivajo na tvojo okolico?
Ko sem pri skladbi Nekoč zapisal verz »Pomni me ljubezen moja, skozi pesmi bom živel. Vse od rojstva do spokoja, sem razdal, kar sem imel.«, me je zadelo in sem imel solzne oči. Pa vendar – ko je bil verz napisan, sem se umiril in šel ven na sprehod. To me torej ne obremenjuje. Obremenjuje pa me razmišljanje o stvareh, ki niso končane, informacije, ki ostajajo v meni. Velikokrat se ponoči zbujam z nujo, da nekaj napišem, pa čeprav sem kronično izčrpan.
Koliko ti sploh ostane časa za lastno glasbo?
Letos se mi je prvič prižgal alarm, da se moram malo umiriti. Čutil sem, da bi rad nekaj povedal za sebe in iz sebe, ampak sem bil preutrujen in sem si rekel, saj bom jutri. In naslednji dan tistega momenta ni bilo več. Se je morda zgodil neki drug, ki sem ga zapisal. Na tak način je denimo nastala pesem Samota v dvoje, z meni enim najljubših tekstov. Odločen sem, da te skladbe nikoli ne bom izdal, saj je preveč osebna in je ne želim deliti svetom.
S Flirti ste nekoč nastopali na velikih odrih, na žurih ... So ti danes ljubši intimnejši nastopi?
Intimnejši, klubski nastopi so mi zdaj res bližje kot neke ogromne huronske zadeve, kjer je veliko teatralnosti. Kajti če ti v majhnem klubu ugasnejo luč, boš kot izvajalec še vedno doživet tako, kot je treba, če pa ti jo ugasnejo na velikem odru, si hitro gol. Seveda, tudi veliki odri imajo čar, da ne bo pomote. Ko nekaj tisoč ljudi zapoje tvojo pesem, se hitro počutiš, da si vreden veliko več, kot v resnici si.
Kako glasbeno sceno doživljaš danes? Je biznis že povozil muze in glasbo nasploh? Koliko je zlaganih nasmeškov, kako je z dojemanjem konkurence med glasbeniki?
Ljudje smo pavi. Radi se kitimo tudi s tujim perjem. Zakaj je tako, ne vem, je pa zato pomembno, da se obdamo z ozkim krogom ljudi, ki so nam blizu, in z dejavnostmi, s katerimi izrazimo svoja hrepenenja in frustracije. Prijatelje pa z leti lahko našteješ na prste ene roke. Kdor misli, da jih ima več, živi v čisti zablodi.
