Ker sta tako drugačna, iskrena in posebna, nikogar ne puščata hladnega. Zato je bilo tudi pikrih opazk na njun račun kar nekaj, saj s svojo pristnostjo v ljudeh nezavedno sprožata najrazličnejše občutke. Slovencem in svetu sta želela samo predstaviti skladbo, plod njune mladostne ustvarjalnosti, pravita. Če bi vedela, da ju bo izstrelila v Evropo, Zala gotovo v svoji predstavitvi pred Emo ne bi prikimala voditelju, da se bosta v Tel Aviv podala s kolesom. Zdaj se seveda strinjata, da bo pot z letalom veliko hitrejša.
Predstaviti sta se hotela takšna, kakršna sta, brez nepotrebnega blišča in pompa
V običajnih oblačilih, brez ličil. Le tako sta lahko sporočilo svoje pesmi, ki se je rojevala premišljeno in postopoma, predala ljudem. »Drugače ne bi znala, ne znava se pretvarjati, tako se nama je zdelo najbolje.« Nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi na Evrosongu, pravita, čeprav o tem še nista utegnila razmišljati. Kako le, saj se zadnje dni vse vrti okoli njiju. Do konca naše redakcije si je njun nastop na Youtubu ogledalo že več kot pol milijona ljudi. Vsi bi radi izvedeli in izvrtali čim več o njiju. Onadva pa odgovarjata potrpežljivo, umirjeno, skromno, a z distanco. Človek se ob njiju kar umiri. Kljub vsemu sta prepričana, da lahko največ o njiju izvemo, še bolj pa začutimo iz njunih pesmi in nastopov.
»Ne pretvarjava se, ne vidiva vzroka, zakaj bi se,« pravita. To sploh ni v njuni naravi. Ob tem se Zala nasmehne, da je to kariero zaključila že v vrtcu. »Veliko sem si izmišljevala, imela zaradi tega težave in tako sem spoznala, da ni vredno lagati. V osnovni šoli pa sem imela potem druge težave s sošolkami, ki sem jim vse povedala v obraz. Ko se zapletaš v laži, škoduješ samemu sebi, na koncu pa se izgubiš. Zakaj bi si želeli biti nekaj drugega, kot v resnici smo? Zanimivo se mi zdi, da toliko izpostavljamo iskrenost. To je kar naenkrat posebnost, moralo pa bi biti nekaj normalnega,« razmišlja.
Zanimivo je, da sta se odločila za nastop na Emi, kljub temu da imata tako drugačen stil glasbe – sama mu pravita zasanjani pop. »Želela sva si, da bi najino glasbo slišalo čim več ljudi in Ema se nama je zdela dobra priložnost za to. Že če bi se en sam navdušil za pesem in prišel na najin koncert, bi dosegla svoj cilj, in očitno nama je to uspelo,« se nasmehne Zala in ljubeče pogleda . Ker imata skupne cilje in podobno razmišljata, se tudi njuni odgovori dopolnjujejo.
Ljubezen in glasba
Njuna zgodba – tako glasbena kot ljubezenska, se je začela pred približno letom in pol, ko je njun skupni prijatelj Žiga Kranjc predstavil Zaline spletne posnetke Gašperju, ta pa ji je potem pisal, ali bi skupaj posnela kakšno skladbo. Zala namreč prepeva, že odkar pomni. V glasbeni šoli se je sicer učila violino, a jo je spravila v kot takoj, ko je šolo zaključila, jo je pa toliko bolj pritegnila mamina stara prašna kitara. Zasmilila se ji je, se smeji, zato jo je začela uporabljati. Njena prva priredba, s katero je bila zadovoljna, je bila pesem Jolene Dolly Parton.
»Kitaro sem preigravala tudi po pet ur na dan in delala priredbe, a sem se jih sčasoma naveličala. Ker sem jih tako spremenila, da so bile na koncu že skorajda neprepoznavne, sem si rekla, da bi pravzaprav lahko začela pisati svoje pesmi.« In tako se je začelo. Za svoje glasbeno ustvarjanje je na II. gimnaziji Maribor štirikrat prejela dijaško Prešernovo nagrado za glasbo, potem pa jo je našel Gašper. Tudi njega glasba spremlja že vse življenje. Ker pa se je želel naučiti glasbene produkcije in ker so šole za glasbeno produkcijo drage, je ubral drugo pot in se začel učiti pri najboljših. Zadnji dan srednje šole se je z minimalnimi potrebščinami s kolesom podal v Evropo iskat studio, kjer bi ga vzeli na prakso.
»Logično se mi je zdelo, da mora biti vsaj en studio na svetu, ki bi me vzel. Samo eden bi bil dovolj! Delati sem bil pripravljen tudi 14 ur in se naučiti, kolikor se da. V vsakem glavnem mestu sem poslal sporočila vsem tamkajšnjim glasbenim studiem in po dveh mesecih in pol dobil mesto v Faust Records Studiu v Pragi, na začetku kot vajenec, po dveh mesecih in pol pa sem imel že kar redne stranke.« Vrhunec je bilo sodelovanje pri snemanju singla Living It Up z albuma Stony Hill Damiana Marleyja, ki je lani osvojil grammyja za najboljši reagge album leta. Čez čas se je odločil ustvarjati sam zase. A čutil je, da mora pri tako mladih letih dobiti malo več globine in življenjskih izkušenj, zato si je zadal še en izziv in s samo trikilogramskim nahrbtnikom prekolesaril Evropo. Na poti se mu je zgodilo veliko zanimivega. »Življenje te mora oprati, da res veš, kaj si. Danes razumem samega sebe, kadar mi gre dobro, in tudi kadar mi gre slabo. Ljudje, ki veliko potujejo, največ zaupajo v življenje. Med potovanji sem dobil veliko zaupanje v ljudi.« Ko je Gašper kolesaril po Evropi, sta se z Zalo že družila in takrat je začela nastajati njuna pesem Valovi.
Neločljiva
Ko se je vrnil, sta postala tako rekoč nerazdružljiva. »Vseskozi sva skupaj in vse delava skupaj,« pravi Gašper. Nekaj časa sta živela pri Zalini družini, pred pol leta pa sta se preselila v Ljubljano, kjer v svojem gnezdecu počasi ustvarjata pesmi, ki imajo na spletu precej ogledov. »Prej si nisem nikoli predstavljala, da je mogoče biti tako dolgo z nekom skupaj,« se smeji Zala. »Ampak je res lepo najti osebo, s katero se tako dobro razumeš in z njo ustvarjaš. To se mi zdi nekaj zelo kulskega. Če bi vsak od naju ustvarjal po svoje, niti v odnosu ne bi mogla biti tako iskrena.«
Seveda med njima pride tudi do nesoglasij. »Ampak delava na tem, da težave rešujeva, ne pa jih ustvarjava. Če do česa pride, se pogovoriva in čez pet minut sva že v redu.« Poleg njunega odnosa je zanju seveda na prvem mestu glasba. »Pri ustvarjanju pesmi večino časa porabiva za sporočilo. Ko dobiva idejo, eden od naju napiše besedilo ali pa ga napiševa tudi skupaj, pesem potem hitro nastane.« A traja še pol leta, preden je pripravljena za publiko. »Toliko časa si vzameva, ker hočeva, da nama je res blizu. Pesem Sebi je najina četrta pesem, v katero povsem verjameva. Medtem ko iščeva pesmi in načine, kako bi jih predstavila in približala drugim, pa rada kam pobegneva, odpotujeva, se odklopiva. Pred vsako pesmijo se malo resetirava, da ne pozabiva, zakaj to delava.«
Preživljata se z glasbo
Čeprav ju starši rade volje podpirajo na njuni poti in sta jim za to zelo hvaležna, danes ponosno pravita, da se preživljata sama. »Marca bo eno leto od najinega prvega koncerta. Čeprav sva načrtovala samo dva, sva jih imela kar 23! To je najin največji vir zaslužka in trenutno z glasbo zasluživa toliko, da si uspeva vse plačevati sama. Tako lahko malo razbijeva stereotip, da v Sloveniji ni mogoče živeti od glasbe,« pravi Gašper.
Čeprav ustvarjanje res zapolni večino njunega časa in jima daje največ zadovoljstva, pa, kadar kam ne pobegneta, zjutraj in ob večerih rada prebirata knjige, si ogledata dober film, Gašper pa odigra kakšno igrico. »Sicer pa je kolesar, jaz sem se pa kar deset let ukvarjala s konjeništvom.« Naslednja dva meseca bo za vse to verjetno zmanjkovalo časa, saj sta dosegla nekaj, česar niti najmanj nista pričakovala. Nič čudnega, da je bil eden od Zalinih komentarjev po zmagi na Emi, da sta bila presenečena in hkrati zmedena. Šele kasneje, ko so se ljudje na vsakem koraku želeli fotografirati z njima, sta začela dojemati, kaj se pravzaprav dogaja. »Trenutno se res vse dogaja izjemno hitro, hkrati pa je to izkušnja, ki se ti ne zgodi ravno vsak dan,« pravi Zala. Čeprav je še prezgodaj govoriti, kako se bosta predstavila na prvem predizboru 14. maja, zagotavljata: »Ostala bova midva!« Pristna, tako kot smo ju doživeli na Emi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
