Simpatična 40-letna Novomeščanka Urška Juršič, univ. dipl. kemičarka iz podjetja Krka, že dve desetletji živi in ustvarja v Ljubljani. S svojimi živahnimi akvareli, ki nastajajo v domačem zavetju ali marsikdaj na poti po svetu, nam pričara magičen živalski in rastlinski svet. V njeni družbi spoznavamo ptice iz domačih in tujih logov, eksotično rastlinstvo in še kaj ter se prijetno prepustimo barvitemu in čudovitemu UriKuri svetu.
Naša sogovornica, ki ustvarja pod umetniškim imenom UriKuri, je ženska mnogih talentov. Ob obisku njenega doma nas že na vhodnih vratih in nato po stenah stanovanja pozdravljajo risbe prelepih ptic in drugih živali, rož, hišk ter drugih raznolikih predmetov. Čudimo se razstavljenim razglednicam, voščilnicam, stenskim koledarjem, spominskim knjigam, telefonskim ovitkom, ovijalnem papirju, lončkom, majicam … Z vseh se smejijo njene ilustracije, ki jim je dala uporabno vrednost. Del stanovanja zasedajo tudi zanimiva glasbila, predvsem razna tolkala. »Mislila sem, da bom glasbenica, bobnarka. Poleg novomeške gimnazije sem namreč vzporedno obiskovala Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, pa tudi igrala sem v več orkestrih, nekaj časa sem celo priložnostno igrala v ljubljanski Operi«.
No, ljubezen do glasbe je pri Urški oziroma Uri, kot jo kličejo od otroštva, zagotovo podedovana. »Na glasbeni poti me je spodbujala mami, oba z atijem sta rada prepevala, moj pradedek pa je bil za tiste čase kar umetnik, igral je na kitaro in nosil dolge bele lase,« se smeje gostiteljica.
A zdaj glasbila bolj počivajo, saj so jo zavite življenjske poti popeljale drugam. Ker ni bila sprejeta na muzikologijo, kjer je bil pogoj odlično znanje klavirja in ne bobnov, se je sprva vpisala na umetnostno zgodovino. »Vendar tam nisem bila zadovoljna s študijskim programom, pa sem se preusmerila na kemijo, ki je bila poleg matematike in biologije moj najljubši gimnazijski predmet.«
Priskrbela si je Krkino štipendijo in se po študiju pri njih zaposlila. V podjetju je spoznala tudi svojega življenjskega sopotnika, Grego, ki jo na njeni ustvarjalni poti ljubeče podpira. Pred tremi leti sta se razveselila sinčka Rokija in ko gremo mimo njegove ljubke sobice, pokukamo na otroško mizico polno pisanih risbic ter barvic – mami in sinko že skupaj ustvarjata, pravi mali atelje.
Pogovor nadaljujemo v kuhinji, katere nekoč temno pohištvo sta Urška in njena sestra Špela, obe rokodelsko talentirani, neko poletje prebarvali na prijetno vaniljo. Kavico in pecivo postreže v barviti portugalski keramiki, pa tudi tiha glasba prihaja iz onih krajev. »Rada živim v Ljubljani, Lizbona pa je moje najljubše tuje mesto. Prepojena je z boemstvom, imajo čudovito kulinariko, njihovo glasbo – fado, obožujem!« se razgovori naša umetnica, ki je tudi velika ljubiteljica gina in šiše, ki si jo je prinesla iz Egipta.
Na tuje pojde po navdih
Tako kot njene ptice je tudi Uri svobodnega duha, svetovna popotnica po vseh celinah sveta. Z nahrbtnikom, družino, z jadrnico ali letalom, samo da se željna raziskovanja premakne v nove prostore. In z njo gredo seveda risalni bloki, kopica čopičev in akvarelne barve. Nazaj domov prihaja s čudovitimi akvarelnimi zgodbami iz fascinantnih daljnih dežel.
Čeprav se je Urška rodila ob Krki, smaragdni zasanjani dolenjski reki, so njeno umetniško strast prebudile šele živobarvne avstralske plaže. »Z Grego sva bila tam, on je srfal, jaz sem se dolgočasila. Opazovala in prav zaljubila sem se v tamkajšnje pisane papagaje in ostale tropske ptice, ki prosto letajo tako kot pri nas golobi. Kupila sem si majhne potovalne barvice in risalni blok ter jih začela risati kar na plaži. Ljudem so bile všeč moje ptice, pa so slikice mimoidoči na plaži za simbolično ceno kar kupili, zdelo se mi je prav neverjetno! Ko sva se vračala z letalom domov, sem vso dolgo 24-urno pot navdušeno risala. Doma sem si takoj kupila vodnik po pticah, jih preučila ter začela risati.« Nastali so liki kot ptiček Gregec, taščica Sonja, dolgorepka Pepa, brglez Lojz, čukec Štefan, šoja Meta, velika uharica Polona in drugi. Nato so prišle na vrsto rožice, sadje, pa tudi druge živalce kot zajček Leopold, veverička Matilda, bambi Štef, želva Aldabra in drugi.
Pozneje, ko je postala mamica, je za svojega prvorojenca ustvarila kakaduja Rocca. Z dojenčkom je rada zahajala v park Tivoli. Sin je spal v vozičku, mami pa risala tamkajšnje prebivalce. Zdaj zahtevata služba in odraščajoči otrok veliko časa, zato Urška redkeje najde čas za svoje ustvarjanje. »Ne morem risati zvečer, ko je sicer mir, a ni prave svetlobe in sem tudi utrujena.« Nato še pojasni, da je poskusila tudi druge tehnike, a se je vrnila na akvarel, ki se ji zdi zelo ustvarjalen. »Všeč mi je, ko se voda prelije na papirju, narišeš in to je to, nobenega popravljanja, večina dela pa nastane prej v glavi.«
V zadnjem času je organizirala razstavi svojih del. »Moja prva razstava je bila seveda v novomeški Krki, ki je poznano prijazna umetnikom. Letos spomladi sem imela razstavo vseh svojih izdelkov in mini modno revijo v gostilnici Pri Škofu v Trnovem. Prejšnji mesec pa smo odprli razstavo originalnih akvarelov v kavarni Narodno univerzitetne knjižnice – NUK, odprta bo do začetka novembra«, je zadovoljna Urška. Najnovejši izziv ji trenutno predstavlja postavitev UriKuri spletne trgovine, za zdaj namreč gostuje na svetovni platformi Etsy, kjer so prisotni umetniki z vsega sveta.
Njena poslovna pot
Urška je bila ustvarjalna že od otroških let, kot mladostnica je izdelovala nakit ter ga predvsem podarjala bližnjim za darila. Pozneje, med letoma 2011 in 2013, sta s kolegico v stari Ljubljani odprli majcen UriKuri Chick butik z dizajnerskimi oblačili za ženske in male punčke, v njem je Uri prodajala tudi svoj unikatni nakit in slikice. Vsako popoldne po službi in ob sobotah se je prelevila v trgovko, a ni šlo. »Bil je čas recesije in takrat še v Ljubljani ni bilo toliko turistov kot dandanes. Vseskozi je bila moja želja, da bi od UriKuri kreacij lahko živela, lahko, da tudi enkrat bom.«
Pa vendar je UriKuri nadaljevala svojo umetniško-poslovno pot. »Pred nekaj leti sem se prijavila na razpis piranske občine, ki je pozival vse slovenske umetnike, da dajo čez poletje svoje izdelke v prodajo v njihovo trgovinico v Piranu. Moje razglednice so se odlično prodajale, škoda le, da je bila ta akcija samo eno poletje. Zdaj vse slikice, ki jih narišem, doma skeniram, v Kostanjevici ob Krki pa imam ljubo tiskarko Janjo Baznik, ki mi pomaga oblikovati in natisniti moje papirnate izdelke. Začeli sva s stenskimi koledarji, nato pa še s potiski na drugih uporabnih predmetih.« Nekatere prodajajo v ljubljanskih trgovinicah Babushka in HUDA kot Poper. UriKuri izdelki so najbolj priljubljeni pri angleških turistih, nam pove prijazna prodajalka na Mestnem trgu 8, kjer imajo široko ponudbo slovenskih artiklov. Od letošnje pomladi pa ima UriKuri ponudbo tudi v Mladinski knjigi.
Spominske knjige
Urška je ponosna na svoje ročno izdelane spominske knjige, ki bi jih rada oživela. »Če danes vprašate osem- ali osemnajstletnike, nihče ne ve zanje, nekdaj pa so bile nepogrešljive in lep trajen spomin. Vanje smo kaj narisali in pisali lepe misli, kot: 'Mnogim pokaži svoje veselje, le plemenitim svoje gorje, vsem razodeni svoje mišljenje, le izvoljenim svoje srce.'«
