Ne vem, kako je z vami, dragi moji, toda jeseni moja delovna vnema občutno pojenjuje. Manj je sončnih žarkov in krajši je dan, manj je tudi mojega navdušenja nad delom na vrtu. Medtem ko še globoko v zimi že delam načrte, kaj vse bi bilo treba na vrtu postoriti, popraviti, spremeniti in dodelati, ter potem komaj čakam, da sonce zradira še zadnje zaplate snega na gredicah, da si roke zopet lahko umažem s prstjo, nagovarjam rastline in zanje skrbim, je sedaj drugače. Saj ne, da mi jeseni za rastline ni mar. Še vedno sem rada v njihovi družbi in na vrtu še vedno postorim najnujnejše, še vedno rada ustvarjam šopke iz tistega, kar najdem za domačo ograjo in malce dlje, toda vse to opravljam nekako rutinsko, brez pravega žara in zagnanosti. In če je spomladi dan prekratek za vse, kar bi na vrtu želela postoriti, me sedaj že po uri ali dveh vleče v udobje domovanja. Tolaži me dejstvo, da nisem edina, saj kar nekaj prijateljev in znancev čuti enako.
Še najhuje je v dneh, ovitih v dežne oblake, ko človek resnično ne ve, kaj bi na vrtu sploh lahko počel. Nasploh je jesensko deževje sovražnik delovnih podvigov na gredicah, trati, med grmi in drevesi, ob hiši in daleč stran. Vlaga, razmočena prst in blato, ki se lepi na obutev, resnično niso nekaj, v čemer bi uživali. Tudi če se v takšnem vremenu lotimo dela, običajno naredimo več škode kakor koristi. Ker pa se bliža zima in če nam ustvarjalna žilica, navzlic zgoraj zapisanemu, ne da miru, lahko na toplem in suhem ustvarjamo nekaj, kar nam bo lepšalo in zelenilo puste zimske dni, vsakodnevni pogled skozi okno na vrt pa bo zaradi tega veliko bolj prijazen in spodbuden.
Preberite tudi: Uredimo svoje police.
Da ne bi vedno samo zidali, tlakovali in zlagali, vas tokrat vabim, da si pobliže ogledate nekaj zanimivih zamisli za ozelenitev in popestritev zimske podobe vrta. Nekatere izmed njih so tako preproste, da jih lahko izdelate sami ali s pomočjo otrok, nekatere pa vam po vaših navodilih, seveda, če niste vešči varjenja in spajkanja, izdela prijatelj, sorodnik ali sam samcati pravi mojster, ki se spozna na delo s kovino. Razmislite in morda boste med predlogi našli kaj za svoje veselje in za kanček drugačen vrt.
Naj so drva ob hiši ali garaži še tako lepo zložena in poravnana, še vedno so samo zložena polena, mrtev les. Ker nas bo pogled nanje spremljal dolgo v zimo in tudi potem, ko bo sneg prekril vse, kar se prekriti da, predlagam, da skladovnici vdahnete kanček življenja. Da bi si omogočili nemoten dostop do drv, predlagam, da jih okrasite z nečim premičnim, na primer z venčkom ali dvema, ki ju naredite iz prepleta vej ali stebel divjega srobota, ki so v tem času v gozdu lepo vidna (na fotografiji zgoraj). Venček ali venčka poživite z vedno zelenimi sočnicami, ki jim zima ne more do živega, na primer s homulicami, netreski in eševerijami. V venček jih umestite s pomočjo gozdne praproti, ki jo najprej zmečkajte in nato z njo zapolnite prazen prostor med stebli ali vejami. Iz nogavice naredite majhno vrečico, jo napolnite z mešanico prsti in peska ter vanjo posadite rastlinico. Nogavico ob vratu rastline narahlo zavežite in nato vse skupaj umestite v praprot tako, da se bodo videle samo rastline.
Takšen stolpič zahteva malo več dela in potrpežljivosti, vendar je njegov učinek pozimi na vrtu več kot opazen. Za izdelavo potrebujemo le armaturno mrežo, spajkalo in znanje varjenja. Če tega ne obvladamo, je bolje, da nam na pomoč priskoči sosed ali z načrtom seznanimo kovinarskega mojstra. Kovinsko ogrodje postavimo na izbrano mesto, ga napolnimo s kamenjem ali črepinjami razbitih cvetličnih posod, vmes pa lahko potaknemo tudi kakšno pozimi lepo zeleno rastlino. Učinek bo še večji, če bomo namesto enega na vrt drugega blizu drugega umestili dva ali celo tri takšne stolpiče.
Otroci hitro rastejo in kar na lepem se iz komaj kobacajoče se štručke izvije mlada dama ali gospodič s svojo osebnostjo, željami in potrebami. Škoda je, da veliko staršev šele takrat spozna, kaj vse so pri vzgoji zamudili. Tudi tarnanje nad vse večjo odvisnostjo od elektronskih naprav bi bilo lahko znatno manjše, če bi starši otroku znali že v rosnih letih vzbuditi zanimanje tudi za kaj drugega. Seveda to zahteva čas, doslednost in popolno predanost, kar pa je pri današnjem tempu življenja težko izpolniti.
Za začetek morda na delu lubja uredimo mali gozdni živalski vrt divjih živali. Drevesno skorjo obložimo z mahom, iz vej in kamenčkov uredimo živalske brloge in skrivališča, uporabimo tudi razne jesenske plodove dreves in grmov ter ob tem otroke učimo, na kateri vrsti drevesa ali grma so zrasli, nazadnje po mahu razporedimo plastične ali lesene figurice živali, in njihovo spoznavanje se lahko začne. Otroci figurice lahko premikajo, se z njimi igrajo, iz plodov izdelujejo igrače in razne like, obenem pa se naučijo marsikaj koristnega in se družijo z nami. Morda nam prav na tak način uspe v otroški svet vnesti vedoželjnost in ljubezen do živih bitij, narave in sploh vsega, kar nas obdaja.
Objavljeno v reviji Zeleni raj št. 10, 20. 9. 2018.
