Kdo je že rekel, življenje se začne po petdesetem? Zagotovo ni bila Desa Muck, ki o tem ne teoretizira, ona ta rek živi. In sanja o tem, da potem ko se bo čez nekaj let upokojila, ne bo dala niti enega intervjuja več. In zato berite, berite, preden bo zmanjkalo.
Pomembna za človeštvo
Založba, ki jo imate skupaj z možem Igorjem Blažino, je izdala ponatis knjige Ane Cajnko Demenca, moja učiteljica. Lahko poveva kaj o tem?
»O tem morava veliko povedati, in sicer da se rada začne pojavljati v meni. Ko sem prebrala to knjigo, sem si rekla, ta knjiga je tako pomembna za človeštvo, da jo kar izdajmo. Osebnih izkušenj z demenco sicer nimam, sem se pa s pomočjo Ane Cajnko izobraževala za prostovoljko za pomoč dementnim in njihovim svojcem, tako da o tem teoretično kar nekaj vem. Praktično ne, teoretično pa kar veliko, iz tega, kar mi je Ana pripovedovala. Mislim, da trenutno o demenci lahko največ izveš prav v tej knjigi, ki jo lahko naročiš v naši založbi.«
Komaj sem dobro vstopila, sem že hitela pojasnjevat, zakaj ne maram delati intervjujev z ljudmi, ki so jih dali že veliko. Izogibam se slavnim ljudem, sem začela. Jaz tudi, je bila razumevajoča.
Tole, vidite, so razlogi, zakaj ni fino delati intervjujev z ljudmi, kot je Desa Muck: slišali so že vsa vprašanja. Bržkone večkrat. In imeli slabe izkušnje. Bržkone večkrat (zelo malo imam slabih izkušenj, samo ne dà se mi, je rekla).
In tole so razlogi, zakaj je bilo fino delati intervju z Deso: slišala je že vsa vprašanja. In je nič več ne preseneti in ne vrže iz tira. Doživela, preživela in predelala je že veliko kriz, problemov, slabih obdobij … in iz bitk izšla mirna, vedra, pomirjena s sabo in svetom. Taka fina skulirana babnica.
(Smeh). In tule je razlog, zakaj to ni klasičen intervju, v katerem si v monotonem zaporedju sledijo vprašanja in odgovori: zato, ker tak intervju s plahim oklepajčkom v poševnih črkah (smeh) preprosto ne more zadovoljivo opisati njenega nalezljivega krohota.
Odvleče me v dnevno sobo (da se lahko valjam, pojasni). Se udobno zlekne na kavč, ustvarjen za valjanje, k njej se privije psička in zadrema. Težko je reči, katera bolj uživa. Meni se zdi, da je v rahli prednosti psička, ki ji ni treba dajati intervjuja. Mačka, ki je že prej dremala tam, blago užaljena, ker se nihče ne zmeni zanjo, diskretno odtapka stran.
Pozneje vprašam Deso, kaj napiše v rubriko Poklic, kadar izpolnjuje kakšen vprašalnik. Pisateljica, pravi. A počne še veliko drugih stvari, pravkar je na primer prevedla in priredila (bolj priredila kot prevedla, precizira) muzikal Menopavza, ki prihaja na spored Špas teatra. Govori (in prepeva) o štirih ženskah, ki se spoznajo na razprodaji v veleblagovnici, »kjer se najprej stepejo za kos perila, potem pa vidijo, da so vse v istem čolnu, da imajo vse podobne težave z menopavzo. Odločijo se, da bodo skupaj preživele dan v veleblagovnici, ki ima seveda še druge oddelke, pa restavracijo in take stvari. Spoznavajo se, pripovedujejo o svojih težavah, se zabavajo, se imajo super in se na koncu razidejo kot prijateljice.«
In ko previdno tipam, kako speljati pogovor v bolj osebne vode, pravi, »mene mirno lahko vprašate vse o meni«. Ena od radosti intervjujev z ženskami, ki so slišale že vsa vprašanja.
Kakšne so torej vaše izkušnje z meno?»Super.« Je bilo tole ironično? »Ne, resno. Ko sem tole prevajala in prirejala ... jaz nisem imela nobenih takih težav. Nisem imela valung, sploh ne vem, kako to je, nič, samo boljše je bilo. V glavi sem se umirila, nisem več tako nervozna, hvala bogu so me moški nehali zanimati, kar je zelo pozitivno, ker se potem lahko človek posveti sebi in stvarem, ki ga zanimajo. Otroci niso več tako naporni ... meni se je zdelo super, zame je bilo to najboljše obdobje v življenju. Tako da samo strmim, koliko problemov imajo druge ženske, in se počutim zelo privilegirano, ker jih jaz nisem imela.«
Novi začetki. Ko že ravno omenjamo najboljše obdobje v življenju, že enkrat prej je rekla o pospravljeni glavi po petdesetem, »sama v resnici menim, da je to najprimernejši trenutek za nov življenjski začetek vsake ženske.« In še vedno misli tako: »Ja, absolutno. Seveda! Zame je bilo to najboljše obdobje v življenju.«
Resno, sem navdušena, končno ena! Kajti vsi nam dopovedujejo, da je za žensko po petdesetem že vsega konec, pojdi v kot in umri! »Ravno nasprotno! Ampak večina žensk se zelo identificira s svojo družino. Družina, to sem jaz. Potem pa otroci grejo, dedci si kakšen hobi najdejo ali pa tudi grejo, in potem so malo izgubljene. Penzija se bliža, kaj bom pa zdaj? Verjetno si niso omislile nobenih hobijev, ker niso imele časa ali ker se jim ni dalo, in se potem znajdejo v črni luknji. In povrhu so jih že babice strašile z meno, kajti takrat je bilo to verjetno še hujše. Zdaj je pa super, zdaj imaš prostor in čas zase, še vedno imaš dovolj energije, tudi zdravje je običajno še v mejah normale ... Sploh si ne morem predstavljati boljšega obdobja, res ne. Nikoli več ne bi hotela biti stara pod petdeset, niti pod razno.«
Ste še v tem lepem obdobju? »No, po šestdesetem začne zdravje malo kazati zobe, ampak ja, še zmeraj. Se mi pa zmeraj manj ljubi, to pa drži.«
O virusih, čudežih in stigmah
In potem moram seveda nujno preveriti, ali je že potekel rok trajanja tejle njeni izjavi: »... sem do tedaj že spoznala, da je človek lahko zelo srečen, tudi če je samski.« Očitno še vedno velja: absolutno, reče odločno.
»Imela sem obdobje, preden se je pojavil Igor (njen sedanji mož, op. p.), kakšnih pet let, no, saj to je bilo po petdesetem, ko sem tako uživala, da sem sama, da vam sploh ne morem povedati! Res. Kar naenkrat sem lahko delala, kar sem hotela, šla, kamor sem hotela, kot sem prej rekla, moški so me nehali zanimati. Moški so kot nekakšen virus v organizmu, kar naprej moraš razmišljati o njih, pa če si z njimi ali če nisi z njimi, vedno si obremenjen s tem. Potem pa se mi je svet kar naenkrat, prvič po otroških letih, ko me moški še niso zanimali, spet zdel neznansko zanimiv in poln čudežev.«
Kaj se je v vas spremenilo, da ste prišli do tega?
»Malo so se umirili hormoni, pa verjetno sem zrasla skozi vse slabe izkušnje, ki sem jih imela v razmerjih. Končno sem spoznala, da me razmerja ne določajo, da moški ni tisti, ki me določa v življenju, da to, da sem sama – vsaj zame osebno –, ni nobena stigma. Kajti dostikrat je to stigma – sama je, nihče je noče. Jaz sem pa to obrnila: ne da mene nihče ne mara, jaz nobenega ne maram in ne potrebujem! Nisem potrebovala ne moškega za potrditev, ne moškega za ljubezen, ne moškega za to, da skupaj odplačujeva kredit, niti moškega za to, ker se bojim starati sama, ker to sploh ni tako grozno ...«
Tole malo izjavo o neodvisnosti lahko v celoti in povsem doživite samo, če si predstavljate, kako tam nekje pri »nihče je noče« plane v gromek smeh.
»Ker sem se v razmerjih tako trudila, da jih izpeljem, biti partnerjem všeč itd. ... za to sem porabila toliko energije, živcev. Veliko je bilo povezanega tudi s samopodobo, kadar si zadovoljen sam s sabo, si zlahka sam.«
Čudovita. Samota. Ste zdaj zadovoljni sami s sabo? »Ja, sem. Tako da je Igor zdaj samo modni dodatek.« In potem se začne zares smejati.
In nato blazno resno: »Ne, ne, Igor je moj sopotnik. Prej, ko sem bila vsa v krču, ga niti ne bi opazila in prepoznala, ker so me zanimali samo takšni moški, ki jih je bilo treba ... servisirati, ves čas se je bilo treba potrjevati ... pa boriti ... pa spreminjati sebe, zato da bi bila všeč njim. On je pa res kul. Ob njem sem mirna. Glejte, tistega veselja s svojo samoto ne bi dala za nekaj, kar ne bi bilo vredno. In Igor je absolutno vreden tega, da sem se odrekla samoti. Čudoviti. Samoti.«
O smerokazih in slikanicah
Nekoč je že dajala nasvete (najstnikom, v Pilu), zdaj bi jih pa lahko odraslim v kakšni reviji v Zaupnih besedah, pravim. »Tega si pa ne bi več upala. To je grozno odgovorno. Ko sem bila mlajša, mi to ni bil problem početi, ker sem zares mislila, da vse vem. Zdaj ko sem starejša, pa vidim, da ne vem vsega in da je zelo tvegano dajati nasvete. Ne bi si več upala tega početi. Ljudje smo različni, samo o sebi lahko sodim in samo zase govorim. Mislim tudi, da to kaj dosti ne pomaga. Mogoče kot smerokaz, to že, vendar mislim, da bi se morali ljudje v težavah obračati predvsem na dobre psihoterapevte ...«
...do katerih je pa zelo težko priti.
»Do katerih je težko priti in katerih je tudi zelo malo. Dobrih.«
Kaj torej človeku še ostane?
»Poiskati dobrega psihoterapevta za vsako ceno. Verjetno jih tudi nekaj zamenjati.«
Kaj pa knjige za samopomoč?
»Zdijo se mi kot nekakšne slikanice. Kot tiste prve slikanice, ko otroci spoznavajo barve in oblike. Morda so čisto v redu za informacijo, spremenijo pa ničesar ne – po mojih izkušnjah. Nekaj časa si ves evforičen, kako ti je zdaj vse jasno, kako boš zdaj vse prav delal. To traja dva dni, potem si pa v istem dreku in pozabiš, kaj si prebral.«
Obramba in zaščita
Nihče ne ve
So bile vaše tri hčere kaj obremenjene, ker ste bili slavni? »Ves čas. Nikomur ne povedo, da sem jaz njihova mama. Drugače se pišejo in sploh ne povedo. Ko njihova okolica izve, razen seveda kadar gre za prave prijatelje, spremeni odnos do njih. S tem so se spoprijemale že v šoli, imele so zelo negativne izkušnje, otroci so jih veliko zafrkavali, drugače so jih ocenjevali kot njihove vrstnike. Ves čas sem se morala boriti zaradi tega. Tudi pozneje med šolanjem so jim govorili, ti, ki imaš zveze ... Pa jih nimajo, ker jaz nimam nobenih zvez. Res jim ni bilo lahko.«
Kaj pa humor, vam je v življenju pomagal? »Seveda. Absolutno. Zelo. Kadar imam težave, sicer nisem prav nič duhovita, prav nič smešne se mi ne zdijo. Je pa odrešujoče, ko se mi čez čas, ko gledam nazaj, kakšne drame sem zganjala, tisto potem zdi grozno smešno. Sama sebi kotdrama queense zdim zelo smešna. In to me uči. Humor me uči. Ko se lahko sebi v teh težavah smejim, to pomeni, da sem predelala lekcijo.«
Nekoč ste govorili o tem, da je humor obramba, in ker jaz tudi uporabljam humor, sem se ob tem zamislila in si rekla, ojoj, gre res za to?
»Humor je tudi obramba, absolutno. Vsaj pri meni je bilo tako, raje sem se sama delala norca iz sebe, ker se drugi potem niso znali tako dobro, pa so me pustili pri miru. Mislim pa, da se humorja ne da razvijati, če se z njim že ne rodiš. O tem sem prepričana. Če nimaš tega gena, če nimaš te lastnosti, če se z njo ne rodiš ... Humor je zmožnost distance, in če se s tem ne rodiš, tega tudi ne moreš razvijati.«
In slednjič veliki finale. Bi zase rekli, da ste srečen človek? »Kakor kdaj. Morala bi biti. Včasih sem. Ves čas pa ne.«
Ne govorim o tem, ali se počutite srečno, ampak če potegnete črto, ali lahko rečete, v življenju sem imela srečo?
»To pa ja. Nepopisno srečo sem imela. Ampak ves čas srečen si pa lahko samo, če kaj jemlješ. Kaj močnega. Sicer pa ja, zelo sem imela srečo. Prvič mi je življenje podarilo talente v precej obilnem paketu, v življenju so mi vedno prihajali na pot ljudje, ki so mi pomagali, da sem rasla ali da sem se izvlekla ... Z ljudmi sem imela ogromno srečo. Tudi z nekdanjimi partnerji, čeprav so bile drame, vendar pa sem se ogromno naučila. Zdaj imam Igorja, ki je prečudovit človek, potem imam trikrasnehčere, zdrave, pametne, nadarjene. Pa vse kredite sem odplačala, imam najlepše in najpametnejše živali na svetu. Prijatelje sem že omenila. Toliko sreče imam, da je to že prav odvratno.«
In se smeje. Taka fina skulirana babnica.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
