Od nekdaj nisem mogla verjeti, da se tako hitro, po uri vadbe ali intenzivnejšega gibanja v naravi, počutim močnejša, prerojena, napolnjena z energijo in pozitivnimi mislimi. A po rojstvu hčerke sem po intenzivnejših vadbah začela zbolevati. Po dveh tednih vadbe sem se vedno počutila super, polna energije, a po mesecu ali dveh sem zbolela. To se je ponavljalo skoraj desetletje.
Preberite tudi: O tem nikoli ne bi smeli razpravljati prek sporočil.
Od vseh viroz, pljučnice in sinusitisov je moje telo slabelo in kmalu si nisem mogla predstavljati več, kako lahko ljudje tako veselo tečejo, skačejo v sosednjem fitnesu in celo kako zmorejo priti na Šmarno goro. Seveda sem imela tudi dobre dneve, tedne in mesece in sem preizkusila kakšno vadbo, ki me je pritegnila, a kmalu sem spregledala svoj novi vzorec: boljše počutje = več fizičnega udejstvovanja = bolezen. Sprva tega nisem mogla sprejeti, saj so vedno vsi govorili, da z gibanjem povečujemo sposobnosti telesa tudi za dvig imunskega sistema. A ugotovila sem, da je moj imunski sistem tako šibek, da je zanj tisti trenutek gibanje prevelik stres. Kar mi je povzročilo še večji stres. Kako naj se sploh spravim k sebi, sem se spraševala. Kako naj dobim moč in preoblikujem telo v vsaj približno takšno obliko, kot si jo želim?
Visokointenzivna vadba
Obljubljali so mi čudeže. Preoblikovano telo, odlično počutje, kratke, a učinkovite treninge, ki mi kot mami in (pre)zaposleni ženski ne bodo vzeli preveč časa. Če bi pred desetimi leti še vriskala ob odkritju najboljše vadbe na svetu, so se mi takšni treningi zdeli popolno nasilje nad mojim telesom. Sem lena? Ne. Se mi ne ljubi? Ne. Sem brez kondicije? Ja. Bi mi šlo bolje, ko bi pridobila več kondicije? Seveda. A ne tako.
Vrnitev k jogi
Vrnila sem se k vadbi, ki mi sicer ni obljubljala popolne preobrazbe telesa (oziroma bi se ta zgodila po daljšem času, kot sem si želela), zagotavljala pa mi je mirnejši in globlji dih ter doživljanje življenja, boljšo prožnost telesa in tudi dojemanja življenja in še mnogo dobrega. Joga je življenje, življenje je joga, sem si rekla in oblekla pajkice. Zgodilo se je vse tako, kot sem predvidevala, a nekaj je manjkalo. Nisem vedela, kaj je tisto, nato pa sem se spet selila. Že četrtič v treh letih. Namesto sveče na jogijski blazini sem okrasne svečke in jogijsko blazino pakirala v škatle. Novi dom usposabljala za prijetnejše življenje in se prilagajala novim ritmom. Ki niso bili povezani z mojim telesom – njemu se nisem posvetila, ker ni bilo časa in sem odlašala ter se utapljala v obveznostih, ponavljajočih se sinusitisih in vse slabšem počutju.
Srečanje s pilatesom
Potem sem po dolgem času srečala Tanjo Želj, ki me tokrat ni izpustila iz rok. Toliko časa me je vabila, da sem se končno znašla v njeni dvorani za pilates. Pilates sem do tedaj nekajkrat preizkusila na raznih promocijah, a me ni prepričal. Ker sem Tanjo kot strokovnjakinjo močno spoštovala, sem se odločila, da se ji pustim prepričati in poskusim. Če mi ne bo všeč, se vrnem k jogi, sem si obljubila. A pilates v Tanergiji me je presenetil. Začutila sem svoje telo. Ga končno začela sprejemati, spoštovati (tudi vse tisto, česar ne zmore), po dobrih dveh mesecih pa opažati spremembe, ki me navdušujejo bolj od česar koli. Ko sem po eni od vadb izstopila iz avta, je bil moj korak presenetljivo lahek, kot bi bil moj zgornji del telesa veliko lažji. Zavedala sem se, da sem končno začela uporabljati mišice, ki držijo moje telo navzgor. Popravila se mi je drža, sama pa se počutim veliko močnejšo, sposobnejšo in ja – srečnejšo, morda celo malce vitkejšo. Sprašujem se, ali je bilo takšno stanje pri meni pred porodom, ko sem ogromno plesala in jogirala, normalno, in sem ga po nosečnosti, porodu, zgodnjem materinstvu preprosto pozabila. Ne morem se spomniti. Sem pa hvaležna in vesela, da sem našla vadbo, ki me ta trenutek podpira v vseh pomenih. Obenem sem ugotovila, da sem v študijskih letih in tudi po njih potrebovala glasno glasbo, danes pa me sproščujoča glasba in nežen glas inštruktorja pripeljejo do najboljših rezultatov, ki jih zmore moje telo, in vpitja vaditeljice z idealnim telesom, ki hoče, da naredim še pet ponovitev, ne bi dopuščala. Premišljevala sem, ali tako razmišljam le jaz, a Tanja Želj, profesorica športne vzgoje in direktorica pilates centra Tanergija, mi je potrdila, da mlajši ljudje v večji meri obiskujejo intenzivnejše vadbe in da s starostjo narašča obisk umirjenih vadb. »Ko je telo še 'mlado', ko nimamo težav s sklepi, hrbtenico ipd., si lažje privoščimo več različnih in intenzivnih oblik vadb. Starejši ali modrejši kot postajamo, bolj ugotavljamo, da nam morda ustreza še kaj drugega, ne nujno najintenzivnejša vadba pri ponudniku, kjer obiskujemo vadbo. Sama opažam ta preobrat predvsem pri ženskah, ko zanosijo in postanejo mamice. In pri ljudeh, pri katerih se pojavi telesna težava, kot so kronične bolečine, poškodbe ipd.« Torej postajam modrejša, se potihoma nasmehnem sama sebi in sem vesela, da sem prisluhnila telesu ter se ne počutim več grozno, da ne sledim tempu aerobike. Tanja doda, da se naše potrebe z leti ne spreminjajo le pri vadbi, temveč na vseh področjih. »Telo se stara in temu procesu ne moremo ubežati. Procese lahko upočasnimo z rednim gibanjem, seveda, ali omilimo, če je do težav že prišlo. Je pa velika verjetnost, da nas vse čaka kakšna 'fizična težava'. Z leti narašča tudi potreba po varnejši vadbi. In mirnejša vadba, ki se izvaja pod nadzorom, je gotovo varnejša kot hitrejše, intenzivnejše vadbe, ko telesa ne moremo imeti toliko pod nadzorom. To ne pomeni, da nikoli več ne počnemo ničesar intenzivnejšega. Lahko. Vendar se moramo zavedati, da naše vezi niso več tako prožne, da so mišice manj močne, da je gibljivost slabša ipd. Glede na te prilagoditve lahko delamo marsikaj. Težava se pojavi, ko na pikniku neaktivna oseba po dolgem času igra na primer nogomet in potem je poškodba skoraj neizogibna.« Sliši se logično. Odločim se, da bom supermama s superpremislekom, preden se lotim podvigov z »mulčki«. A plezanje po vodnem parku s hčerko mi je dalo še več zaupanja v to, da delam prav. Bilo je izjemno zabavno in ponosna sem bila nase, ko sem uporabljala mišice svojega osrednjega dela telesa in premagala vse »otročje« ovire. Teh mojih 56 pilates treningov se je nekje začelo kazati.
Katera vadba je najboljša za moje telo?
Moja sogovornica, ki je med drugim tudi ambasadorka gibanja in zdravega načina življenja, po novem pa tudi ustanoviteljica FB-skupine Fit okoli štiridesetih, svetuje: »Če je naše delo pretežno fizično, ima smisel, da je naš počitek ali prosti čas bolj umirjen in pasiven. Če večino časa na delovnem mestu presedimo, pa ima smisel, da se v prostem času več gibamo oziroma počitek preživljamo zmerno aktivno. Šteje vsakih deset minut gibanja. Šteje vsak fizični premik telesa – hoja po stopnicah namesto vožnje z dvigalom, peš ali s kolesom na drugi konec mesta namesto z avtom. Najboljša terapija za sedeči življenjski slog je prav gotovo ta, da sedeče delo čim večkrat prekinjamo z vajami ali samo tako, da se pretegnemo, gremo v drugo pisarno, zamenjamo položaj ipd.« Sama pa poleg povedanega ugotavljam, da je v vsakem našem obdobju lahko prava vadba nekaj drugega. Morda jo je celo dobrodošlo zamenjati, da spoznamo še druge vidike sebe in svojih zmožnosti. Vesela pa sem, da sem tudi z vadbo vse bliže sebi, da sem se končno naučila sprejemati in ljubiti svoje telo takšno, kot je. Včasih mi še vedno ne gre. A tudi z vadbo, med katero je zaželeno, da prisluhnem sebi, mi tudi to vse bolj uspeva. PMS izgublja svojo moč, kotički ustnic pa so vse večkrat obrnjeni navzgor. Zdaj še bolj verjamem, da dandanes lahko vsakdo najde zase tisto, kar mu najbolj ustreza. Je pa treba zapustiti območje udobja, preizkusiti tudi kaj novega, vztrajati in se zraven nenehno poslušati. Ker nihče ne ve bolje od nas, kaj nam resnično ustreza, a dokler ne poskusimo, tega ne moremo vedeti niti sami.
