Glasbo in besedilo slednje, ki se zlije s Slavkovo dušo, življenjsko zgodbo in preizkušnjo, ki ga je zaznamovala, je ustvaril Rok Lunaček. O tem novem sodelovanju, življenju po življenju pred hudo nesrečo in načrtih za praznovanje stotega rojstnega dne ter še marsičem je tekla beseda na pisan, rahlo vetroven jesenski dan.
Kako doživljate to jesen? Pogrešate tople dni in sonce?
Vse, kar šteje, je, da lahko grem zjutraj, ko vstanem, s kavico in časopisom na teraso in uživam v prekrasnem razgledu na zaliv.
Pa vendar se poleg tega v teh dneh veselite tudi ob novi plošči, novih pesmih in novih sodelovanjih.
Res je. In sodelovanje z Rokom Lunačkom je v tem trenutku zame izjemno velika stvar. Sem sicer, če lahko tako rečem, generacija Danila Kocjančiča, Faraonov in Draga Misleja - Mefa. Potem pa se mi je kar naenkrat zgodil Rok. Resda sva se poznala že prej z Melodij morja in sonca, a spoznavava se šele zdaj. Ugotavljava, kdo je kdo v danem trenutku. In pravzaprav že sanjam naslednjo ploščo.
»Tok življenja dalje nosi, jaz sem zgolj še ena sled.« Pomenljiv verz iz vaše nove pesmi. Je to spoznanje, priznanje samemu sebi, da si zgolj še ena sled, boleče ali v resnici pomirjajoče?
Pomirjajoče, zagotovo. Doživel sem, kar sem doživel. Hvala bogu se je srečno izteklo. Človek očitno mora doživeti in preživeti določene stvari. Skozi ves ta proces se je zelo izkazala moja družina, moja žena … Po nasvetu zdravnikov sem zamenjal način razmišljanja in življenja. Odmikam se od stvari, ki jih ne potrebujem. To je bil res hud udarec, ta trenutek – ali boš preživel ali ne.
Čeprav smo zgolj ena sled, ljudje verjetno vse življenje stremimo k temu, da bi to presegli, dosegli neko veličino, ki bi presegla naš čas.
Absolutno. A jaz zdaj stremim k temu, kako ljudem predati moje sporočilo, da sem zdaj drugačen, spremenjen. Predvsem pa ljudem poskušam pomagati. Znancem, prijateljem svetujem, naj umirijo tempo življenja in na prvo mesto postavijo družijo in zdravje. Šele zatem pridejo na vrsto službe in denar.
Pravite, da ste zdaj spremenjeni. Kako Slavko Ivančić danes dojema sebe v primerjavi s Slavkom izpred tridesetih let?
Tega Ivančića ni več. Veliko ljudi mi je dejalo, da bom, če bom le spremenil način razmišljanja in življenja, začutil, kako na mojem hrbtu ne visi več tona neke prtljage. In to sem začutil. Drugačen sem tudi v tem smislu, da ne poznam več besede ne. Ljudem poskušam pomagati, srečen sem, ko vidim nasmejane obraze. Dobra volja in srce, ki ga razdajam na nastopih, mi odpirata vrata in za to sem zelo hvaležen. Prav to razmišljanje je tudi srž moje nove plošče in vem, da se nas veliko najde v teh mislih.
Pred kratkim ste v nekem intervjuju dejali, da od tiste prelomnice, nesreče, naprej veliko bolje veste, kdo je kdo. Se torej hitreje zaprete ali ste zgolj bolj previdni kot nekoč?
Oboje. Pri določenih ljudeh pač ni debate in se jim preprosto umaknem, zame ne obstajajo več. Zaradi tega nisem žalosten, saj je to moja odločitev, za mojo bodočnost, moje otroke in prijatelje.
Koliko se pustite poznati ljudem, s katerimi ustvarjate? Besedilo pesmi Nekoč se res popolnoma zlije z vašo interpretacijo, zgodbo, z vašo morsko dušo. Kdaj se zgodi tista kemija, magija med vami in ustvarjalcem?
Med mano in Rokom se je ta ustvarjalna kemija zgodila v petih minutah. Lahko rečem, da imam nos za izbiro ljudi, s katerimi ustvarjam. Niti enkrat v svoji karieri se nisem zmotil. Za sodelovanje z Rokom sem zelo hvaležen in čisto po domače bi mu lahko rekel: »Kje si bil do zdaj?«
Pesem sicer, čeprav popolnoma vaša, izraža nekoliko drugačno energijo, pogled nazaj. Potrebujete ta pogled v preteklost?
Seveda, pogled nazaj mora biti, ne smemo pozabiti na primer na Danila Kocjančiča, ki me je pravzaprav naredil. A seveda gledam tudi naprej. Srečo imam, da mi je moja mama dala ta vokal, ki traja. Nikoli v življenju me glas ni pustil na cedilu, ne glede na vse težave, ne glede na zabavna osemdeseta leta. V primerjavi s takrat danes sicer potrebujem malo več počitka. (smeh).
Ko sva se z Oliverjem prvič po mojem ležanju v bolnici srečala, mi je rekel: »Ma ća pizdiš? Pa tipjevaš! Iz ruke ti jedo ljudi!«
Kako se spočijete?
Popolnoma se umirim in umaknem. Ne pogovarjam se z nikomer. Tudi moja Irena to točno ve, ker me zelo dobro pozna in me v takšnih trenutkih pusti pri miru.
Pravite, da boste doživeli stoti rojstni dan, čeprav ste legenda že zdaj. Se dojemate tako? Vaša zvesta publika zagotovo vas – še več, primerjajo vas celo z Oliverjem Dragojevićem.
Vesel sem, ko mi pravijo: »Ti si naš Oliver,« saj sva bila zelo dobra osebna prijatelja. Njegova smrt je bila velik šok zame. Kar zadeva stoti rojstni dan – imam že izdelan scenarij, kako bom končal. Sedel bom za klavirjem, vsi bomo peli, jaz seveda primerno stotim letom, in v nekem trenutku mi bo glava padla dol. In to bo konec.
»Med spomini so vrstice, ene dolge, druge ne,« pojete v pesmi Nekoč. Česa ne dajete več med te vrstice?
V življenju hočem biti pošten. In dati ljudem svoje srce. To mi je recimo dal tudi Oliver. Ko sva se prvič po mojem ležanju v bolnišnici srečala, mi je rekel: »Ma ća pizdiš? Pa ti pjevaš! Iz ruke ti jedo ljudi!« (Kaj se pritožuješ? Pa saj poješ! Ljudje ti jedo iz roke, prev. p.) In potem me je objel. Tega ne bom nikoli pozabil. To, kar mi je dal s tistim objemom – to je tisto, kar želim dati naprej. Brez filozofiranja, brez blefiranja. Prej smo noreli po odru s kitarami, zdaj potrebujem zgolj klavir, pesem in pogovor. In ni mi več pomembno, ali me posluša dva tisoč ali dvajset ljudi. Dam jim svoje srce, torej vse, kar imam. Tako pač danes razmišljam. In vse od nesreče se zavedam, da pravilno razmišljam. Žal mi je ljudi, ki tega ne razumejo in sem zanje moteč.
Kakšno mesto med vrsticami spomina ima nesreča, ki ste jo doživeli? Kakšno je bilo vaše izkustvo kome?
Dneva nesreče se ne spominjam. Sem pa doživel zgodbo, o kateri sem se najprej pogovoril s prijateljem, duhovnikom Vinkom. Med komo sem bil namreč »zgoraj«, kjer sem se z nekom pogovarjal in sprehajal. Ne vem, kako bi to osebo poimenoval, tudi očetu Vinku sem povedal, da tega bitja ne znam opredeliti, niti ga ne želim. Sprehajala sva se in pogovarjala, nakar mi je ta oseba rekla: »Poglej, Slavko, tu, na tem mestu, se pot konča, ne smeš več naprej.« Bil sem presenečen in vprašal sem, zakaj na neki točki ne bi smel več naprej. Dobil sem odgovor: »Toliko ljudem v Portorožu pomagaš in zato greš ta trenutek nazaj.« Ta zgodba je sleherni dan prisotna v moji glavi. Kajti to bitje mi je dalo vedeti, da dobro delam in pravilno razmišljam. In to je moja zgodba. Prišel sem nazaj, da bi začel nazaj živeti.
