Kar šteje, sta odločenost in vztrajnost žrtve tako krutega dejanja, predvsem pa podpora najbližjih. V sovražnem okolju ni mogoče pozdraviti globokih telesnih in čustvenih ran. Ker sem avtorica prispevka sama bila žrtev posilstva, dovolite, da besedilo podkrepim tudi s svojim doživljanjem.
Zakaj tako hude posledice
Ločimo velike T-travme in majhne t-travme. Med manjšimi so tiste, ki morda niso življenjsko ogrožajoče, kot to velja za vojne, teror, fizično nasilje, mučenje, hude prometne nesreče in naravne katastrofe, a so prav tako destruktivne. Morda po njih ne bomo zapadli v posttravmatski stresni sindrom, četudi je res, da mnoge tako zelo prizadenejo, da so prav tako zamajana vsa področja njihovega življenja. Mednje spadajo ločitev, prevare, izguba službe ali pomembnega posla, tudi nesreče, ki ne ogrožajo življenja.
Preberite tudi: Znaki, da se prijateljstvo končuje. Kliknite TUKAJ!
Posilstvo uvrščamo med zelo hude travme. Zakaj? Odziv telesa na travmo je odvisen od tega, koliko smo lahko dogodek nadzirali. Pravzaprav sploh ni pomembno, kako huda oziroma intenzivna je travma. Če jo lahko nadziramo z učinkovito obrambo ali pobegom, jo bodo naši možgani uvrstili med pomembne življenjske, morda celo zmagoslavne dogodke, ko smo pač bili čustveno vzburjeni in na koncu ušli, zmagali. Imeli zadnjo besedo.
Posilstvo na žalost ni med takšnimi dogodki, saj ga niti malo nismo mogle nadzirati, vse se je zgodilo proti naši volji in nismo mogle pobegniti. Zato so travmo možgani shranili povsem drugače, kot če bi lahko uveljavili svojo voljo.
Da bi lahko stopili na pot ozdravitve, moramo reaktivirati možgane, ki se trudijo preživeti, tako da preidemo iz stanja popolne nemoči k stabilnemu, kontinuiranemu nadzoru. Če pa smo tudi po travmi vedno znova ranjeni, je okrevanje onemogočeno. Predrugačiti je treba spomin na travmo, se spopasti s sprožilci, ki nas vržejo v vrtinec zlorabe, tako da lahko razumemo, da gre za dogodek v preteklosti, ki resnično nima nič opraviti s sedanjostjo. Drži, zgodilo se nam je tako hudo nasilje, da smo mislili, da bomo kar umrli, vendar je to minilo. Travma nas bo sicer določala do konca dni, s tem se bomo prej ali slej morale sprijazniti, vendar pa nima več nadzora nad nami.
Telesni občutki in čustva, ki so spremljali posilstvo, se bodo torej od časa do časa izrazili, vendar nikakor ne bodo več opozarjali na nevarnost, razen če seveda še dalje živimo v sovražnem okolju. Nelagodje oziroma vznemirjenost nam zgolj želita sporočiti, da smo si v vsakdanu nakopičili preveč stresa, ki nas je avtomatično povezal z refleksi samozaščite. Zdaj smo sposobni na ta sporočila telesa gledati s hvaležnostjo, saj nam sporočajo, da se moramo umiriti, upočasniti korak, in ne z grozo, ki nas popelje v panične napade. Ko se prebijemo do te stopnje okrevanja, je to naša zmaga, vrhunska modrost - kajti uspelo nam je integrirati čustva, občutke v telesu, zavest biti tukaj in zdaj, ter misli, ali če želite, um.
To z drugimi besedami pomeni, da smo prešle iz vloge žrtve v vlogo preživele.
Posttravmatska stresna motnja
Je dovolj za preživetje, če zgolj preživimo? Seveda ne. Po samem dejanju posilstva nočna mora žrtve še zdaleč ni končana. Pravzaprav lahko rečemo, da se najtežji del, to je iskanje volje, moči do življenja in ljubezni do same sebe šele začenja. Kje iskati pomoč, če jo sploh iskati? Soočanje z normami v nekaterih družbah, ki žrtev posilstva obsojajo enako kot povzročitelja dejanja, je težko. S spolno zlorabo pa je prežeto vse - samozavest, spolnost, intimna razmerja, starševstvo, duševno zdravje in telo.
Pojavijo se posttravmatska stresna motnja, socialne fobije, strah in anksioznost, razvijejo se krivda in sram, ženske sebe doživljajo kot nevredne, nemoralne, destruktivne in grešne. Prav tako se pogosto razvijejo motnje hranjenja in zloraba substanc, depresija in samomorilnost.
Panični napadi so še ena pogosta posledica zlorabe, ko nastopijo težave z dihanjem, grlo se zapre, srce divje bije, vid se spremeni, pojavijo se potenje, tresenje, potreba po begu, čutimo, da bomo izgubili nadzor, počutimo se ujete, zdi se nam, da bomo izgubili zavest, zakričali ali da se nam bo kar zmešalo. Napadi panike so zelo zastrašujoči, sproži pa jih nezavedno kakšna misel, dejanje, vonj, dotik, ki spominja na izvorno zlorabo. Večinoma niti ne vemo, kaj je sprožilo napad, če pa že pridemo do tega spoznanja, je pomembno, da panični napad zavestno nadzorujemo, imamo svojo skalo, ki se je oprimemo, da ne drsimo navzdol v travmo kot v spiralo. Seveda je ena izmed največjih krivic za telo, da pogosto misli, da je preteklost še vedno sedanjost.
Pogoste posledice so pretirano nezaupanje in težave z medosebnimi odnosi, partnerskimi odnosi, pojavijo se ambivalentnost in močna konfliktna stanja. Mnoge ženske so zlorabili tisti, ki so jih imele najbolj rade, posledično je težko zaupati tudi prijateljem in partnerjem.
Sledijo razne spolne disfunkcije in druge težave s spolnostjo, izogibanje spolnosti, obsesija, ambivalentna doživljanja, motnje osebnosti in disociacija … Predvsem pa je tako ranjena ženska vedno znova lažje znova ranjena, saj se pogosto počuti, kot da sploh nima svoje kože, tako zelo so bile njene meje porušene, to pa jo dodatno lahko reviktimizira v odnosih z vsemi ljudmi. Občutek ima, da dobiva vedno nove udarce, vsakič, ko skuša razpreti krila, kar je še posebej grozeče.
Zablokirana čustva
Ob dobri psihoterapiji bo ženska znova skušala priti do občutka, da postaja celovita. Značilno za travme, ki jih sproži nasilje drugega človeka, je, da v našem živčnem sistemu in telesu pustijo občutke tega nasilnega dogodka, ki seveda nimajo z nami prav ničesar in je prav, da jih s pomočjo dobrega terapevta sprostimo. Prav tako ostane po posilstvu v telesu zablokirana jeza, agresivnost, ko se nismo mogli uspešno braniti in smo zamrznili. Pri sproščanju teh energij bomo potrebovali dobrega terapevta.
Če se denimo posilstvo zgodi ženi, mož pa ji ne daje utehe, temveč jo obtožuje, da je zanj sama kriva, je to zanjo lahko tako veliko čustveno breme, da se njen prostor vse bolj krči in ni sposobna skrbeti več niti za otroke. Posilstvo nas v vsakem primeru prikrajša za mnoge lepe občutke, denimo tudi za nežnost in toplino, ki sta nadvse pomembni za dobro starševstvo. Da, posiljena ženska ima lahko, če ostane po travmi popolnoma sama, občutek, kot da se njen prostor vse bolj krči in kot da je vse v njej in v njeni okolici okuženo z dogodkom, za katerega ni niti malo kriva; odnosi, čustva, občutki, misli, telo, zato tudi terapijo po takšni travmi pogosto potrebuje vsa družina. In v takem primeru je pot okrevanja še posebej težka. Če pa po travmi takoj dobi podporo in lahko o dogodku veliko govori, bo morda travma postala celo vir njenih moči, saj bo ravno zaradi njene izkušnje morda vsa družina še tesneje povezana.
Moja izkušnja okrevanja in poziv
Ko me je, avtorico prispevka, psihiater v Psihiatrični kliniki Polje spraševal, kolikokrat na teden imam zaradi posilstva panične napade, sem ga debelo pogledala: »Lahko me kvečjemu vprašate, če se kdaj zgodi, da nisem v paniki.« A ko sem v roko prek Core enegetic terapevta, Boštjana Topovška, dobila knjigo »Healing from Trauma, a survivors guide to understanding yout symptoms and reclaiming your life«, avtorice Jasmin Lee Cori, sem začela prvič po petih letih občutiti nekatere svetle strani življenja. Pri priči sem se odločila, da jo s svojimi izkušnjami prevedem, po odlomkih in po dogovoru za avtorico, ter objavim v svojem internetnem dnevniku, saj je v knjigi nanizanih ogromno nasvetov, ne le, kako naprej po travmi. Avtorica je sama žrtev spolne zlorabe.
V pripravi so torej internetne strani, predvidoma bodo na voljo oktobra na spletni strani www.marijanamandic, kjer bom obširno spregovorila o zlorabi, o popolni izoliranosti, o občutkih obupa in nemoči, ki jo povzroči, in poteh okrevanja, predvsem pa o tem, kako pomembno je po okrevanju sočutje okolice ali vsaj najožjih družinskih članov. Tudi otrok, ki naj bi izvedeli, kaj se z mamico dogaja. Kakšno vlogo igrajo pri tem policija in centri za socialno delo. V primeru, da bližnji žrtev ne podprejo in ji ne pomagajo povrniti izgubljeno dostojanstvo ter ohraniti oziroma rešiti vrednote, ki so po zlorabi preostale, naj skuša žrtev najti svoj način povezanosti z otroki, in prav pri tem bom skušala materam s svojim zgledom vdahniti kakšno zanimivo idejo. Za začetek denimo priporočam odlično knjigo Kaj pomenijo čustva (založba Mladinska knjiga), prek katere lahko mati otrokom na njim razumljiv način razloži, kako se počuti in zakaj trenutno ne zmore biti z njimi. Prav tako lahko ženska v smislu procesa zdravljenja najde svoj smisel v pomoči drugim preživelim ženskam, čemur bo služila moja internetna stran. Pa tudi medsebojnemu tesnemu povezovanju, druženju, izmenjavi izkušenj s psihoterapevti, psihiatri, centri za socialno delo, policijo.
Dovolite pa mi, da, kakor bom na internetnih straneh, že sedaj, tudi vas povabim, da simbolično darujete za otroke vseh starosti kakšno odsluženo zloženko, knjižico, pravljico, ki ste se je doma že naveličali prebirati. Namenjene so otrokom vseh mater, ki zaradi takšne ali drugačne duševne stiske ne morejo biti ob otrocih. Lahko posredujete tudi predloge, kako bi se mamice še lahko povezale z otroki na daljavo, še posebej, če niti oče otrok ne razume njihove hude stiske in jim stike ne omogoči na njim primeren način. Pišite mi na marijanamandic847@gmail.com ali pa me pokličite na 040 221 921. Vnaprej iskrena hvala!
