Potonike so tiste čudovite okrasne rože z bujnimi cvetovi, ki so jih naši predniki med prvimi začeli gojiti na svojih vrtovih. Na Slovenskem so jih že v srednjem veku gojili na samostanskih vrtovih kot okrasno in zdravilno rastlino, zatem so jih občudovali na grajskih in meščanskih vrtovih, od tam pa so jih prenesli še na kmečke vrtove.
Prav sorte potonik s starih kmečkih vrtov, ki so se ohranile do današnjih dni, vrtnarji dopolnjujejo z novimi botaničnimi sortami. Da je potonika roža bogov, je ohranjeno v njenem latinskem imenu Paeonia, ki je izpeljano iz grškega imena zdravnika bogov na Olimpu Paian oziroma splošnega izraza 'paian' za zdravnika in rešitelja.
Preberite tudi: Obiskali smo cvetoči Bohinj! Kliknite TUKAJ!
Botanični opis
Potonika je zelnata ali lesnata trajnica z velikimi pernato deljenimi listi, ki zraste do pol metra visoko, najpogosteje kot majhen grmiček, v zemlji pa ima močno koreniko, poraslo z mnogimi vlaknatimi koreninami. Njeni razkošni cvetovi v belih, rožnatih, vijoličnih in rdečkastih, pa tudi rumenih odtenkih zacvetijo in božansko zadišijo, ko se pomlad preveša v poletje. Domovina potonike je osrednja Azija (severna Kitajska in južna Sibirija), človek pa je s križanjem vzgojil več vrst in sort potonik z različno barvo in razkošnostjo cvetov. Potonika, tudi patonija ali krsnik, kot so jo z domačimi imeni poimenovali naši predniki, je okras na skoraj vsakem vrtu, poleg tega pa so lepe tudi v šopku, zato nekatere sorte gojijo za rezano cvetje.
Divje rastoča potonika
Potonike so prastar rod, ki ga danes najdemo po vsej severni polobli, zlasti v svetlih listnatih gozdovih južne Evrope in Male Azije. Med naše avtohtone vrste spada navadna potonika (Paeonia officinalis), ki je samorasla roža in uspeva zlasti na kamnitih kraških planotah Dinarskega gorstva, v Čičariji, na Vremščici, Nanosu, Slavniku in v Trnovskem gozdu, navadno na gozdnih jasah. Veliki posamični cvetovi bledo rožnate ali rdeče barve imajo po pet čašnih listov, ki obdajajo pestič ali dva, okoli katerega so številni rumeni prašniki. Samonikla navadna potonika si je prav zaradi velikosti svojih cvetov prislužila častno mesto v kraljestvu cvetočih rastlin, saj ima največji cvet od vseh v Sloveniji rastočih rož. V preteklih stoletjih so se na starih kmečkih vrtovih udomačile tudi samonikle potonike z enojnimi cvetovi, ki so izvirna slovenska vrsta.
Lepotica na seznamu strupenih rastlin
Nekateri avtorji potoniko uvrščajo na seznam strupenih rastlin, saj poleg hlapnega olja in benzojske kisline vsebuje tudi alkaloide, njena glavna zdravilna učinkovina pa je asparagin, ki učinkuje protimikrobno in protivnetno, blaži bolečine, umirja in znižuje krvni tlak. Čezmerno zaužitje pripravkov iz korenin, pa tudi cvetov in semen, lahko pripelje do hudih zastrupitev, ki se kažejo kot vnetje želodčne in črevesne sluznice, bruhanje, trebušni krči in močna diareja. Med omotno-strupene rastline jo uvršča tudi slovenski botanik Martin Cilenšek in jo predstavi v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1895.
Zeliščna raba v ljudski medicini
Čeprav je zgodovina uporabe potonike v zeliščarstvu stara že dva tisoč let in izvira iz kitajske tradicionalne medicine, je danes potonika redko uporabljana zdravilna rastlina. Mešanica korenin in posušenih cvetnih listov je prastaro zdravilo proti epilepsiji, iz zmletih semen pa so pripravljali zdravilo proti protinu in revmi. Sveta Hildegarda je zvarek iz korenin in semen priporočala pri zasluzenosti glave in prsi ter bronhitisu. V tradicionalni kitajski medicini korenino bele potonike uporabljajo za uravnavanje menstrualnega ciklusa in blažitev bolečin ter za izboljšanje krvnega obtoka, sodobne raziskave pa so potrdile, da polnocvetna potonika, zlasti bela lesna potonika (Paeonia ostii), preprečuje nastanek krvnih strdkov, uničuje virus herpesa, deluje protivnetno in pomaga proti revmatizmu. Uporaba potonike je bila znana tudi v ljudski medicini na Slovenskem. Zavretek iz semen in korenin so naši predniki priporočali ob zaostalem mesečnem perilu, z njim so zdravili božjast, vnetje sklepov in trebušne tegobe ter kot domače bljuvalo.
Simbolni pomen
Na Daljnem vzhodu naj bi potonika po starih verovanjih prinašala srečo, mir in ljubezen in prav nič dosti drugačen ni njen simbolni pomen na stari celini. Evropska tradicija ji pripisuje vrline, kot so lepota, romantika in ljubezenska sreča, posajena na vrtu pa naj bi dom varovala pred vsemi zlimi silami.
Strupena ali zdravilna, še vedno ne dovolj raziskana, potonika ostaja nadvse mikavna. Lepoto njenih cvetov lahko občudujemo na vrtu ali v šopku, s cvetovi si lahko olepšamo dom, pripravimo dišečo kopel ali pa njen vonj ujamemo v hlapno eterično olje, ki poudarja ženstvenost … Kakorkoli že, potonika ostaja prispodoba ljubezni in lepote, razkošja in blagostanja.
