Štirinajst let že sodeluje v različnih projektih in sekcijah društva Kralji ulice, je članica uredniškega odbora njihovega cestnega časopisa in soustanoviteljica zadruge Stara roba, nova raba, socialnega podjetja, ki skrbi, da imajo tudi brezdomci lahko službo in svoj vir dohodkov. Doktorirala je prav na temo ekonomije daru in tudi v najin pogovor nenehno vpleta razmišljanje o drugačnih, bolj humanih in socialno naravnanih načinih delovanja, ki so še kako aktualni.
Aktualni v času brezobzirne kapitalistične ekonomije, ki izloča vse drugačne, manj uspešne ter jih potiska na margino družbe. Pravi, da so ji bili od nekdaj blizu prav ti. Besede vodenje ne mara. Dolgo časa je potrebovala, da so sprejeli njen pogled na sodelovanje in odgovornost pri delu, ne da bi bilo za to potrebno uporabljati orodja avtoritete ali vzpostavljati hierarhijo odnosov. Nekaj o takšnih ljudeh, čudakih, zbiralcih, ekscentrikih, ljudeh z roba, novih povzpetnikih, predvsem pa o finih in modrih dušah, ki živijo tukaj nekje med nami, pripoveduje tudi roman Starinarnica. Knjiga je začela svojo pot na Trubarjevi, prav na isti ulici in v istih lokalih, ki so bili inspiracija za zgodbo. In da ne pozabim pomeniti, da so bili zraven tudi mnogi ključni akterji Luninega dela in življenja: antikvar Jaka Prijatelj, frizerka in lastnica salona Meta Podkrajšek, člani društva Kralji ulice, prijatelji in aktivisti z vseh vetrov. V literaturi zagotovo še ni rekla zadnje besede, ampak šele odprla prvo poglavje.
»V univerzumu vse kroži in ima svoj čas in red.«
Pravkar je izšel vaš literarni prvenec roman Starinarnica, ki govori o posebnih ljudeh, prostorih in življenju v starem delu mesta. O čem pravzaprav pripoveduje, kdo so bili navdih za to zgodbo?
Navdihe jemljem povsod okoli sebe, kot to počno vsi pisatelji, na koncu pa gre seveda za mešanico fikcije in realnosti. Po navadi me najbolj navdihnejo ljudje, ki so življenjsko široki, ki vidijo ljudi okoli kot sebi enake in imajo enak odnos tako do brezdomcev kot do bogatašev ali politikov. Taki ljudje so se mi zdeli vedno zanimivi. Konkretna inspiracija so mi bili prostori in ljudje s Trubarjeve ulice v Ljubljani, kjer sobivata, eden nasproti drugega, prav dve takšni osebnosti, frizerka Meta Podkrajšek in starinar Jaka Prijatelj, ljubljanski ikoni, ki sta zaznamovali neki prostor in čas v tistem delu mesta. Ko sem začela, se pravzaprav nisem jasno zavedala, da pišem o njiju. Osnovna ideja je bila zgodba o trgovini, kjer se skupaj s predmeti prodajajo čustva. Sprva sem zastavila zgodbo z negativnim, zelo kritičnim pogledom na današnjo družbo izpraznjenosti in zasičenosti, ko nismo več sposobni doživljati pristnih občutkov, odnosov in sveta okoli sebe. Ljudje, ki bi vstopili v to trgovino in hoteli kupiti neki predmet, pa bi tako s to izmenjavo podoživeli čustva človeka, ki je ta predmet posedoval. Ker pa sem v tistem času pisala doktorat na temo ekonomije daru, se mi je vse skupaj nekako prepletlo. Z mojim pisateljskim mentorjem Miho Mazzinijem sva posedala ob čaju in prečistila idejo, da v zgodbi ne bo šlo za prodajo, ampak za menjavo stvari za stvari. Zame je bilo to prav tisto, kar sem raziskovala v svoji doktorski nalogi. Gre za princip »daj-prejmi-vrni«, kot ga poznajo stare skupnosti v polinezijski in melanezijski družbi in sta ga raziskovala že dva velika antropološka klasika Marcel Mauss in Bronislaw Malinowski. Skratka, to mi je bilo zelo blizu in nastala je zgodba o starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru, vključno z vsem tistim kar kapitalizem danes uničuje. Uči ljudi, da spet razumejo smisel teh starih načel in vrednot, da mora vse priti ob pravem času in ne smemo stvari dobiti s silo, z ihtavostjo ter da je pomembna občutljivost tako do ljudi kot do stvari. Torej, da v univerzumu vse kroži in ima svoj čas in red. Starinar tako skozi svoje delovanje posreduje takšno znanje in modrost, ki se ju skuša danes čim bolj potlačiti.
Preberite tudi: Upoštevajte pravila na spletu. Kliknite TUKAJ!
Se vam ne zdi, da takšni kraji in lokali v mestu, nabiti z neko zgodovino, zgodbami in osebnostmi, nekam hitro izginjajo iz našega življenja oziroma mest, v katerih živimo. Potrošniška družba želi kar naprej ustvarjati nov videz, nove lokale, nove »štacune«, novo ponudbo, vse staro pa meče nekam na odpad zgodovine.
To je bistvo kapitalizma, zavrženi ljudje, zavržene stvari, princip, po katerem deluje današnja družba. Zame je to popolno nasprotje tega, za kar si sama prizadevam, in podobno razmišljajo še mnogi okoli mene. Konec koncev tudi starinarji počnejo prav to, ohranjajo tisto, kar želi hiperpotrošniška družba zavreči. V romanu govorim prav o tem, da tudi če so stvari stare, počene, umazane, še ne pomeni, da jih moramo zavreči. Njihova lepota je lahko ravno v njihovi nepopolnosti. Blizu mi je japonski način dojemanja lepote, zajet v konceptu »mono no aware«. Klasičen primer, ki ga navajajo v literaturi, so češnjevi cvetovi. Zahodnjaki bomo na primer najbolj občudovali češnjo v njenem polnem razcvetu, Japonci pa bodo gojili močnejši sentiment do počasi odpadajočih cvetov. Gre za melanholično občutenje lepega v odhajanju, minljivosti in hkrati upanje, da to spreminjanje spet rojeva nekaj novega. Ta princip lepote je veliko bliže življenjskosti kot pa naš zahodnjaški, ki idealizira samo lepoto popolnosti, od plastičnih operacij in mladega telesa, do vedno novih stvari, ki se jih da takoj nadomestiti.
Kako ste se kvalificirali kot pisateljica »lepe« literature? Kot ljubiteljica knjig in branja ter avtorica kratkih zgodb in poezije ste najbrž potrebovali samo še majhen korak, spodbudo za pisanja romana?
Moj prvi motiv je bil, da naredim zbirko kratkih zgodb, ki bi se počasi nakapljale. Vsaj za polovico knjige sem jih že imela. Občasno se udeležim kakšne pisateljske delavnice, pri dvajsetih sem bila recimo na delavnici Lud Literature, ki jo je vodil Andrej Blatnik. Delavnic se občasno udeležujem predvsem zato, ker so mi močna spodbuda, da se sploh disciplinirano lotim pisanja, nekakšna ukana same sebe. Poleg tega se tako ob drugih udeležencih nekako umestiš, dobiš realnejši občutek, kje si na svoji pisateljski poti.
Že takrat me je vleklo v pisateljsko sfero in literarno sceno, toda življenje in delovanje v nevladnem sektorju ter delo z ranljivimi skupinami me je peljalo drugam in me za nekaj časa tudi popolnoma posrkalo. Pred kratkim pa sem se spet podala na delavnico ustvarjanja kratkih zgodb, ki jo je vodil Miha Mazzini. Med kandidati je na podlagi naših kratkih zgodb izbral tri, ki smo nato nekaj mesecev sodelovali, potem pa smo šli vsak svojo pot. Ko se je pojavil razpis v okviru mentorskega programa Zavoda Ypsilon, kjer uspešni ljudje iz različnih področij kot mentorji pomagajo s svojim znanjem in izkušnjami, je bila v programu tudi možnost, da Miha Mazzini izbranemu avtorju pomaga pri pisanju scenarija ali romana. Poslala sem svoj sinopsis in bila izbrana, tako sva kakšno leto sodelovala in delala na tej zgodbi.
Ta zgodba je bila torej osnova za Starinarnico?
Tako je, to so bili temelji za Starinarnico. Miha razmišlja zelo filmsko, režisersko in takšno je bilo tudi najino sodelovanje. Pisala sem sama, on pa mi je pomagal oblikovati poglavja, scenosled zgodbe in razdelavo karakterjev. Za vsako osebo v knjigi imam vsaj eno stran opisa njenih lastnosti, videza itd., ki jih v knjigi niti nisem vseh uporabila, toda za moj širši okvir je bilo pomembno, da imam o njih izdelano predstavo od tega, kakšne oči ima oseba, koliko je stara, do tega, kakšne travme je preživela v življenju. Prav tako sem se učila razdelati vse glavne zaplete v knjigi. Prve tri mesece sva delala samo na tem, na strukturi romana, in to je največ, kar mi je dalo to mentorsko sodelovanje. Naučila sem se oblikovati, postaviti strukturo zgodbe. Prej sem pisala kar tako, spontano, usedla sem se in pisala. Želela sem si kdaj napisati tudi roman, a sem imela predvsem premalo samodiscipline in tudi moj »kramljajoči« slog, kot ga imenuje Mazzini, me je navadno zapeljal v popolnoma neobvladljive širjave. Zdaj pa sem imela rdečo nit, razdelanih osemindvajset poglavij in šele potem sem se lahko začela prosto literarno »izživljati«.
Kosovni odpadi, ki so bili tudi vir za marsikatere zbiralce in nabiralce, so zdaj po mestnem odloku postali zanje nedostopni oz. je takšno zbiranje stvari prepovedano.
Kosovni odpadi so včasih ležali po nekaj dni in bili dostopni vsem. Okoli njih so se hitro organizirale in zbirale skupine ter se obveščale, kje se kaj dogaja. Eni so bili specializirani recimo samo za gume, Bolgari in Romi so iskali predvsem kovinske zadeve itd. To je bil tudi del preživetja, marsikaj pa je iz teh »kosovcev« priplavalo tudi do starinarnic ali bolšjaka. Neredkokdaj so se na ta način pred uničenjem rešile prave dragocenosti, umetniška dela itd. Mesto je verjetno hotelo vse vzeti v svoje roke, da bo naš svet bolj urejen in čist, najbrž pa je bil razlog tudi ta, da so sami zavohali dobiček. Tako zdaj ne puščajo tem ljudem niti drobtinic, vseeno pa verjamem, da življenje vedno najde svojo pot in tako si bodo tudi te skupine našle nove načine preživetja.
V romanu predstavite tudi drugačen pogled, ki je mogoče danes še posebej prisoten, namreč da se na stvari in ljudi ne smemo navezovati, da bomo lažje preživeli, če staro in odvečno pustimo za sabo ...
Mislim, da gre za vidik, ki ga zastopajo tudi v mojem romanu zlasti premožni ljudje in tako imenovani uspešneži. Gre za ideologijo, da se ne smeš navezati ne na stvari in ne na človeške odnose, da greš vedno lahko prost naprej in pustiš vse za sabo. V industrijski dobi so bile tovarne, torej stoječi kapital, vezane na neki prostor, ki se ga ni dalo kar tako prestaviti. Danes pa je vedno bolj v ospredju mentaliteta, da lahko vse prestavljaš in zamenjaš oziroma zavržeš. Ljudi se obravnava kot blago, proizvodnjo selijo v druge države, kjer je vse cenejše, ali pa selijo ljudi iz drugih držav sem, ker delajo ceneje. To je logika, po kateri mora biti vse podrejeno ustvarjanju dobička, vse, vključno z ljudmi in naravo, postane blago, s katerim se lahko prosto manipulira na trgu. Zato novodobni mogotci tudi sami sebi ne dovolijo vezanosti na nič, na nikogar. Sodobna komunikacijska tehnologija to samo še spodbuja, vedno več denarja se obrača prav v tej tehnološki, virtualni sferi, kjer je normalno, da nisi na nič pripet in se na nič ne vežeš. Posebej zahodni svet, ki že tisočletja temelji na zelo patriarhalnem razmišljanju in delovanju, kjer se vse opira samo na razum. To se lepo kaže tudi v našem odnosu do denarja, ki sam po sebi ni nič slabega, a je dobil takšno moč nad nami. Večina ljudi pa se v tem vedno težje znajde.
»V sebi imam tudi neko skepso, da vse stvari vzamem z malo rezerve, nikoli se ne bi mogla predati samo eni struji razmišljanja.«
Za delo s Kralji ulice in vodenje centra je verjetno potreben drugačen pristop. Je iz te filozofije zrasla tudi Posredovalnica rabljenih predmetov pri društvu Kralji ulice, kjer delate že 14 let?
Kralji ulice imajo veliko različnih programov in eden od njih je tudi Posredovalnica rabljenih predmetov, ki smo jo pred dvema letoma registrirali kot zadrugo. Je hčerinska družba Kraljev ulice in ima pet različnih ustanoviteljev, poleg Kraljev ulice smo zraven še različni strokovni delavci in nekdanji uporabniki društva. Pri posredovalnici močno promoviramo zadružni princip delovanja, delitev odgovornosti, vračanje denarja nazaj v skupnost, spodbujanje avtonomije članov. Prav tu skušamo preseči tradicionalen princip delovanja med ljudmi, da nenehno potrebujemo vodjo, šefa in čakamo, kam nas bo usmerjal, namesto da se naslonimo na lastno znanje in moč. Pri delu z brezdomci je to zelo močno izraženo, želijo si nekoga, avtoriteto, ki jim bo povedala, kaj in kako naj delajo. Verjetno to izhaja iz tega, ker iščejo neko nasprotje kaotičnemu življenju na cesti, želijo varnost. Včasih zato pričakujejo, da boš njihov šef in reševal konflikte namesto njih, kar mi zagotovo ni blizu. Odkar delam s Kralji ulice, se trudim odkrivati načine, da bi spremenili tak odnos. Čeprav mislimo, da je tako bolj varno, je ravno obratno. Tako le ostajaš na neki točki v življenju in prepuščaš drugim, da ti bodo pokazali, kaj moraš storiti. Tukaj pa skušam uveljavljati princip zadružništva, kjer jaz nisem običajna šefica, četudi kot predsednica seveda sprejmem in nosim vso pravno in drugo odgovornost. Toda na človeški ravni želim, da smo enakovredni. Lahko delegiram neke naloge, da organizacija bolje teče, razporedim vsakdanje delo in majhne nalogice, kar imajo nekateri zelo radi, vendar pa pričakujem od ljudi, da imajo tudi svojo iniciativo. Vsi glasovi so upoštevani enakopravno.
Se lahko ta miselnost širi, prime tudi v drugih sferah družbe?
Vedno več je novodobnih menedžerjev, ki so bolj »široki« in osveščeni ter se zavedajo, da tak način vodenja, kot sem ga nakazala, pelje do veliko boljših in dolgoročnih rezultatov. Pomembna je zavest, da so ljudje dragoceni. Ne maram besed, ki so danes kar naprej v obtoku: človeški viri, človeški kapital, delovna sila. To so izrazi, ki že sami po sebi razčlovečijo ljudi. Mislim, da se zares dobri, vrhunski menedžerji zavedajo, da so ljudje dragoceni in bodo stvari dobro delovale, če bodo ljudje spoštovani in zadovoljni, če bo njihov glas slišan, če bodo spodbujani. Seveda obstaja tudi med temi menedžerji neka razlika, nekateri skrbijo za ustvarjanje dobrih pogojev, ker se jim to dolgoročno izplača predvsem zaradi dobička, kar je spet napačna logika. Drugim pa je res do tega, da se ljudje na delovnih mestih dobro počutijo in so cenjeni. Če se vrnem na vprašanje, zadružništvo je način življenja, nikakor ni samo posel!
Kralji ulice so na ljubljanskih ulicah že prepoznavne figure, tudi priljubljene. Vsak ima kakega svojega, ki mu podari svoj dnevni ali tedenski prispevek.
Verjetno bi člani društva to sami bolje povedali. Večina naših prodajalcev in prodajalk časopisa jemlje svoje delo zelo resno, kot službo. Dobro je, ker jim nihče ne delegira delovnega časa, sami se odločajo, kdaj in koliko bodo prodajali, sami si določijo delovna mesta. Včasih se pojavijo tudi težave, ker so boljša in malo slabša prodajna mesta in pride zato do prepira. Važno je, da si sami urejajo svoj delovni tempo, hkrati pa dobijo veliko dobrih izkušenj od drugih ljudi, ki jih srečujejo. Večina ljudi jih pozitivno sprejema, odpirajo se razni pogovori, debate med njimi, spoprijateljijo se, včasih se pojavijo tudi priložnosti za kakšno drugo plačano delo, razvijajo se torej odnosi, ki so nad samim prodajanjem.
Kako nastaja cestni časopis, ki ga prodajajo? Kaj pomeni tak časopis zanje in za ljudi, ki tu živimo drug ob drugem?
Pomemben vidik je, da so naši člani hkrati tudi ustvarjalci časopisa. V tujini so tovrstni časopisi produkt profesionalnih piscev, novinarjev, v najboljšem primeru imajo uporabniki na voljo le nekaj svojih strani, zraven je tudi veliko oglasov. Mi smo po tem v svetovnem merilu popolni posebneži, kot sem imela možnost primerjati tudi na mednarodnih konferencah cestnih časopisov, kjer so najprej gledali na nas nekoliko zviška, češ, vi naivneži, boste že videli. Toda nam uspeva že od leta 2005, odkar smo ustanovili svoj časopis, pričeli delovati samostojno, brez oglasov, z lastnimi silami. Vsak oglas bi pomenil neko onesnaženje, odvzem prostora pravim temam, ki jim je namenjen časopis. Naš časopis v veliki meri ustvarjajo uporabniki sami, ki so zelo ponosni, če imajo notri svoj članek ali so na naslovki. Večina jih jemlje časopis za svojega.
O samem nastajanju časopisa bi lahko še veliko več povedala nekdanja urednica Mirjam Gostinčar, sedanji urednik Jean Nikolič in drugi, sama sodelujem v uredniškem odboru. Včasih pomagamo prispevke vnašati v računalnik, ker so nekateri napisani na roko, malo jih jezikovno popravimo, toda marsikdo se najde v pisanju in postanejo dobri novinarji. Med sodelavci imamo tudi bivše novinarje. Radi bi spet več prostora namenili zgodbam, ki nastajajo na ulici, zato veliko zbiramo na terenu ali pa pridejo ljudje k nam v dnevni center, kjer je na razpolago računalnik in tudi strokovni delavci, ki pri tem pomagajo. Zanimiv vidik pri prodajalcih časopisa je tudi ta, da se veliko ljudi ustavlja pri njih zato, da lahko malo pojamrajo. To je zabaven moment, namreč da so kralji ulice prevzeli takšno funkcijo. Ljudje imajo pri njih možnost, da se razbremenijo, imajo nekoga, ki jih posluša. Torej še zdaleč ne gre samo za to, da bi naši prodajalci govorili, kako je njim hudo, pogosto je prav nasprotno. Po drugi strani pa tudi sami srečujejo ljudi, ki sicer niso na ulici, a prav tako zelo težko živijo in imajo hude probleme. Tako se marsikdaj spletajo prijateljske vezi. Naše prodajalce spodbujamo, če slišijo kakšno pomembno zgodbo na cesti, kjer so v stiku z mnogimi, ki se je drugje ne sliši, naj jo povedo in zabeležijo, ker so v večini drugih medijev preslišane.
»V vsakdanjem življenju lahko vidimo, kako malo je treba. Nekoga samo pobožaš ali mu kaj lepega rečeš in takoj se odpre.«
Poleg butika na Poljanski cesti ste pred kratkim dobili še nove prostore na Studencu v Polju. So se takšne trgovinice rabljene in na novo uporabljene robe, ki zadnje čase rastejo po naših mestih, dobro prijele? Kdo podarja in kdo kupuje tam?
Govorim lahko le iz naše izkušnje. Tam pridemo v stik z zelo različnimi ljudmi insloji, od premožnih do revnih ali srednjega sloja. Veliko bolj socialno usmerjeni, tudi za podarjanje, so ženske, upokojenci in študenti, o tem bi se dalo narediti kakšno raziskavo. Ukvarjamo se tudi s selitveno in čistilno dejavnostjo, kjer srečujemo tudi premožnejše dele družbe, včasih dobimo večja dela za cel mesec, selitve, čiščenja, pleskanje in podobno. Ob takih priložnostih se zgodi, da prejmemo v našo posredovalnico tudi bolj kakovostne stvari. K nam zahajajo tudi ljudje, ki so finančno in socialno stabilni, spletejo se prijateljske naveze, pride do mešanja različnih družbenih slojev, padajo bariere, brezdomni ljudje širijo svoje socialne mreže, kar je bistveno za reševanje problema socialne izključenosti. Padajo tudi naši predsodki do bogatih, enako kot njihovi do nas. Tako se znajdejo pri nas stvari, ki jih ne bi nikoli sam kupil ali odkril, včasih tudi dragocene, umetniške stvari − kak »Kogoj« ali znana blagovna znamka skodelic, ročno izdelani predmeti. Prej sem bila večinoma neposredno vpletena v vse to, z lastnim prevozom sem skrbela, da so stvari potovale k nam ali na bolšjak, skupaj smo čistili, ocenjevali, urejali. V delovnem procesu so se odpirale marsikatere zgodbe, ljudje so si tako olajšali svoje strahove veliko prej, kot če sem jih nagovorila: »Pridi na sestanek in mi povej, kaj te tare.« Med čiščenjem skodelic so se pogovori odvijali hitreje in bolj spontano. Ker sem zdaj zelo zaposlena z administrativnim upravljanjem zadruge, na žalost ni več toliko časa, da bi bila prisotna pri drugih dejavnostih.
So imeli pri oblikovanju ljubezni do drugačnih, nesprejetih, spregledanih svojo vlogo tudi vaši starši? Vaša mama dr. Renata Šribar je znana sociologinja, antropologinja, raziskovalka in feministična aktivistka, oče Iztok Jurančič je novinar in dolgoletni predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, aktivist za boljše pogoje prekarcev itd.
Seveda je vplivalo name, vse debate, ki so se vrtele doma o problemih in krivicah okoli nas, v družbi. Kot otrok se tega niti nisem zavedala, šele kasneje mi je postalo jasno, da nismo bili ravno najbolj običajna, konvencionalna družina. Zagotovo so bili nastavki v mojem boju za sprejemanje »drugačnih« že v otroštvu, v načinu, kako smo doživljali krivice in skušali urejati, reševati svet, ljudi in stvari okoli sebe.
»Nastavki v mojem boju za sprejemanje drugačnih so bili že v otroštvu, v načinu, kako smo doma doživljali krivice in skušali urejati, reševati svet, ljudi in stvari okoli sebe.«
Čut za spregledane pa se ne širi samo na ljudi, velikokrat rešujete tudi živali, rastline?
Mogoče to ni ravno razmišljanje antropologinje, a vsa živa bitja jemljem kot enakovredna. Ne ukvarjam se s poklicnim reševanjem živali, a če naletim na kakšno v stiski, skušam pomagati. Doma živijo z mano muce in kužek, živali so bile vedno del mojega življenja. Ljudje smo pozabili, da smo sočutna in občutljiva bitja, ki nam je dobrobit drugega pomembna, brez kakršnihkoli preračunljivih razlogov. V otroštvu še imamo neko tankočutnost, potem pa, ko »nas življenje povozi«, se naučimo biti trdi in ta občutek v sebi pozabimo, zatajimo. Zdi se mi, da prav skozi pisanje in umetnost spet prebujam ta občutljivi in ranljivi del sebe. V vsakdanjem življenju lahko vidimo, kako malo je treba. Nekoga samo pobožaš ali mu kaj lepega rečeš in takoj se odpre. Enako je z živalmi. V sebi ponovno odkrivam te zatrte plasti in zdi se mi, da vedno več ljudi čuti podobno.
Imate menda svojo njivo, kjer se spopadate s permakulturo in novimi pristopi v samooskrbi, obdelovanju zemlje?
Trenutno za vse to ni časa, ker me preveč zaposluje drugo delo in pisanje. Moj ded po mamini strani je bil arheolog, odkril je staro istrsko bajto, kjer je izkopaval, kasneje je hišo odkupil in razširil, zraven pa tudi veliko zemlje, ki pripada zdaj mami in meni. Babici sem vedno rada pomagala na vrtu, nekoč je bilo življenje pri vsaki hiši zelo povezano z vrtom, pridelki, zemljo, delom na njej. Že od majhnega sem gojila lončnice, neko ovijalko sem imela kar čez celo sobo kot v džungli. Odločila sem se, da posadim zdaj na tistem koščku zemlje zelišča, s katerimi ni toliko dela in ne zahtevajo, da si ves čas prisoten. Rada spremljam naravo, kako se spreminja in ukvarja sama s sabo, trenutno pa je vse malo zanemarjeno, podrejeno mojemu drugemu življenju.
Menda imate radi tudi šamanska potovanja. Kaj to pravzaprav pomeni?
Šamani so ljudje, ki so v močnem stiku z energijami narave in na sploh univerzuma, zato mi je šamanizem blizu. Še posebej me je že od srednje šole naprej privlačil južnoameriški šamanizem. Castaneda, Celestinska prerokba in drugi spisi so bili popularna literatura v svojem času in takrat sem to tudi sama požirala. Vendar imam v sebi tudi neko skepso, da vse stvari vzamem z malo rezerve, nikoli se ne bi mogla predati samo eni struji razmišljanja. Šamanizem niso ravno naše korenine. Zame je šamanizem prej neka filozofija, življenjska modrost, iz katere lahko veliko zajemaš. Seveda lahko prideš do podobnih spoznanj tudi, če prebiraš druge duhovne vire, učenja o vseprežemajoči ljubezni in naši povezanosti s stvarstvom, univerzumom. Zdi pa se mi, da je potrebno, ne glede iz katerega vira zajemaš, ohranjati tudi kanček distance.
Se morda tudi v bližnji prihodnosti odpravljate na kakšno takšno pot?
Pred leti sem se potepala po bolivijskih Andih s Tino Zgonik, Slovenko, ki živi in dela tam že nekaj let, zelo pa si želim na kak treking v Nepal. Rada tudi fizično preizkušam svoje sposobnosti, hoja, zlasti če hodiš dolgo časa, sproži neki premik v glavi, v možganih, veliko balasta odpade in potem se lažje spet osredotočaš na prave stvari. V vsakdanjem svetu pobiraš veliko odvečne navlake, energije drugih ljudi, lastnih problemov in na neki točki stvari ne vidiš več dovolj jasno. Če imaš privilegij, da lahko za dlje časa nekam odpotuješ, je to zelo dobra priložnost, da se spet osrediniš in z večjo gotovostjo stopiš po svoji poti naprej.
