S poslovnimi in dnevnimi unikatnimi oblekami lastne blagovne znamke Irena Funduk Fashion je prepričala tudi najbolj zahtevne stranke. Pred kratkim je doktorirala iz oblikovanja oblačil, za katerega je dobila evropsko štipendijo za inovativnost.
Njena uspešna pot je bila jasno začrtana, ko jo je pred dobrim letom in pol v enem od ljubljanskih lokalov, kjer je med premorom v ateljeju srkala kavo, ogovoril postavni moški. Sicer precej previdna Irena se je le zapletla z njim v pogovor in hitro sta našla skupni jezik. Vse drugo postaja zgodovina: ugotovila sta, da ju kljub velikim kulturnim razlikam, on je namreč uspešni odvetnik, ki dela na kuvajtski borzi in veliko potuje po svetu, povezuje več stvari. Na začetku letošnjega leta sta se med potepanjem po Evropi poročila, Ireni pa se je uspelo uvrstiti v ekipo 45 modnih oblikovalcev, ki ustvarjajo razkošne obleke visoke mode za Srednji vzhod. Njena služba je sanjska, prav tako pogoji za delo in plača.
Ustvarjalna že od malih nog
»Moda je bila od nekdaj moje življenje. Že v osnovni šoli v Borovnici sem bila neukrotljivo ustvarjalna. Udeleževala sem se dramskih, likovnih, glasbenih in pravljičnih krožkov. Pa še marsičesa bi se, če bi obstajalo.« Po osnovni šoli je šolanje nadaljevala na naravoslovni Plečnikovi gimnaziji in nadaljevala s študijem oblikovanja oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani.
»Ni me zanimalo samo oblikovanje oblačil, temveč moda kot večplasten družben pojav. V četrtem letniku fakultete sem odprla svoj Atelje Princ, v katerem sem se ukvarjala z oblikovanjem postmodernih poročnih oblek, kar je bilo nadaljevanje moje diplomske naloge. Te poročne obleke so bile drugačne, nikoli tradicionalno ukalupljene ali značilno preveč razgaljene. Rada sem raziskovala odnose med vzorci tekstila, strukturami in barvitostjo. Z njimi sem želela poudariti večplastno identiteto neveste in je ne konstruirati le kot objekt všečnosti in ugajanja. S svojimi oblekami sem torej skušala odkrivati skrite potenciale žensk in njene večplastne identitete,« pripoveduje Irena. »Oblekla sem veliko nevest. Tisto so bili res lepi časi. Z vsako nevesto sva se povezali, z njo sem se veselila njenega najlepšega dne v življenju. Vse moje obleke so bile unikatne, daleč od tistih serijskih iz cenenih čipk. Moje neveste so bile visoko izobražene ženske: zdravnice, farmacevtke, odvetnice, podjetnice; skratka dame, ki so razmišljale s svojo glavo, ne pa se podrejale družbenim predpisom in hitro menjujočim se modnim zapovedim.« Irena se je nato vpisala še na doktorski študij oblikovanja oblačil, kjer je svojo tezo razvijala naprej in prejela tudi evropsko štipendijo za inovativnost. Doktorski študij je zaključila s kolekcijo Ptice svetlobe in teme, ki govori o identiteti neveste in njeni ambivalentni družbeni predstavitvi. Disertacija je družbeno kritična analiza belih poročnih oblek in znotraj nje Irena odkriva skrite mehanizme podrejanja ali nadvlade med spoloma. »Zanimajo me simbolni pomeni znotraj oblačila, ne samo modni trendi. V oblačilnih kolekcijah, ki jih oblikujem, iščem bogastvo vsebin, ki jih interpretiram na različne načine, v različnih kulturnih kontekstih, skozi razne zgodovinske in psihološke okvire zgodb, ki iščejo svoj izraz,« pripoveduje Irena.
Uspešna v Sloveniji
Irena ni upornica, bolj kot to skuša biti bojevnica v odzivu na izziv življenja. Vedno razmišlja s svojo glavo in ne sprejme vsega, kar ji ponuja zunanji svet in mediji. Na to temo je pred leti nastala kolekcija Urbane samurajke, ki je na tednu mode v Ljubljani doživela velik uspeh, oblačila so bila namreč takoj razprodana. Kolekcija je pozivala ženske, naj v sebi prebudijo značilnosti urbanih samurajk: pravičnost, pogum, disciplina, mir, dostojanstvo, sočutje in integriteto.
»Razvijala sem tudi kolekcije dnevnih oblačil za krog strank, ki so bile večinoma poslovne ženske. Vse je teklo po ustaljenih poteh: delo me je veselilo, vsak dan sem naredila veliko lepega in res nisem imela razloga, da ne bi bilo tako tudi v bodoče,« pripoveduje Irena. Del evropske štipendije je namenila za študij na najbolj prestižni modni šoli Central Saint Martins v Londonu, na kateri so se kalili najboljši modni oblikovalci. Študij v tujini je precej spremenil in nadgradil njeno oblikovalsko percepcijo, hkrati pa se je med bivanjem v Londonu tudi dodobra zavedela, da v tem milijonskem mestu ne bi nikoli hotela živeti. »Pa ne samo zaradi vremena, vse skupaj ni nič preveč optimistično. Ljudje delajo ali študirajo od jutra do večera, kakovost življenja je precej slabša od slovenske. Prisiljeni so delati cele dneve, da si lahko plačajo najemnino in nekako stopicajo v življenju naprej, domov hodijo mrtvo utrujeni samo prespat. Tako je kot v hrčkovem kolesu. Kljub temu pa sem hvaležna za izkušnjo, saj sem se veliko naučila,« pravi. Po vrnitvi domov je ustvarjala naprej in imela krog zvestih strank. »Poklic modnega oblikovalca je tudi v Sloveniji garaško delo. Kupna moč je majhna, nujno je treba najti nove prodajne poti v tujini, da zaslužiš dovolj za ustvarjanje novih kolekcij. Tako sem se s svojim delom predstavila v Lyonu, Parizu, Madridu, Pragi, Monaku in še marsikje.«
Študij v tujini je precej spremenil in nadgradil njeno oblikovalsko percepcijo, hkrati pa se je med bivanjem v Londonu tudi dodobra zavedela, da v tem milijonskem mestu ne bi nikoli hotela živeti.
Nekega lepega pozno poletnega dne pred dvema letoma sem v svojem priljubljenem lokalu v stari Ljubljani pila kavo. Poleg mene je sedel prijeten temnolas moški in čez čas sva začela klepetati. Povedal mi je, da mu je ime Ahmed Amin Abdullah Ali, da prihaja iz Egipta, živi in dela pa v Kuvajtu. V Sloveniji se je za en dan ustavil na poti z Dunaja, kjer je bil na poslovnih sestankih. Prijetno sva klepetala in primerjala način življenja v Evropi in arabskem svetu, govorila sva o kulturnih simbolih, zakonodaji, tudi o modi in poslovnem svetu. Prav Ahmed Amin je predlagal, da pripravim ponudbo – kolekcijo za Srednji vzhod. »Tako sem začela raziskovati njihovo oblačilno estetiko, njihov simbolni svet oblačil, ki je močno povezan z vero, njihovimi prepričanji in estetiko zakrivanja. Bolj kot sem študirala in raziskovala, bolj sem se zaljubljala v ta svet, kulturo in vse skupaj. No, tudi Ahmed Amin je bil tu v veliko pomoč«, se nasmeji Irena. Na začetku ni ničesar pričakovala, bila je zgolj vesela, da sem spoznala prijetnega človeka, ki je očitno v njem vzbudila podobna čustva. Po tem, ko je spil kavo in odšel, se ji je začel javljati. Zasipal jo je s klici in maili, kar ji je prijalo, kmalu jo je povabil v svojo domovino, pa tudi v Egipt, domovino svojih staršev. Takrat ga ni jemala resno, ko ji je dejal, da bo nekega dne postala njegova žena.
Uresničena prerokba
Po enem letu se je opogumila in prvič obiskala Srednji vzhod. Ne preveč navdušena, saj je bila iz poročanj v medijih polna predsodkov proti arabskemu svetu in islamski veri. Še sreča, da je Ahmed Amin vztrajal, saj je prišla v pravljico, svet iz 1001 noči, o katerem ni vedela praktično ničesar in bila prijetno presenečena. Vse v Kuvajtu in Dubaju ter Abu Dabiju, kjer Ahmed Amin tudi dela, je povezano s tradicijo, kulturo in vero. V hrani, obnašanju, modi, načinu življenja, ornamentih in arhitekturi. »To imenujejo visoki standard, njegovi principi so, ko jih spoznaš in naštudiraš, čudoviti, nadvse dostojanstveni. Meni se je Kuvajt zdel krasen, pravljičen, kljub temu, da je takoj za Savdsko Arabijo ena najbolj tradicionalnih držav na svetu. Je lepši in bolj pravljičen od Dubaja, ki je popolnoma turističen, poln ameriških turistov, ki prihajajo gledat arabski Disneyland. V Kuvajtu so moški v belih dolgih oblekah, ženske v črnem, vsi so nadvse urejeni in dostojanstveni, vlada stabilni družbeni red. Opazovala sem, kako je pri njih vse v razcvetu. Zavzemajo se za tehnološki napredek, moda je v razcvetu kot nikjer na svetu, vse jim gre dobro. Je pa res, da je način življenja popolnoma vpet v njihovo tradicijo. Glavna vloga moškega je zaslužiti dovolj, da preživi vso družino. Ženske večinoma ne delajo, to je njihova osebna izbira. Tiste, ki želijo, seveda lahko, večina je visoko izobraženih,« pripoveduje Irena in dodaja, da so ženske tam zakrite z abajami, vendar po lastni izbiri, v znak spoštovanja do vere in kulture.
Ženske so kot princese
»Povsem zmotno je prepričanje v Evropi, kako tam ravnajo z ženskami. Da so podrejene in ujete, to nikakor ne drži. Po njihovi tradiciji z ženskami ravnajo kot s princesami in jih spoštujejo veliko bolj kot v Evropi. To izražajo tako do žena kot do mater in sester. Prepričala sem se tudi o mnogoženstvu: po zakonu ima moški lahko do štiri žene, vendar nisem spoznala nikogar, ki bi jih imel več,« pripoveduje Irena in dodaja, da se je že ob prvem obisku čedalje bolj zaljubljala v svojega moža. Očaral jo je s svojim znanjem, pozornostjo, svetovljanstvom in dostojanstvom. Zelo jo je podpiral pri razumevanju njihovega načina življenja. Pojasnil ji je, kaj v njihovem svetu pomeni biti moški, ženska, družbene vloge, razlagal ji je tradicijo, zgodovino, vero. »Prepričala sem se, da je veliko stvari v Evropi glede islamskega sveta javnosti sprevrženo predstavljenih. Začela sem proučevati njihove avtentične zapise, brati in počasi razumevati njihov drugačen svet in način življenja,« razlaga Irena, ki je bila nato še nekajkrat v Dubaju, Kuvajtu in celotnih Združenih arabskih emiratih.
Moda, ki jemlje dih
Konec lanskega leta sta se šla za tri tedne potepat po Evropi, ki je zaradi svoje pestre geografske strukture in veliko zelene narave pravi raj za peska in puščav vajene Arabce. Obiskala sta München, Benetke, Borovnico, Düsseldorf, Blatno jezero, se podala na sever na Norveško, Nizozemsko in Dansko, v Köbenhavnu pa sta se nenadoma odločila za poroko. Irena si ni mislila, da se bo uresničila Ahmed Aminova napoved, da bo postala njegova žena. Poročila sta se petega januarja letos. Bilo je sanjsko, obenem pa se je morala odločiti, kako bo nadaljevala svojo modno pot. Intenzivno je začela raziskovati njihov modni svet in se pripravljati, da zanj naredi prvo kolekcijo oblačil. Nastala je na počitnicah v Egiptu pri njegovi družini. Sestavila je kolekcijo 24 oblačil, naredila katalog in ga začela predstavljati. »Kolekcijo sem predstavljala v konceptualnih trgovinah v Kuvajtu in Dubaju. Ne boste verjeli, toda kljub klasiki in tradiciji je moda tam veliko bolj razvita kot v Evropi in Ameriki. Modna industrija je v popolnem razcvetu, kot ga nisem videla nikjer na svetu. Ženske so urejene od glave do pete, ker je to del njihove kulture. V javnem življenju sicer nosijo črne abaje, ki predstavljajo najvišjo eleganco visokega standarda, v zaključenih ženskih družbah pa so luksuzno oblečene v oblačila iz najboljših materialov in kolekcij najboljših modnih oblikovalcev. Ker imajo dovolj denarja, pri vsem tem sploh ne gledajo na ceno. Skrbijo za to, da so vsak dan v tednu drugače oblečene, pri čemer poudarjajo razkošje, eleganco in predvsem dostojanstvo. Oblačilni kosi so reinterpretirani tako, da še vedno izražajo značilnosti muslimanskih tradicionalnih predpisov,« pravi in dodaja, da se je glas o njenem delu hitro razširil. Poklicala so jo podjetja, ki sestavljajo kadre, iščejo nadarjene ljudi. V kratkem času je imela tri Skype intervjuje za različna modna podjetja, na koncu pa so ji ponudili službo modne oblikovalke v hiši Anotah Modest fashion.
V kratkem času je imela tri Skype intervjuje za različna modna podjetja, na koncu pa so ji ponudili službo modne oblikovalke v hiši Anotah Modest fashion.
»Gre za veliko modno hišo, ki ponuja oblačila iz prvovrstnih materialov. Zaposlenih imajo 45 modnih oblikovalcev s celega sveta, ki oblikujejo dvanajst kolekcij na leto. Njihove trgovine so ene najbolj cenjenih v Kuvajtu, Dubaju in celotnih Združenih arabskih emiratih, Bahrajnu in Katarju. Najbolj praznično kolekcijo pripravijo za sveti mesec Ramadan. Kot mi je povedala direktorica, so se odločili zame, ravno zaradi poročnih izkušenj, ki jih bom interpretirala v njihove praznične kolekcije. To je zares sanjska služba, ki poleg oblikovanja oblačil vključuje potovanja po svetovnih modnih dogodkih, analizo svetovnih modnih trendov in njihovo reinterpretacijo v islamski kodeks kolekcij, njihov modni svet,« pripoveduje Irena in dodaja, da ima tudi sanjske pogoje za delo in dobro plačo. Irena je tik pred prazniki prišla opravit še zadnje malenkosti, ki jih je morala urediti, preden je dokončno zapustila Slovenijo in bo zaživela v novi deželi. Z možem imata stanovanji v Kuvajtu in Dubaju. Med obiski se je povsem privadila novemu okolju, tudi črni abaji. V njej se počuti močno, samozavestno, elegantno, varno in dostojanstveno. Ko si jo v Sloveniji sname, se počuti nekoliko razgaljeno. V Kuvajtu si je že tudi že našla krog prijateljic, s katerimi se druži in pogovarja. »Smo kot razširjena družina. Na teh naših srečanjih smo oblečene zelo dostojanstveno, elegantno, urejeno, vidi se, da ženske zelo skrbijo zase. Vidi se, da zelo veliko zapravijo za obleke. Prepotovala sem dobršen del sveta, pa nisem nikjer videla tako cvetoče modne industrije. Kolekcije se ves čas menjavajo. Ženske so me lepo sprejele. Povabljena sem na njihova večerna druženja, ob prazničnem postnem mesecu ramadanu se ob večerih posebej družimo ženske, posebej pa moški. Zabava je čisto drugačna kot v Sloveniji. Vse je bolj dostojanstveno in spoštljivo, gre za pitje čaja, pogovor, nasvete in preizkušanje jedi in slaščic,« razlaga Irena, ki nima težav niti s kuvajtsko vročino. »Zgradbe – prave palače – so zgrajene iz marmorja in stekla, povsod so klime, tako da vzdržijo tudi 50 ali 60 stopinj Celzija. Vse je absolutno čisto, vsako stanovanje ima bazen in fitnes, naokrog so centri, veliki kot cela Ljubljana, v katerih ne čutiš vročine. Je pa res, da se v najbolj vročih dneh ne moreš iti sprehajati ob obali ali na izlet v puščavo. Ko pa si zaželim kaj evropskega, sedem na letalo in grem v Dubaj ali Evropo obiskat svoje starše, ki so Ahmeda Amina lepo sprejeli. Poletja veliko Kuvajtčanov preživlja na počitnicah v Aleksandriji ali Evropi in tudi midva nisva izjemi. Res mi je lepo. Srečna sem, da mi je usoda naklonila takšno milost,« je sklenila.
